Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o podjemni pogodbi, saj iz citirane pogodbe ne izhaja zaveza toženca, da bo izvajal nadzor nad gradnjo v smislu gradbenega nadzora po ZGO-1. Tožnica si je kot naročnik v konkretnem primeru želela sama zagotoviti svojega nadzornika, ki bi opravljal nadzor nad gradnjo MHE in obnovo cest, ker je to bilo v njenem interesu. Tožnica ni potrebovala gradbenega nadzornika v skladu z določbami ZGO-1, saj ni bila investitor, ampak naročnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka A.M., je dolžna tožeči stranki Občini X. plačati znesek 522.149,23 EUR, kot glavnico, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, do plačila, vse z enkratnim nakazilom na račun tožeče stranke v roku 15 dni, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati in povrniti povzročene in priznane sodne stroške, vse v roku 15 dni od prejema sodne odločbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo.". V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 7.214,61 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izrekom, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v posledici česar je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 18. 5. 2009 sklenili Pogodbo o izvajanju strokovnega nadzora nad gradbenimi deli - izgradnja male hidroelektrarne (MHE). Določbe pogodbe je potrebno razlagati na podlagi 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo ter je pri razlagi spornih določil treba iskati skupen namen pogodbenikov. Tako že iz naslova (in iz vsebine) pogodbe izhaja, da se je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) za tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) zavezala izvajati gradbeni nadzor v smislu določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker toženec v odgovoru na tožbo sploh ni ugovarjal temu, da so določila pogodbe zanj kakorkoli sporna, je potrebno uporabiti 214. člen ZPP. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo med strankama sklenjen pravni posel. V ZGO-1 nikjer ni določeno, da sme ali lahko storitve gradbenega nadzora naroči le investitor. Tožnica je imela zaradi gradbenih del na občinskih cestah interes in potrebo po storitvi gradbenega nadzora, kar je bil njen nagib za sklenitev konkretne pogodbe. Ker je toženec pogodbo s tožnico sklenil kot s.p., ga opustitev strokovne skrbnosti nadzora (6. člen OZ) zavezuje k povračilu škode, ki je nastala. ZGO-1 je edini in s tem specialni zakon, ki vsebuje določila o obveznostih gradbenega nadzornika ter bi ga sodišče prve stopnje moralo uporabiti. Prav tako je toženec sam, ko je bil zaslišan kot stranka, izrecno povedal, da je nujno potreboval projektno dokumentacijo - PZI, ki je tožnica ni imela, saj ni bila investitor. Torej se je toženec v celoti zavedal svoje obveznosti pri izvedbi gradbenega nadzora, kot to opredeljuje ZGO-1 v 2. členu. Toženec je torej vedel, da projekt potrebuje, da bi lahko strokovno opravil svoje delo, pa je kljub temu opravljal zgolj vizualni nadzor. To kaže na njegovo malomarnost in opustitev potrebe po zakonsko zahtevani strokovni skrbnosti. Ne držijo toženčeve navedbe, da je opravljal "super nadzor", saj to v pogodbi ni nikjer zapisano. Priča A.P., ki je bila skrbnica pogodbe, ne omenja, da je toženec izvajal super nadzor, ampak je jasno navedla, da je funkcijo nadzora primerjati projekt z izvedbo gradnje ter se pri tem sklicevala na določila pogodbe. Obrazložitev iz točke 19 izpodbijane sodbe nima temelja v nobenem materialnem predpisu in je sodišče prve stopnje zaključek, da toženec ni nadzornik po določilih ZGO-1 sprejelo le na podlagi toženčeve izpovedbe. Toženec je z izvajanjem pogodbe brez projektne dokumentacije in ob jasnem zavedanju, da slednje od tožnice ne bo dobil, zavestno prevzel riziko morebitne odškodninske odgovornosti za izvedena dela gradbenega nadzora, saj je očitno deloval malomarno, ko se je nujnosti projektne dokumentacije očitno ves čas izvajanja del zavedal, pa je gradbeni nadzor opravljal po lastni izjavi "vizualno brez projekta". Položitev cevovoda je gradba v smislu gradbene pogodbe, ki jo ureja 649. člen OZ, kar med pravdnima strankama ni sporno, zato ni mogoče izključiti določil ZGO-1, ki ureja vprašanja, povezana z gradnjo objektov. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in dokazno oceniti s strani tožnice predloženo izvedensko mnenje mag. J.B., iz katerega izhajajo mnoge napake, opustitve in nestrokovna izvedba del investitorja pri polaganju cevovoda. Toženec bi kot skrben gospodarstvenik v smislu 6. člena OZ moral od pogodbe odstopiti, v kolikor je presodil, da gradbenega nadzora ne more opravljati brez projektne dokumentacije. Določba 625. člena OZ, ki jo je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje ne predstavlja materialnopravnega predpisa, na podlagi katerega bi bil toženec ekskulpiran odškodninske odgovornosti. Edini zaključek torej je, da obstaja odgovornost toženca. Ker le-ta v odgovoru na tožbo ni prerekal višine tožbenega zahtevka in so bili izvedeni vsi predlagani dokazi, se tožnica zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, zaradi česar so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni opravilo ustrezne dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta dne 18. 5. 2009 sklenili Pogodbo o izvajanju strokovnega nadzora nad gradbenimi deli - izgradnja male hidroelektrarne (MHE); da tožnica ni bila investitor gradbenih del, ampak je bila investitor družba K.R. d.o.o., ki je s tožnico dne 30. 3. 2009 sklenila služnostno pogodbo, gradbena dela pa je izvajala družba K. V. d.o.o.. Med pravdnima strankama je bilo sporno, za kakšne vrste nadzor gre v predmetni zadevi, saj tožnica zatrjuje, da gre za gradbeni nadzor, kot je opredeljen v ZGO-1, toženec pa se sklicuje na to, da je opravljal "super nadzor" v okviru določb podjemne pogodbe OZ. Tožnica zatrjuje, da je toženec opustil strokovni nadzor po citirani pogodbi in zato odškodninsko odgovarja.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ZGO-1 vsebuje določbe o obveznem gradbenem nadzoru, ki ga je dolžan zagotoviti investitor najpozneje z dnem, ko se začne s pripravljalnimi deli na gradbišču (prvi odstavek 85. člena ZGO-1). Nadzornik v tem smislu je lahko le oseba, ki izpolnjuje posebne, z zakonom predpisane pogoje za nadzornika. Naloge (obveznega) gradbenega nadzornika po določbah ZGO-1 in nekoga, ki opravlja gradbeni nadzor v sklopu podjemne pogodbe po OZ, so drugačne, drugačen pa je tudi obseg nadzora. 88. člen ZGO-1 določa naloge oziroma obseg opravljanja del odgovornega nadzorstva. Iz prvega odstavka izhaja, da gradbeni nadzornik nadzoruje, ali se v projekt za izvedbo sproti vnašajo vse tiste spremembe in dopolnitve, ki nastajajo med gradnjo, in ali se s takšnimi spremembami strinjata investitor in projektant; v drugem odstavku je opredeljeno ukrepanje v primeru, če se med gradnjo ugotovi neskladje s projektom za izvedbo in gradbenimi predpisi, ali da kakovost materialov ni ustrezna, ko mora gradbeni nadzornik o tem takoj obvestiti gradbenega inšpektorja in investitorja, ugotovitve in predloge, kako stanje popraviti, pa mora brez odlašanja vpisati v gradbeni dnevnik. Pomemben del opravljanja nadzorstva po ZGO-1 je vodenje gradbenega dnevnika, v katerega gradbeni nadzornik vpisuje vse ugotovitve, ki se nanašajo na izvajanje nadzorstva.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o podjemni pogodbi, saj iz citirane pogodbe ne izhaja zaveza toženca, da bo izvajal nadzor nad gradnjo v smislu gradbenega nadzora po ZGO-1. 619. člen OZ določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal. Kot izhaja iz določb citirane pogodbe, se je toženec zavezal, da bo s pogodbo prevzel izvajanje strokovnega nadzora nad gradbenimi deli (1. člen pogodbe) ter da naročilo zajema izvajanje celotnega strokovnega nadzora nad izvedbenimi deli gradnje MHE - izgradnja cevovoda v telesih občinskih cest na območju Občine X., investitorja K.R. d.o.o. ter sodelovanje pri ugotavljanju in reševanju napak v času garancijske dobe. V 6. členu so opredeljene obveznosti pogodbenih strank, kjer se je toženec (takrat I. A.M. s.p.) kot izvajalec zavezal, da bo opravil prevzete storitve strokovno pravilno in kvalitetno v skladu z vsemi veljavnimi normativi, standardi in zakoni ter podzakonskimi predpisi, da bo obveščal naročnika o tekoči problematiki in nastalih situacijah na gradbišču, ki bi lahko vplivale na izvršitev prevzetih obveznosti, tožnica kot naročnik pa se je zavezala, da bo izvajalcu predala en izvod projektne dokumentacije za izvedbo, katero bo prejela od investitorja MHE; po potrebi in na zahtevo izvajalca te pogodbe pa bo pridobila vso dodatno potrebno dokumentacijo.

11. Gradbeni nadzornik po ZGO-1 ima večja pooblastila in lahko sam zahteva oziroma si pridobi določeno manjkajočo dokumentacijo ter sodeluje z različnimi subjekti v okviru gradnje, medtem ko nadzor gradnje po podjemni pogodbi predstavlja nadzor v okviru možnosti konkretnega primera in takšen nadzornik nima pooblastil, da od drugih subjektov, ki niso stranke podjemne pogodbe, zahteva izročitev kakršnihkoli dokumentov. Tožnica si je kot naročnik v konkretnem primeru želela sama zagotoviti svojega nadzornika, ki bi opravljal nadzor nad gradnjo MHE in obnovo cest, ker je to bilo v njenem interesu. Tožnica ni potrebovala gradbenega nadzornika v skladu z določbami ZGO-1, saj ni bila investitor, ampak naročnik. Prav tako pa se je sama zavezala, da bo tožencu priskrbela projektno dokumentacijo in mu neutemeljeno očita, da je ravnal malomarno, ko je nadzor izvajal brez dokumentacije, ko je nesporno, da mu je sama ni izročila.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil gradbeni nadzornik po določbah ZGO-1, saj pravdni stranki v pogodbi tega nista opredelili, prav tako pa je pri predmetni gradnji investitor imel postavljenega svojega, v skladu z ZGO-1 predpisanega gradbenega nadzornika, ki je nadzoroval potek gradnje. Tožnica je imela interes dodatno spremljati potek del, se prepričati, da bodo v redu opravljena in je zato najela svojega nadzornika ter z njim sklenila pogodbo (da je bil takšen namen sklenitve pogodbe, je izpovedala tudi priča F.L., ki je bil v času sklenitve citirane pogodbe župan in je pogodbo podpisal). Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je že iz samega naslova in besedila citirane pogodbe med strankama razvidno, da je bila sklenjena pogodba gradbenega nadzorstva, kot ga opredeljuje ZGO-1. Niti iz naslova, niti iz besedila pogodbe (kjer je razvidno, da gre za zelo splošna določila, brez izrecne opredelitve načina in vrste nadzorstva), to namreč ne izhaja, prav tako pa tega ni mogoče sklepati glede na 7. člen pogodbe, kjer je določeno, da se za razlago uporabljajo OZ, ZGO-1 in ZDDV ter ostala zakonodaja. Tožnica s takšnimi pritožbenimi izvajanji ne more biti uspešna. Do drugačne odločitve ni mogoče priti niti upoštevaje določbo 82. člena OZ, ki jo v pritožbi omenja tožnica. Toženec v odgovoru na tožbo določbam pogodbe ni ugovarjal, ker zanj niso bila sporna, a to še ne pomeni, da je mogoče iz njih povzeti zaključek, ki ga predvideva pritožba, ki se neuspešno sklicuje na uporabo 214. člena ZPP. Pri tem niti ni bistveno, ali je toženec vrsto nadzora, ki ga je opravljal, imenoval "super nadzor", saj je to zgolj njegovo pojmovanje vrste nadzora, ki ga je za tožnico opravljal in nima pomena, da tožnica s to besedno zvezo ni bila seznanjena ali da ne izhaja in nobenega predpisa.

13. Kot izhaja iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, tožencu ne gre očitati kršitve potrebne skrbnosti oziroma malomarnosti pri opravljanju del iz pogodbe. Toženec je tožnico na pomanjkljivosti opozarjal, ves čas gradnje je sodeloval pri odpravljanju težav, odgovornost v smislu pritiska na izvajalca pa ni bila opredeljena kot del njegovih nalog, ampak je le-ta ostala na strani tožnice kot naročnika v razmerju z investitorjem in izvajalcem del. Toženec je bil kot nadzornik v pogodbenem razmerju s tožnico in je za izpolnitev pogodbe odgovarjal le njej ter ni imel nikakršnih obveznosti ali zavez do investitorja ali izvajalca ali s strani investitorja zagotovljenega gradbenega nadzornika po določbah ZGO-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni izpolnila svoje zaveze iz pogodbe in tožencu ni predala enega izvoda projektne dokumentacije, kar med strankama niti ni bilo sporno. Tožnica je bila tista, ki je bila na podlagi pogodbe zadolžena za pridobitev in izročitev projektne dokumentacije tožencu. In tožnica te obveze ni izpolnila, kljub večkratnemu pozivanju s strani toženca. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, so bili na toženčevo pobudo sklicani številni sestanki, to pa izhaja tudi iz izpovedi priče A.P. (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je toženec v danih okoliščinah naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je nadzor kljub temu, v okviru danih zmožnosti, opravljal. Iz listinskih dokazov izhaja, da je ugotovil številne napake, na katere je opozoril, prav tako pa je priča F.L. izjavil, da je bil nadzor s strani občine opravljen odlično, upoštevaje pripombe s strani toženca, ki je svoje delo v celoti opravil ter ves čas opozarjal na nepravilnosti, kljub temu, da ni imel zahtevanih osnov za delo (nepredložitev projektne dokumentacije). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec kljub pomanjkanju oziroma neobstoju projektne dokumentacije ves čas sodeloval s tožnico, jo seznanjal s težavami in predlagal rešitve za odpravo le-teh.

15. Hkrati pa je potrebno izpostaviti, da tožnica, razen navedb,da je toženec opustil strokovno skrbnost pri opravljanju nadzora, tožencu ne očita, da bi kaj naredil narobe v okviru nadzora, ki ga je opravljal. Takih navedb ali dokazov tožnica ni podala, zato s pritožbo, ki se osredotoča zgolj na uporabo določb ZGO-1 namesto OZ, ne more biti uspešna. Dejstvo, da je prišlo pri gradnji do napak, še namreč ne pomeni, da za to odgovarja toženec in da le-ta svojega dela po sklenjeni pogodbi ni ustrezno opravil. Tožnica bi morala zatrjevati, da toženec nadzora ni ustrezno izvajal in pri tem konkretno navesti, katere opustitve nadzora, ki bi ga moral opraviti, so bile vzrok posameznim napakam. Kot že pojasnjeno, tožnica takšnih navedb in dokazov zanje ni podala, ampak je tožencu zgolj pavšalno očitala malomarnost in opustitev potrebne strokovne skrbnosti, ker je nadzor opravljal brez projektne dokumentacije.

16. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vse izvedene dokaze ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožnica ni izkazala, da je toženec opustil potrebno skrbnost pri izvajanju nadzora oziroma ni izkazala, da bi toženec kršil svoje obveznosti iz citirane pogodbe, ko je hkrati ugotovilo, da je tožnica tista, ki ni izpolnila svoje zaveze, ki izhaja iz 6. člena pogodbe.

17. Glede na zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilen nadaljnji zaključek, da izvedensko mnenje mag. J.B., ki je bilo pridobljeno pred pravdo v postopku zavarovanja, kjer toženec ni sodeloval ter ga je šteti le kot del trditvene podlage tožnice, niti ni relevantno za presojo odgovornosti toženca. Kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, toženec podjemne pogodbe ni kršil in mu ne gre očitati odgovornosti za škodo, ki je nastala tožnici in ki je predmet izvedenskega mnenja, zato v 25 točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedeni razlogi povsem ustrezajo stališču sodišča prve stopnje ter so pritožbena izvajanja o neustreznih razlogih oziroma pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljena.

18. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).