Jedro

Odločbe disciplinske komisije odvetniške zbornice ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je dejansko pravnomočna, glede na določbo II. odst. 71. čl. ZOdv, ki določa, da je takšna odločba izvršljiva, zato je potrebno šteti,da predstavlja izvršilni naslov po 17. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I. in II. točki delno spremeni tako, da sedaj v tem obsegu sklep glasi: “I. Ugovoru dolžnika se delno ugodi tako, da se sklep o izvršbi opr. št. I 02/190 z dne 14. 4. 2003 razveljavi v 1. točki sklepa v obsegu dovolitve izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 240.000,00 SIT (sedaj: 1.001,50 EUR) od 21. 3. 2002 do plačila in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

V preostanku se ugovor dolžnika zavrne.

Dolžnik sam trpi stroške ugovornega postopka.

II. Izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 14. 4. 2003, opr. št. I 02/190 se delno ustavi za dne 9.1.2004 plačanih 1.199,47 EUR na račun stroškov izvršilnega postopka, zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka in glavnice.” V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 6. 2007 v I. točki zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen, v II. točki delno ustavilo izvršbo za dne 9. 1. 2004 plačanih 1.199,47 EUR na račun stroškov izvršilnega postopka, zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka in glavnice ter dela glavnice, v III. točki pa je dolžniku naložilo v plačilo 120,29 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je pritožil dolžnik. V pritožbi je navedel, da odločba disciplinske komisije Odvetniške zbornice Slovenije ne predstavlja izvršilnega naslova po 17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Noben zakonski predpis namreč ne določa, da je taka odločba izvršilni naslov. Dolžnik že v ugovoru uveljavljal ugovorni razlog po 2. točki 55. čl. ZIZ, na kar pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnost, meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik nima prav, da odločba disciplinskega organa pri Odvetniški zbornici Slovenije ne more predstavljati izvršilnega naslova. Zakon o odvetništvu (ZOdv) v II. odst. 71. čl. določa, da je takšna odločba izvršljiva. Četudi ZOdv izrecno ne vsebuje določbe, da je odločba disciplinskega organa izvršilni naslov, je moč zaključiti, da takšna odločba vseeno predstavlja izvršilni naslov.

Vprašanje razmejitve upravne in sodne pristojnosti glede narave odločbe disciplinskega organa Odvetniške zbornice je razrešilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. I Up 1045/2003 z dne 9. 11. 2005 in I Up 37/2003 z dne 14. 9. 2006, v katerih je prepričljivo obrazložilo, da v primeru izreka denarne kazni kot disciplinskega ukrepa odvetniška zbornica ne izvršuje nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, zato takšen akt nima značaja upravnega akta. Glede na takšno stališče najvišjega sodišča v državi, ki med drugim skrbi tudi za poenotenje sodne prakse, je potrebno ugotoviti, da odločanje o izvršitvi denarne kazni kot disciplinskega ukrepa odvetniške zbornice sodi v sodno pristojnost. Glede na zgoraj citirano določbo ZOdv, da je odločba disciplinskega organa pri Odvetniški zbornici Slovenije izvršljiva, o takšnem zahtevku ni mogoče odločati niti v pravdnem postopku, saj je namen civilnega pravdnega postopka razrešiti civilni spor, v obravnavanem primeru pa upnik že razpolaga z izvršljivo odločbo, kar pomeni, da spora ni (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Cp 1564/2005 z dne 9. 11. 2005).

V konkretnem primeru upnik torej razpolaga z odločbo, ki je dolžnik ne more več izpodbijati ne v upravnem, ne v pravdnem postopku. Glede na to, da dolžnik nima več nikakršnih rednih ali izrednih pravdnih sredstev ne po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ne po Zakonu o upravnem sporu (ZUS), rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določen v predmetni odločbi pa je očitno že potekel, ne da bi dolžnik svojo obveznost v celoti poravnal, je potrebno upniku nuditi pravno varstvo v izvršilnem postopku. Zagotovo je bil tudi namen zakonodajalca, ki je določil, da je takšna odločba izvršljiva, omogočiti prisilno izpolnitev obveznosti člana zbornice. Zoper odločbo drugostopenjskega disciplinskega organa odvetniške zbornice ni dopustnih pravnih sredstev, zato je takšna odločba pravnomočna, ZOdv pa v II. odst. 71. čl. izrecno določa, da je takšna odločba izvršljiva, zato jo je potrebno šteti za izvršilni naslov po 3. točki II. odst. 17. čl. ZIZ.

Obveznost v takšni odločbi je res sicer navedena v obliki točk in ne v denarnem znesku, vendar je takšna obveznost določljiva, saj je izrecno določeno, da se vrednost določa po Odvetniški tarifi. Vrednost točke je v času izdaje odločbe znašala 100 SIT oz. sedaj 0,41 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tako določena obveznost izvršljiva.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ in II. odst. 55. čl. ZIZ). Tako je ugotovilo, da upnik za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 240.000,00 SIT (sedaj: 1.001,50 EUR) nima izvršilnega naslova, kar predstavlja ugovorni razlog po 2. točki I. odst. 55. čl. ZIZ. Tako v odločbi disciplinske komisije prve stopnje odvetniške zbornice kot tudi v odločbi senata disciplinske komisije druge stopnje je namreč določena zgolj glavnična obveznost, ne pa tudi obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti. Glede na to, da obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice iz obeh odločb kot izvršilnih naslovov ne izhaja, upniku te obresti ne gredo. Zaradi navedenega je bilo v tem obsegu potrebno pritožbi ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti I. točko izreka tako, da se ugovoru v tem delu ugodi in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne. V presežku ugovor dolžnika ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Zaradi delnega plačila med postopkom je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odločilo, da se izvršba za plačani znesek delno ustavi, in sicer na račun stroškov izvršilnega postopka, zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka in od glavnice ter dela glavnice. Glede na to, da je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da upnik nima izvršilnega naslova za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, kot je obrazloženo zgoraj, in mu obresti od glavnice ne pripadajo, je bilo potrebno spremeniti tudi II. točko izreka tako, da se izvršba delno ustavi za dne 9. 1. 2004 plačanih 1.199,47 EUR za stroške izvršilnega postopka (20.688,00 SIT oz. sedaj 86,33 EUR), zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka od 14.4.2003 do 9.1.2004 (2.696,82 SIT oz. sedaj 11,25 EUR) in glavnico (1.001,50 EUR). Sodišče druge stopnje še pripominja, da je za izračun zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov uporabilo program za izračun zakonskih zamudnih obresti Vrhovnega sodišča RS, ki je pri sodišču v uradni rabi.

Kljub delno spremenjeni odločitvi glede dolžnikovega ugovora je potrebno potrditi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških v I. točki izreka, saj je dolžnik uspel le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali (III. odst. 154. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

Glede na zgoraj obrazloženo je bilo potrebno pritožbi v skladu s 4. točko 358. čl. v zv. s 366. čl. in 3. točko 365. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ delno ugoditi in spremeniti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, kolikor se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti glede glavnice, v ostalem delu pa v skladu s 353. čl. v zv. s 366. čl. in 2. točko 365. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ pritožbo zavrniti in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik stroškov v zvezi s pritožbo ni priglasil, zato o njih sodišče druge stopnje ni odločalo.