Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje izpodbijane sodbe (15. 3. 2018), pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu v obdobju od 17. 8. 2014 do 14. 4. 2016 in na podlagi dveh zaporednih pogodb za določen čas od 17. 8. 2015 do 17. 11. 2015 in od 18. 11. 2015 do 18. 5. 2016. Tožniku je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala zaradi stečajnega postopka nad delodajalcem.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 4.000,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (IV. točka izreka).

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka postopka v višini 388,25 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2013 in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2008 trajalo tudi od 31. 5. 2013 do 16. 8. 2015 ter od 15. 4. 2016 do dne 15. 3. 2018 (dneva izdaje te sodbe).

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 31. 5. 2013 do 16. 8. 2015 ter od 15. 4. 2016 do 15. 3. 2018 prijaviti v socialna zavarovanja in v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za čas od 31. 5. 2013 do 16. 8. 2015 in od 15. 4. 2016 do 15. 3. 2018 obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku v višini 783,66 EUR v letu 2013, 789,15 EUR v letu 2014, 790,73 EUR v letih 2015 in 2016, 804,96 EUR v letu 2017 in 842,79 EUR v letu 2018 ter odvesti davke in prispevke od tako obračunanih nadomestil plač, tožeči stranki pa izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov nadomestil plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR in rokom plačila 1. 7. 2013, za leto 2014 v višini 789,15 EUR in rokom plačila 1. 7. 2014, za leto 2015 sorazmerni del regresa v višini 461,53 EUR in rokom plačila 1. 7. 2015, za leto 2016 sorazmerni del regresa v višini 527,15 EUR in rokom plačila 1. 7. 2016 ter za leto 2017 regres za letni dopust v višini 804,96 EUR in rokom plačila 3. 7. 2017 ter odvesti davke in prispevke od tako obračunanih regresov oz. sorazmernih delov regresa, tožeči stranki pa izplačati neto zneske regresov oz. sorazmernih delov regresov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izplačati denarno povračilo v višini 2.350,98 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, medtem ko se višji zahtevani znesek iz tega naslova zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 2.427,19 EUR, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper IV. in V. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 118. člena ZDR-1 in prvega odstavka 155. člena ZPP) in zaradi bistvenih kršitev določb postopka (po 14. točki 339. člena ZPP), ter višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da plača tožniku v roku 15 dni denarno povračilo v znesku 7.836,60 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek denarnega povračila, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila, pod izvršbo in v V. točki izreka spremeni odločitev o stroških postopka in toženi stranki naloži v plačilo 2.563,68 EUR, po poteku roka 15 dni pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišče je tožniku z izpodbijano sodbo prisodilo denarno povračilo namesto reintegracije (118. člen ZDR-1) v višini treh plač, kar znaša 2.350,98 EUR bruto. Ob navedenem ni upoštevalo vseh okoliščin, ki bi jih moralo in ki so pomembne za odločitev o višini denarnega povračila namesto reintegracije in na katere se je tožnik skliceval in zanje podal ustrezne navedbe. Sodišče sicer navede, da kriterije za odmero denarnega povračila namesto reintegracije določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, pri čemer je sodišče navedlo, da so zaposlitvene možnosti tožnika slabe, da je bilo upoštevano trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki manj kot pet let, upoštevalo je tudi procesne razloge, ki so privedli do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se sklicuje na vrsto sodb pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS in navaja, da je sodišče priznavalo višje denarno povračilo v podobnih primerih. Sodišča so priznavala višje denarno povračilo glede trajanja zaposlitve pri toženi stranki, možnosti zaposlitve pri drugem delodajalcu, možnosti uveljavljanja pravic na Zavodu za zaposlovanje in podobno. Tožnik je prejemal zgolj denarno socialno pomoč, kot oče je zavezanec za preživljanje mladoletnega sina A.A., ki je živel pri njem in se je šolal. Sodišče tudi ni upoštevalo izobrazbe tožnika. Tožnik tudi navaja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 229/2015 z dne 23. 2. 2016, ki pa je bistveno drugačna kot predmetna zadeva. Pritožbeno sodišče naj upošteva tudi dejstvo, da tožnik izhaja iz območja B., kjer so zaposlitvene možnosti slabe. Tako predlaga, da se denarno nadomestilo odmeri dodatno še v višini dveh minimalnih plač. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo v celoti iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da pogodbo razveže z dnem 1. 7. 2014 oziroma podrejeno z dnem 16. 8. 2015 ter temu ustrezno prilagodi dosojene reparacijske zahtevke oziroma podrejeno, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je odpoved presojalo dvakrat in obakrat ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, čeprav delodajalec delavcu ni omogočil zagovora, ker je ocenilo, da v obravnavanem primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Vendar je bila prvostopenjska sodba razveljavljena, druga prvostopenjska sodba pa delno spremenjena (glede zakonitosti odpovedi), deloma pa ponovno razveljavljena. Ko je pritožbeno sodišče obravnavalo drugo pritožbo tožnika je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Odpoved je torej nezakonita iz formalnih razlogov. Če je tožniku delovno razmerje pri novem delodajalcu (C. d.o.o.), s katerim je tožnik dne 4. 8. 2015 sklenil pogodbo o zaposlitvi, prenehalo zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov, zato ne more biti materialno odgovoren tožnikov prejšnji delodajalec. Ker zakon določa zgolj skrajno časovno možno ugotovitev delovnega razmerja, ni nobene ovire, da sodišče določi kot datum sodne razveze kakšen drug datum pred prenehanjem delovnega razmerja in odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče mora poiskati najprimernejšo časovno točko, upoštevaje interese obeh pogodbenih strank in vse okoliščine danega primera. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik že maja 2013 zagotovo ni imel več interesa delati pri toženi stranki (ob odhodu je vrnil ključe garderobe, vzel službeno SIM kartico iz telefona in jo vrnil delodajalcu,...), zaradi česar ni videti razloga, zakaj je sodišče trajanje delovnega razmerja raztegnilo na najdaljšo možno dobo, to je do 15. marca 2018. Dejstvo je, da tožnika po 30. 5. 2013 ni bilo več v službo. Pritožnik seveda razume možnost različnih pravnih naziranj drugega odstavka 85. člena ZDR-1, vendar so različna pravna naziranja in s tem povezano trajanje postopka, ena izmed okoliščin v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR‑1. Tožnik po oceni tožene stranke ni iskal zaposlitve. V letu 2016, 2017 in 2018 je splošno znano pomanjkanje delavcev.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka njene pritožbene navedbe ter enako kot do sedaj navaja, da nikoli ni odklonil dela, ki je ustrezalo njegovi izobrazbi, delovnim izkušnjam, delovnim sposobnostim ter upravičenim pričakovanjem zaposlitve. Priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika ter prereka njegove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je: - pogodbo o zaposlitvi s konkludentnim dejanjem (da ga na delo ni bilo več) odpovedal tožnik, - da je tožena stranka ne glede na to, morala delovno razmerje prekiniti na enega izmed načinov, kot ga določa 77. člen ZDR-1, - da zakon za primere, kakršen je bil obravnavani, predvideva izredno odpoved delodajalca iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, - da je delodajalec določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 razumel na način, da v konkretnem primeru, ko je delavec povedal, da ga na delo ne bo več, štel, da delavcu ni potrebno omogočiti zagovora, - da je bilo na B. v družbi D. d. o. o., na dan predzadnjega naroka za glavno obravnavo razpisanih 16 prostih delovnih mest za izobrazbo, kakršno ima tožnik, pa je tožnik kljub temu še vedno brezposeln.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer je sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter prečitalo zapisnike o zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke E.E. ter prič F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in K.K.. Glede na to, da je odločitev o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2013 s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 538/2016 z dne 1. 12. 2016 postala pravnomočna, pri čemer je o njej odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod opr. št. VIII Ips 67/2017 z dne 5. 9. 2017 v postopku revizije in je revizijo tožene stranke glede (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. Posledično navedenemu je sodišče v predmetnem postopku odločalo še o reintegraciji in reparaciji.

K pritožbi tožnika

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi in odločilo, da je delovno razmerje tožniku trajalo z vmesnimi presledki do dne 15. 3. 2018, to je do dneva izdaje predmetne sodbe pred sodiščem prve stopnje. Posledično navedenemu je sodišče odločalo tudi o denarnem nadomestilu na podlagi določil 118. člena ZDR-1, ki določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Razvezo pogodbe o zaposlitvi sta predlagali obe pravdni stranki. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 pa določa, da denarno povračilo sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je delno utemeljena pritožba tožnika, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko denarno povračilo, pri čemer tožnik v pritožbi predlaga, da sodišče tožniku dodatno prizna še dve minimalni plači. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na to, da tožnik ni bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti iz razloga, ker mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je le-ta prejemal zgolj denarno socialno pomoč ter glede na to, da so tožnikove zaposlitvene možnosti glede na njegovo osnovnošolsko izobrazbo slabše tudi iz razloga, ker prebiva na območju B., je pritožbeno sodišče tožniku kot primerno, glede na primerljivo sodno prakso, priznalo denarno nadomestilo v znesku 4.000,00 EUR bruto, saj je tožnik izkazal, da je bil aktivni iskalec zaposlitve in bil pri tem pretežno neuspešen, v vmesnem obdobju je bil tožnik vmesno zaposlen le za določen čas, kar je sodišče tudi upoštevalo. Tožnik je povedal, da je končal osnovno šolo in se pri delu specializiral pri delodajalcu L. d.o.o. in sicer s področja lakiranja in brizganja, zaposlitev pa je iskal pri vrsti delodajalcev, pri čemer pa so nekateri možni delodajalci tudi pogodbeni partnerji tožene stranke, torej tožnika ne bi zaposlili. Tožnik je bil sicer zaposlen pri toženi stranki pet let po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob navedenem je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo, da je bila podana izredna odpoved nezakonita iz formalnega razloga.

K pritožbi tožene stranke

10. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da je bila v predmetni zadevi izdana pravnomočna sodba opr. št. Pdp 583/2016 z dne 1. 12. 2016, potrjena z revizijsko sodbo opr. št. VIII Ips 67/2017 z dne 5. 9. 2017, kjer je bilo med ostalim zavzeto stališče, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da okoliščine, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje, niso takšne, da bi bilo zaradi njih od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Posledično navedenemu je tako neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da je delovno sodišče v Mariboru zadevo presojalo dvakrat in obakrat ugotovilo, da je odpoved zakonita, čeprav delodajalec delavcu ni omogočil zagovora, ker je ocenilo (enako kot delodajalec), da v obravnavanem primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Res je, da ZDR-1 več ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa, ki se je že večkrat izrekla, da gre pri navedeni določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, kot vse druge izjeme, razlagati restriktivno. Sicer pa kot že navedeno je sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče vezano na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

11. Pritožba navaja različne datume, ko naj bi sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnika. ZDR-1 v prvem odstavku 118. člena določa, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer tožniku prizna tudi denarno povračilo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje izpodbijane sodbe (15. 3. 2018), pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu v obdobju od 17. 8. 2014 do 14. 4. 2016 in na podlagi dveh zaporednih pogodb za določen čas od 17. 8. 2015 do 17. 11. 2015 in od 18. 11. 2015 do 18. 5. 2016. Tožniku je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala zaradi stečajnega postopka nad delodajalcem. Ob navedenem tožniku ni mogoče očitati, da je odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja, kot to ocenjuje tožena stranka, saj je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

12. Očitek tožniku, da je že maja 2013 zagotovo vedel, da nima več interesa delati pri toženi stranki, ko je ob odhodu vrnil ključe garderobe, vzel službeno SIM kartico iz telefona in jo vrnil delodajalcu in podobno, na odločitev glede razveze pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj je sodišče vezano na pravno podlago, ki jo določa 118. člen ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da sta obe stranki navedli, da glede na vse okoliščine in interes nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče tako navaja, da odločanje sodišča prve stopnje, ki je v zadevi odločalo trikrat, ne more biti upoštevno.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo odločitev glede denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške postopka na podlagi 154. člena ZPP in 155. člena ZPP v višini 2.427,19 EUR, delen uspeh tožnika glede višine denarnega povračila pa ne spremeni odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. Tožnik je s pritožbo glede denarnega povračila uspel v pretežnem delu, tako da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 312,00 EUR, izdatek za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 6,24 EUR in DDV 22% v višini 70,01 EUR, skupaj torej 388,25 EUR. Tožniku stroški za odgovor na pritožbo na pripadajo, saj ne gre za potrebne stroške po določilih 155. člena ZPP. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 388,25 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.