Jedro

Tožnica je obstoj dogovora zatrjevala v tožbi in prav na to dejstvo opirala svoj zahtevek. Zato je bilo njeno dokazno breme (procesna obveznost), da obstoj takega pogodbenega določila tudi dokaže (materialnopravno podlago vtoževane obveznosti), še posebej ker sta toženca obstoj takega dogovora negirala (izrecno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140942/2010 z dne 1. 12. 2010 razveljavilo v 2. in 4. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199976/2010 z dne 3. 1. 2011 pa razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek (prav tako) zavrnilo. Odločilo je še, da tožnica sama krije stroške postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena obstoja dogovora oziroma pravila, da morajo v primeru nerednega plačevanja (oziroma neplačevanja) znižane „mesečnine“ (stroškov bivanja dijakov v dijaškem domu tožnice – gre za stroške hčera tožencev, za katere sta se stroške zavezala plačevati toženca), zavezanci plačati (dolgujejo) polno (neznižano) ceno – mesečnino oziroma oskrbnino (v obravnavanem primeru gre za stroške mesečnine (oskrbnine) za obdobje od februarja 2008 do junija 2010, skupno za 15 mesecev).

2. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni tako, da stroškovno ugodi zahtevku tožnice. Navaja, da sta hčerki tožencev res plačevali občutno znižano „mesečnino“ oziroma oskrbnino za bivanje v dijaškem domu, saj je tožnica dijakom iz socialno šibkejših družin nudila pomoč oziroma štipendijo v obliki znižanega plačila „mesečnine“. Vendar je obstajal poseben dogovor oziroma pravilo, da morajo dijaki, ki želijo dobiti navedeno podporo oziroma štipendijo v obliki kritja do polne „mesečnine“, plačevati redno vsaj to znižano „mesečnino“, sicer do te podpore niso upravičeni in so dolžni plačati polno ceno „mesečnine“, kot izhaja iz prijavnic v prilogah spisa. Sodišče je odločitev v predmetni zadevi gradilo na dejstvu, da sta toženca upravičena oziroma imata pravico plačevati le znižano mesečnino, pri tem pa je spregledalo temeljno dejstvo, da je tožnica zasebna ustanova, v čigar izključni pristojnosti je odobravanje štipendij oziroma pomoči. Ne gre za državno ustanovo ali institucijo javno zasebnega partnerstva in tožnice niti ne zavezuje noben predpis, ki bi določal, da mora tožnica sploh komu podeliti štipendijo oziroma pomoč ter na drugi strani posledično ni mogoče govoriti o pridobljeni pravici tožencev do znižanega plačila mesečnine. Tožnica je izključno pristojna za odločanje o odobritvi štipendije oziroma podpore ter pogojev, pod katerimi jo odobri. Napačno je zato sodišče štelo, da sta toženca dokazala, da sta bila upravičena do štipendije oziroma pomoči za celotno obdobje bivanja njunih hčera. Zato je napačno izhodišče odločanja sodišča prve stopnje. Napačna je tudi porazdelitev trditvenega (dokaznega) bremena glede presoje, da tožnica ni uspela dokazati obstoja dogovora oziroma pravila, da morajo dijaki za podporo oziroma štipendijo v obliki kritja do polne mesečnine plačevati redno vsaj to znižano mesečnino. Tožnica je s prijavnicami, na katerih je zapisana polna cena mesečnine, zatrjevala in dokazala višino mesečnine. Posledično je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so pogodbene stranke sklenile hkraten ustni dogovor, ki je deloma v nasprotju z v prijavnici zapisanem ter dogovor tudi več let izvrševale (da je pogodbeno določilo o ceni po soglasni volji nadomeščena z določilom, da sta hčerki tožencev upravičeni do štipendije). To je zmotno zato, ker sodišče izhaja iz stališča, da sta toženca pridobila upravičenje oziroma pravico do štipendije za neomejeno obdobje brez kakršnihkoli pogojev. Meni, da bi morala toženca zatrjevati in dokazati, da sta v vtoževanem obdobju izpolnjevala vse zahtevane pogoje za upravičenost do nižje cene mesečnine, kot je navedena v prijavnicah. Po prepričanju tožnice je bilo podeljevanje podpore v njeni izključni pristojnosti, ker gre za zasebno ustanovo. Sodišče prve stopnje se je tudi prehitro zadovoljilo z razlogovanjem, da sta se toženca za šolanje hčerk v C. odločila pod pogojem, da ne bo dražje kot v S., saj polnega zneska mesečnine nista zmogla plačevati. Vsekakor bi šolanje bilo enako ali ugodneje, če bi toženca izpolnjevala svoje obveznosti (redno plačevala znižano mesečnino), saj bi se jima v tem primeru zagotovo odobrila podpora oziroma štipendija. Zmotna je tudi presoja vsebine listine (dopisa z dne 13. 11. 2003 – B14 spisa). Res je v dopisu navedena mesečnina v višini 87,67 EUR dejansko nižja, kot je zapisano na prijavnici (262,00 EUR), a zato, ker je upoštevana odobrena podpora. Ta listina pa ne dokazuje soglasja volj strank o ceni, ki bi veljala za celotno obdobje bivanja hčera tožencev. Sodišče se je glede trditev tožnice glede dejstev, da sta toženca v zadnjih letih toliko zamujala s plačili znižane mesečnine, da sta zaradi tega izgubila pravico do plačevanja znižane mesečnine in sta zato dolžna plačati polno ceno oskrbe v dijaškem domu za 15 mesecev, postavilo na napačno stališče (ponovno), da sta toženca imetnika pravice do štipendije oziroma podpore. Pri tem je zmoten zaključek sodišče prve stopnje, da so bile prijavnice in druge listine, kar se tiče cene, „zgolj formalnost“. To seveda ne drži. Prijavnice so verodostojna listina in izkazujejo višino mesečne obveznosti za bivanje v dijaškem domu. Neutemeljen je tudi zaključek, da je tožnica uveljavljena organizacija in je od nje mogoče pričakovati večjo stopnjo skrbnosti in urejenosti v pravnem in finančnem prometu, saj gre za zasebno ustanovo in sodišče je ponovno prekoračilo svoja pooblastila s tem, ko jo obravnava kot državno ustanovo. Napačno je presojen tudi opomin z dne 7. 9. 2009, saj iz njega ne izhaja, da se v primeru neplačila odprtih stroškov (1.300,00 EUR) podpora ne odračuna oziroma je treba plačati polno ceno. S pomočjo jezikovne razlage je jasno, da je tožnica pozvala toženca, naj plačata 1.300,00 EUR, kar predstavljajo „odprti stroški“, saj bo sicer primorana predati celotno zadevo odvetniku, le-ta pa se nanaša na znesek 4.200,00 EUR. Zato je možen edino sklep, da se je odobrila podpora samo v primeru plačila vsaj znižanega zneska mesečnine. To pa potrjuje pritožbena stališča tožnice. Graja tudi zaključek sodišča, da sta toženca dokazala, da sta plačala (vsaj) vse zaostale obroke znižane mesečnine, pri čemer opozarja na kontradiktornost razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč zadovoljilo z izračunom, da bi celotna obveznost tožencev za vtoževano obdobje znašala 1.315,05 EUR, iz evidentiranih plačil pa izhaja, da sta toženca v vtoževanem obdobju vplačala 2.000,00 EUR, kar je več kot naj bi znašala mesečnina po dokumentu, za katerega sodišče šteje, da je edini pisni dokument o višini obveznosti. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bila mesečnina za toženca kaj višja od tega zneska, a je pri tem, kot že navedeno, izhajalo iz napačnega izhodišča. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženca plačala celo več, kot sta bila dolžna (tožnica naj bi bila celo neupravičeno obogatena na račun tožencev), jasno kaže na zmotno presojo dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Le-tega sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo oziroma o tem nima razlogov. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (in njihove ocene v dejanskem in procesnem smislu v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem po 215. členu ZPP na podlagi pravila o dokaznem bremenu. In iz razlogov, povzetih v 1. točki te obrazložitve, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje o vtoževani pogodbeni (in ne zakonski) obveznosti tožencev, (1) odločalo v skladu s citirano zakonsko določbo, upoštevajoč pri tem, da je dokazno breme obveznosti plačila „polne mesečnine“ (neznižane oziroma nesubvencionirane oziroma neštipendirane oskrbnine) na strani tožnice. Ker ima izpodbijana sodba o tem obširne in argumentirane razloge, se glede navedenega pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba v ničemer ne omaja. Na nezanesljivost (neprepričljivost) obstoja zatrjevane pogodbene obveznosti (plačevati celotno oskrbnino, kot izhaja iz prijavnic), ne kaže zgolj dejstvo večletnega „neterjanja“ polne cene (domske oskrbnine v skladu s ceno iz prijavnice) kljub zamujanju s plačili (zakaj tožnica obveznost terja zgolj za 15 mesecev, in ne več in ne manj, ne pove). Poleg tega na navedeno kaže tudi ugotovljeno dejstvo, da so bile prijavnice in druge listine, kar se tiče cene, „zgolj formalnost“, zatrjevan in ugotovljen način priznavanja nižje oskrbnine oziroma mesečnine (po ravnatelju doma …) pa realen in ustaljen način poslovanja (ravnanja) ter nenazadnje dejstvo, da je do tega prihajalo (priznavanja štipendije oziroma podpore) na začetku šolskega leta, medtem ko je tožnica sredstva za to pridobivala iz javnih virov (februarja ali marca naslednje leto), kot tudi dejstvo, da so se štipendije podeljevale na podlagi socialnih kriterijev, ne da bi obstajala kakršnakoli listina, pravilnik, navodilo ali kaj podobnega glede dodeljevanja štipendij oziroma podpor, kot tudi glede ugotavljanja socialnega statusa dijakov. Pri tem ni odveč pripomniti, da je tožnica (pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnico obravnavalo kot javno, in ne zasebno ustanovo, je neutemeljen, saj je pri presoji njenega ravnanja le-tega presojalo v skladu z avstrijskim Zakonom o društvih (2)) za znižanje „mesečnine“ (oziroma subvencioniranje oziroma štipendiranje oskrbnine) pridobila javna sredstva (od države (avstrijske vlade), lokalne oblasti (skupnosti) oziroma sredstva Evropske skupnosti) (3) in bi zato moralo biti njeno poslovanje s temi sredstvi javno – transparentno – oziroma urejeno (pravno). (4) Zato je več kot zanesljiv in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da dejstva obstoja zatrjevanega dogovora (kot podlage zahtevka) ni moglo zanesljivo (s stopnjo prepričljivosti oziroma pretežne verjetnosti) (5) ugotoviti in je posledično o njem sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

5. Tožnica je obstoj dogovora, da so starši dolžni plačevati za dijake tožnici „polno mesečnino“, (6) zatrjevala v tožbi in prav na to dejstvo opirala svoj zahtevek (primerjaj prvi odstavek 7. in 180. člena ter 212. člena ZPP). Zato je bilo njeno dokazno breme (procesna obveznost), da obstoj takega pogodbenega določila tudi dokaže (materialnopravno podlago vtoževane obveznosti), še posebej ker sta toženca obstoj takega dogovora negirala (izrecno), tožnica pa takega dogovora s „prijavnicami“ jasno ni zadostno utemeljila. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato ustrezno ocenilo, da je bilo dokazno breme glede obstoja pogodbene obveznosti (zatrjevane) na tožnici in je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno porazdelilo dokazno breme ter ga neutemeljeno prevalilo na tožnico. Pri tem so pritožbene trditve (7) protispisne in kontradiktorne (z zatrjevano pogodbeno obligacijo) ter zato neutemeljene (8). Poleg tega toženca niti pojmovno neobstoja zatrjevanega pogodbenega določila o pogojno znižani oskrbnini kot negativnega dejstva niti dokazati ne bi mogla.

6. Meje pritožbenega preizkusa določa 350. člen ZPP, predvsem drugi odstavek, po katerem pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v mejah pritožbenih razlogov, v okviru katerih pazi po uradni dolžnosti na naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče kakšne od po uradni dolžnosti upoštevnih ali zatrjevanih postopkovnih kršitev ni ugotovilo, niti ni ugotovilo napačne materialnopravne presoje, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Predlog tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj tožnik s pritožbo ni uspel, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je obsežena v izreku te sodbe o zavrnitvi tožnikove pritožbe.

(1) Trditve (tožbene in pritožbene) o „pravilu“ kot podlagi nimajo podlage, kolikor jih ni razumeti kot pogodbeno pravilo ( pogodbeno materialno pravo);

(2) Točka 8 razlogov izpodbijane sodbe;

(3) Neosporavana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje (glej točko 9. razlogov izpodbijane sodbe);

(4) Pritožbene trditve, da je bilo zgolj od tožničine volje (kot zasebne ustanove) odvisno (da je bilo v njeni izključni pristojnosti) odobravanje štipendij oziroma pomoči, se tako pokažejo kot neutemeljene; sicer pa so nebistvene – ne gre za odločilno dejstvo;

(5) Vsaj pretežne verjetnosti zaradi omejenih spoznavnih možnosti v okviru ustavne pravice do sodnega varstva ter odločitve v sporu (1. in 2. člen ZPP) - o tem glej obširneje prispevek Pavčnik, T.,: Dokazni standardi, Podjetje in delo, št. 6-7/2012 (str. 1407- 1416) GV založba);

(6) Gre za (sledeč tožbenim trditvam kot podlagi) dogovorjeno (pogodbeno) obveznost, in ne morebiti za zakonsko obveznost;

(7) Gre za pritožbene trditve, „da je sodišče je odločitev v predmetni zadevi gradilo na dejstvu, da sta toženca upravičena oziroma imata pravico plačevati le znižano mesečnino, pri tem pa spregledalo temeljno dejstvo, da je tožnica zasebna ustanova, v čigar izključni pristojnosti je odobravanje štipendij oziroma pomoči; ne gre za državno ustanovo ali institucijo javnozasebnega partnerstva in tožnice niti ne zavezuje noben predpis, ki bi določal, da mora tožnica sploh komu podeliti štipendijo oziroma pomoč“.

(8) Poleg v opombi 3 navedenih dejstev;