Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o izdaji gradbenega dovoljenja, zato dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev. Ker revidentka ne navaja, katero naj bi bilo pomembno pravno vprašanje, ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in prizadeta stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica po pooblaščencih dne 20. 7. 2007 vložila pravočasno revizijo. V reviziji na novo določa vrednost izpodbijanega dela sodbe na 20.100,00 EUR. Navaja, da bi morale biti revizije, kjer je bila tožba vložena še pred veljavnostjo ZUS-1, dovoljene, saj po ZUS vrednost spora ni bila takšnega pomena, kot to sedaj izhaja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in ne more biti bistvena za odločitev. Poleg tega pa gre v njenem primeru za zadevo, ki je pomembno pravno vprašanje, zlasti, ker je prišlo do spremembe ZUS.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 150/2006) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 5. 2006, s katero je zavrnila pritožbo tožnice zoper izdano gradbeno dovoljenje z dne 10. 3. 2006, ki ga je izdala Upravna Enota Celje investitorju A.A. in podjetju B.B. d.o.o. za gradnjo poslovno-trgovskega centra v D. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up 858/08 z dne 3. 6. 2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka smiselno uveljavlja dovoljenost revizije sklicujoč se na določbe 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o izdaji gradbenega dovoljenja, ki ni izražen v denarni vrednosti. Tudi navedba vrednosti na reviziji „pcto. 20.100,00 EUR“ tega dejstva ne spremeni, zato revizija po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju gre po presoji revizijskega sodišča praviloma, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po ustaljeni upravno-sodni praksi revizijskega sodišča pa mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Ker revidentka sploh ne navaja, katero naj bi bilo pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 10. Revizijsko sodišče je presodilo, da odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi v obravnavani zadevi in je na podlagi 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na revizijo.