Jedro

Tožnici - delavki v zavodu za duševno bolne je mogoče očitati nezavestno malomarnost, če nevarnega razkužila ni ustrezno spravila, tako da ne bi bilo dostopno varovanki zavoda, ki je nevarno stvar zaužila in zaradi tega umrla, saj bi se tožnica mogla in morala zavedati, da se to lahko zgodi. Pritožbeni organ v disciplinskem postopku lahko isti opis hujše kršitve delovnih obveznosti opredeli z drugo (milejšo) kvalifikacijo kršitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke ... in sicer disciplinske komisije, št. 52797-27, z dne 30.9.1997 in odločba Sveta zavoda št. 52/97-40, z dne 11.11.1997, s katero je tožnici A.A. bilo izrečeno prenehanje delovnega razmerja pogojno za dobo enega leta zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti po 10. tč. 180. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke in vzpostavi stanje in naloži toženi stranki sprejem zakonite odločitve. Nadalje je sodišče zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v konkretnem primeru bila zatrjevana kršitev storjena dne 12.5.1997 in istega dne je bil znan tudi storilec kršitve. Sama uvedba disciplinskega postopka je bila po preteku trimesečnega roka, pri čemer prvostopenjsko sodišče napačno navaja datum uvedbe z dnem 18.9.1997, saj je bil ta dejansko uveden dne 28.9.1997. Tako je odločba sveta zavoda z dne 11.11.1997 bila vročena tožeči stranki dne 12.11.1997, torej po preteku 6-mesečnega roka za izvedbo disciplinskega postopka. Nadalje pritožba navaja, da je s spremembo zatrjevane disciplinske kršitve s strani sveta zavoda po 10. tč. 180. čl. internega pravilnika, šlo dejansko za vsebinsko spremembo zatrjevane kršitve. Ta člen se očitno sklicuje na druge blanketne določbe, ki predpisujejo ukrepe za varstvo varovancev in delavcev, delovnih sredstev in življenjskega okolja. Te blanketne določbe v konkretnem primeru niso bile opredeljene in zato ni bil mogoč zagovor v zvezi z zatrjevano kršitvijo, kot jo je povzel svet zavoda. Neutemeljeno je sklicevanje prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka z ničemer ni dokazala, da je smrt varovanke nastopila iz drugega vzroka. Sodišče ni izvajalo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič, ki bi kot strokovne, zdravstvene osebe lahko določno pojasnile, da je bila nudena prva pomoč povsem v nasprotju z zaužitim razkužilom, kar je tudi pogojevalo poznejšo smrt varovanke. Sodišče ne more prevaliti odgovornosti za neobstoj navodila glede vsebine doziranja in uporabe razkužila ..., kakor tudi neobstoja dozirne posode na tožečo stranko, češ da bi bila to njena dolžnost. Dejstvo je, da je osebje napačno uporabilo ukrepe prve pomoči in je več kot očitno, da informacija, ki bi jo prejela tožeča stranka na podlagi zahteve po navodilih, ki bi ji naj bi ga dali po prepričanju sodišča tretji, ne bi bila ustrezna. Medicinska sestra E. T. je izrecno povedala, da v času škodnega dogodka v zavodu niso vedeli, ali gre za lužino ali kislino in kako je treba reagirati v primeru zaužitja tega razkužila. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe niso upoštevne. Glede zastaranja uvedbe oz. vodenja postopka pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 67. čl. ZTPDR. Zahteva za začetek disciplinskega postopka pomeni začetek disciplinskega postopka, ta pa je bila vložena, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, dne 5.6.1997 in se je postopek že začel izvajati z vabilom z zaslišanjem tožnice z dne 6.6.1997 in ga je tudi prejela. Kasnejša zahteva za odločanje o kršitvi delovne obveznosti dne 15.9.1997 v bistvu ne pomeni zahteve za začetek postopka, le zahtevo za odločanje in je tako tudi poimenovana, s katero bil končan le pripravljalni del. Po 3. odst. 67. čl. ZTPDR vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih. Vodenje je končano z dnem odločitve na drugostopenjskem organu, ne pa šele z vročitvijo drugostopenjske odločbe delavcu, kot zmotno meni pritožba. Vodenje disciplinskega postopka je bilo torej končano dne 11.11.1992 v zakonitem roku, zato zastaranje ni nastopilo. Utemeljena tudi ni pritožbena navedba o prekvalifikaciji hujše kršitve po drugostopenjskem disciplinskem organu. Prekvalifikacija ni bila na slabše za tožnico, temeljila je na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je odločala disciplinska komisija prve stopnje. Ni šlo za izvajanje novih dokazov, ampak le za drugačen pomen ugotovljenih dejstev. Ugotovljeno ravnanje tožnice ni vsebovalo elementov za opis hujše kršitve delovne obveznosti po 16. tč. 80. čl. Pravilnika tožene stranke. Ima pa vse elemente opisa kršitve po 10. tč. to je opustitve ukrepa za varstvo varovancev. Kršitev delovne obveznosti, da je tožnica pustila na okenski polici v lončku razkužilo, je opisana s tem, se je od njega obrnila s hrbtom in oddaljila za cca 2 m; tožnica je opustila nadzor nad razkužilom, s tem tudi ukrep za varstvo varovancev, kar je omogočilo, da je varovanka zaužila zdravju nevarno razkužilo. To je bilo sicer v vzročni zvezi s posledico pri varovanki. Ni pa bil edini vzrok, saj bi se morebiti dalo z intervencijo drugih oseb preprečiti ter do navedene škodne posledice, ki je nastopila, ne bi prišlo. Na podlagi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica sicer ni ravnala naklepno in zavestno glede nastopa prepovedane posledice, ampak je pri njej ugotovljena krivda v stopnji nezavestne malomarnosti, ki je v tem, se je tožnica mogla in morala zavedati, da je razkužilo zdravju nevarno in ne sme ostati brez nadzora. Kršitev, je bila storjena v prostoru, kjer so se nahajale oz. so se lahko nahajale varovanke, ki glede na svoje zdravstveno stanje, kar je bilo znano tudi tožnici, ne morejo imeti v celoti v oblasti svojega ravnanja in se zavedati nevarnosti, zato je bila potrebna taka previdnost in skrbnost, da varovanka ne bi mogla zaužiti nevarne snovi. Četudi se tožnica ni zavedala, pa bi se morala zavedati, da se to lahko zgodi, da bo varovanka zaužila strupeno snov. Zato niso potrebni novi dokazi z zaslišanjem prič, ki jih pritožba uveljavlja. Vprašanje vednosti, ali je šlo za lužino ali za kislino, ni bistveno. V enem in drugem primeru bi tožnica morala ravnati z nevarno snovjo tako, da varovanka ne bi mogla priti do nje. Na odgovornost tožnice tudi ne vpliva dejstvo, da je bila nudena nepravilna prva pomoč. Vendar škodne posledice za varovanko niso bile pogojevane samo z ravnanjem tožnice. Očitana opustitev ukrepa pa je v zvezi s končno škodno posledico. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena, zato tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.