Jedro

Šesti odstavek 139. člena ZPP določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Tožencu je bila tožba vročana na dejanski naslov prebivanja. Vročitev je bila opravljena s fikcijo skladno s tretjim in četrtim odstavkom 142. členom ZPP in se šteje za pravilno. Tožba in zamudni sklep sta bila nato tožencu s fikcijo vročena še na naslovu T. Toženec sam je izpovedal, da je na tem naslovu redno, na vsake štirinajst dni, dvigoval pošto. Iz takšnih dejanskih ugotovitev pa prepričljivo izhaja zaključek, da se je toženec z vsebino sodnih pisanj zelo verjetno tudi dejansko seznanil, kljub temu, da sta bili sodni pisanji vročeni na naslovu, kjer dejansko ni prebival, vendar je po svojih lastnih navedbah tam redno kontroliral pošto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke (toženca) za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti (I. točka izreka). O stroških postopka je odločilo, da je toženec v 15 dneh od prejema sklepa dolžan tožeči stranki (tožniku) povrniti pravdne stroške v višini 1.116,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa, tako da pritožbeno sodišče predlogu v celoti ugodi, podredno, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da toženec dejansko prebiva na naslovu K. in ima na naslovu T. zgolj prijavljeno stalno bivališče in naslov za vročanje. Tožencu je bila tožba pravilno najprej vročana na naslov K. Postopanje pošte, ki je pošiljko vrnilo, je bilo pravilno, saj ni bilo pogojev za izvedbo pravilne vročitve. Namen vročitve je lahko dosežen zgolj, če je vročitev dejansko zagotovljena. V konkretnem primeru tožba in sklep z dne 2. 8. 2022 tožencu dejansko nista bila vročena. Na naslovu T. je bila vročitev opravljena s fikcijo. Tam toženec ne prebiva, hiša je v izredno slabem stanju in neprimerna za bivanje. Poškodovan je poštni predalčnik, brez navedbe imena in priimka. Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da ima toženec dejanski naslov K. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno ugotavljati zgolj, kje je toženčevo dejansko prebivališče. Da toženec dejansko živi na K., izhaja iz njegovega zaslišanja in izpovedbe priče A. A., B. B. in C. C. Poštni nabiralnik na naslovu T. je neuporaben, vratca so ukrivljena, vsakomur je omogočen dostop do pošte, na njem ni imena in priimka. Tožnik ni prerekal, da toženec na naslovu T. dejansko ne živi. Če poštni predalčnik ni urejen, je pismonoša dolžan sodno pisanje vrniti nazaj sodišču z oznako neuporaben predalčnik. Pismonoša je takšne okoliščine zaznal in tudi označil, da je predalčnik neuporaben. Ker je naslovnika poznal, je pisanje pustil v predalčniku. Zaključek sodišča, da zapis na obvestilu o neuporabnosti poštnega predalčnika nima nobene teže, je napačen, težo dokaza pa je potrebno ocenjevati skupaj z ostalimi dokazi. Vročevalca sta ravnala napačno, po neuradni praksi manjših pošt, namesto po uradnih pravilih Pošte Slovenije, in pustila pošto v predalčniku, kljub temu, da ni bil označen z imenom in priimkom naslovnika. Sodišče prve stopnje je selektivno povzelo izpovedbo priče A. A., da je toženec v aprilu 2022 ponovno lahko prišel v hišo in do ključa poštnega nabiralnika, pri tem pa izpustilo, da je ključ kasneje izginil. Kljub neprerekanim trditvam, da je hiša v slabem stanju, brez elektrike, da se je na pošti govorilo, da tam nihče ne prebiva, sodišče prve stopnje zaključi, da toženec tam živi. Ni jasno, ali je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi verjetnosti ali gotovosti. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U I 279/08 z dne 9. 7. 2009 izhaja, da je potrebno sodna pisanja vročati na naslovu, kjer naslovnik dejansko prebiva.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je sodišču prve stopnje predlagal razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudnega sklepa P 5/2022 z dne 2. 8. 2022. V predlogu je navajal, da je šele dne 19. 10. 2022 izvedel, da je bil izdan zamudni sklep, potem ko je prejel sklep o izvršbi. Pred tem ni bil seznanjen s potekom pravdnega postopka, saj mu nobeno pisanje ni bilo vročeno.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se toženčev predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudnega sklepa zavrne, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

7. Iz izvedenega dokaznega postopka nesporno izhaja, da je toženec imel prijavljen stalni naslov in naslov za vročanje na naslovu T., da je nepremičnina na tem naslovu v slabem stanju in brez elektrike, s poštnim nabiralnikom, ki je ukrivljen. Na navedeni naslov je v spornem obdobju toženec hodil preverjat prejem pošte dvakrat mesečno (vsakih štirinajst dni). Po obdobju vročanja tožbe in pred vročanjem zamudnega sklepa, si je toženec uredil vročanje kot poštno ležeče na pošti v T. 8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov sodnega spisa o poteku vročanja sodnih pisanj izhaja, da je bilo vročanje tožbe najprej poskušeno na naslov K., kjer je bilo puščeno obvestilo na vratih, da toženec lahko prevzame sodno pisanje na pošti, saj na tem naslovu toženec ni imel hišnega predalčnika. Ker je bilo iz vpogleda v centralni register prebivalstva razvidno, da ima toženec prijavljen stalni naslov in naslov za vročanje na naslovu T. in sodnega pisanja po 15 dneh toženec na naslovu K. ni prevzel, je sodišče sodno pisanje vročalo tožencu na naslov T., s fikcijo, tako da je bilo najprej puščeno obvestilo na vratih, kje se nahaja sodna pošiljka, ter nato sodno pisanje puščeno v nabiralniku.

9. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je bil v spornem obdobju dejanski naslov bivanja toženca T. Slabo stanje hiše, ki je brez elektrike, izpovedba pismonoše priče C. C., da na tem naslovu ni pozvonil, saj ni zvonca in tudi na tem naslovu nihče ne živi, ob hkratni skladni izpovedbi toženca in njegove žene, da je toženec bival na naslovu K., jasno kažejo, da toženec na naslovu T. dejansko ni prebival. Govorice na pošti, da toženec ne živi na naslovu T., pa takšen zaključek le potrjujejo.

10. Vendar pa šesti odstavek 139. člena ZPP določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. 11. Tožencu je bila tožba vročana na dejanski naslov prebivanja. Vročitev je bila opravljena s fikcijo skladno s tretjim in četrtim odstavkom 142. členom ZPP in se šteje za pravilno. Tožba in zamudni sklep sta bila nato tožencu s fikcijo vročena še na naslovu T. Toženec sam je izpovedal, da je na tem naslovu redno, na vsake štirinajst dni, dvigoval pošto. Iz takšnih dejanskih ugotovitev pa prepričljivo izhaja zaključek, da se je toženec z vsebino sodnih pisanj zelo verjetno tudi dejansko seznanil, kljub temu, da sta bili sodni pisanji vročeni na naslovu, kjer dejansko ni prebival, vendar je po svojih lastnih navedbah tam redno kontroliral pošto.

12. Iz neprerekanih navedb, ki jih potrjujeta izpovedbi toženca in njegove žene - priče A. A., namreč jasno izhaja, da je toženec v spornem obdobju imel ključe od hiše in od poštnega nabiralnika ter od 6. 4. dalje redno prihajal v T. in preverjal vso morebitno prispelo pošto, ravno tudi zaradi dogodka dne 6. 4., ko je tožnikov sin napovedal, da bo zoper njega vložena tožba zaradi motenja posesti. Toženec ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj bi ostalo pošto na navedenem naslovu normalno prejemal, ravno tožbe in zamudnega sklepa pa ne. Zelo malo verjetno se zdi, da toženec od kar treh sodnih pisanj, ki so se vročala na dveh naslovih (enkrat v K. in dvakrat v T.), ne bi prejel niti enega.

13. Dostop do vsebine predalčnika je imel samo toženec in ni bil dostopen drugim. Ravnanje pismonoš, ki sta sodni pisanji pustila v poštnem nabiralniku na naslovu T., pa tudi ni bilo v nasprotju s splošnimi pogoji poslovanja Pošte Slovenije, kot poskuša prikazati pritožba. V dokaznem postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da poštni nabiralnik ni bil tako močno poškodovan, da bi bil zaradi tega neuporaben. Rahla ukrivljenost vrat, kar je razvidno tudi iz priložene fotografije poštnega nabiralnika (priloga A5), ni ovirala funkcionalnosti nabiralnika, niti omogočala tretjim dostopa do njegove vsebine. Navedbe o nefunkcionalnosti predalčnika so tudi v logičnem nasprotju s toženčevo navedbo, da je redno prihajal pobirat pošto v T. Smiselno enako, da je takšen predalčnik uporaben kot izhaja iz slike, je potrdil tudi pismonoša priča C. C., ki je bil prepričan, da je sodno pisanje pustil v predalčniku, ki je bil uporaben in ni vedel razloga, zakaj je na vročilnici označeno hkrati, da je predalčnik neuporaben. To se je priči zdelo čudno. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti dokazni oceni sodišča prve stopnje.

14. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da hišni predalčnik brez navedbe imena in priimka še ne pomeni, da predalčnik ni ustrezen. 142. člen ZPP govori o hišnem ali izpostavljenem predalčniku, ki mora biti uporaben. Splošni pogoji izvajanja drugih poštnih storitev, na katere se sklicuje pritožba, pa v 42. členu določajo le, da mora biti predalčnik ustrezno označen. V enostanovanjskih hišah, kjer ni dvoma, da je izpostavljeni poštni predalčnik namenjen za prejemanje pošte naslovnika tega naslova, ni nujno, da je na njem navedeno tudi naslovnikovo ime.

15. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se je kljub kršitvi določb pravdnega postopka o pravilnem vročanju sodnih pisanj, toženec dejansko seznanil s spornimi pisanji, zato se na ugotovljeno kršitev ne more sklicevati.

16. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

17. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev s strani toženca priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).