Jedro

V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna.

Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravnavo ni izdalo posebnega obrazloženega pisnega sklepa, ni mogoče očitati kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, torej ne odloči o vseh materialnopravnih očitkih. Ravno tako ni podana kršitev četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj kot je pojasnilo že višje sodišče, je sklep o izločitvi v tej fazi postopka možno izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, zato zadostuje, da sodišče pred zaključkom dokaznega postopka o tem predlogu odloči s sklepom, ki ga ustno obrazloži, pisno obrazložitev pa poda v sodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega A. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 24744/2017 z dne 23. 10. 2018 A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, poskusa storitve hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1, omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1 in neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Za vsa kazniva dejanja mu je določilo zaporne kazni in za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 še stransko denarno kazen ter mu na podlagi pravil o steku izreklo enotno kazen osem let zapora in stransko denarno kazen tristo dnevnih zneskov, ki skupaj znašajo 3.000 EUR. Glede izvršitve denarne kazni je odločilo, da se bo v primeru neplačila in nezmožnosti prisilne izterjave izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Čas pridržanja in pripora zoper obsojenca je vštelo v izrečeno zaporno kazen. Oškodovanca A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 26.000 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo zaseženo prepovedano drogo in na podlagi 73. člena KZ-1 tudi druge zasežene predmete (elektronske naprave, 125 EUR, pripomočke za prodajo prepovedanih drog in spolne pripomočke). Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti premoženjsko korist v višini 180,00 EUR. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika ter državne tožilke zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, v kateri zatrjuje kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve več dokaznih predlogov, nedovoljenost več dokazov, na katere se opira sodba in sodišču očita pristranskost sojenja. Nasprotuje odločitvi sodišča o delni javnosti glavne obravnave in trdi, da procesna predpostavka za tek postopka, to je predlog oškodovanca za pregon obsojenca za kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1, ni bila podana. Trdi, da sodišče ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, da je enega od narokov za glavno obravnavo izvedlo v nenavzočnosti obsojenca in nasprotuje primernosti izrečene kazenske sankcije. Z očitkom, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zatrjuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zadnjem delu zahteve pa vložnik navaja razloge, s katerimi po vsebini izpodbija obstoj pripornih pogojev, predvsem obstoj ponovitvene nevarnosti, ki je bila podlaga za odreditev in podaljšanje pripora zoper obsojenca, ki je bil podaljšan tudi ob izreku izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe za očitana kazniva dejanja ali izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika, obsojenca pa izpusti na prostost. 3. Na zahtevo je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki meni, da zatrjevani razlogi v zahtevi niso podani in predlaga njeno zavrnitev. Svoje stališče pojasnjuje z navedbami, da razlogom sodišč v pravnomočnem sklepu o zavrnitvi izločitve dokazov in razlogom v izpodbijani pravnomočni sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov, ni kaj dodati. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje o nepoštenosti sojenja, saj utemeljena zavrnitev dokaznih predlogov ne pomeni, da je bilo sojenje nepošteno. Kot netočno označuje navedbo v zahtevi, da je bil narok za glavno obravnavo opravljen v nenavzočnosti obsojenca, saj je bil izveden z videokonferenčno povezavo, na prepis zvočnega posnetka pa obramba ni imela pripomb. Glede zatrjevane kršitve tajnosti glavne obravnave tožilka navaja, da takšno postopanje sodišča lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev pravil postopka, vložnik pa ni navedel, kakšen naj bi bil njen vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe. Netočno je tudi zatrjevanje, da glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 ni predloga upravičenega tožilca, saj je oškodovanec podal kazensko ovadbo in nato po pooblaščencu še ponoven predlog za pregon. Z navedbami o nedokazanosti naklepa pa vložnik izpodbija dokazno oceno sodišča in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, ter njegovemu zagovorniku, ki v izjavi navaja dodatne argumente, s katerimi utemeljuje, da predlog za pregon obsojenca za kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1 ni bil podan, sicer pa podaja svoje videnje dogajanja, pri čemer v večjem delu po vsebini nasprotuje obstoju pripornih pogojev.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Vložnik na več mestih v zahtevi izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in podaja svoje videnje in oceno le tega, ki je drugačna od dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo sodišče druge stopnje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem pa izhaja tudi iz napačnega materialnopravnega razumevanja samih inkriminacij kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in spolne zlorabe slabotne osebe, ko na široko navaja dejstva in okoliščine, iz katerih po njegovi oceni izhaja, da je oškodovanec v spolne odnose, ki so predmet obravnavanih kaznivih dejanj, vstopal prostovoljno. Kljub drugačnim, obširno obrazloženim in dokazno podprtim zaključkom sodišča, vložnik ponavlja navedbe kot jih je obramba zatrjevala skozi celoten postopek, katerim pa sodišče bodisi ni sledilo, bodisi jih kot nerelevantne ni upoštevalo.1

7. Kot je poudarilo že višje sodišče v izpodbijani sodbi je sklicevanje na izpovedbe prič z zatrjevanjem, da je oškodovanec pri spolnih odnosih sodeloval prostovoljno, da je sam prihajal k obsojencu in ga ta v spolne odnose ni silil, brezpredmetno za obravnavana kazniva dejanja. V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske.2 Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna. Konceptualno je inkriminacija po 172. členu KZ-1 zgrajena na predpostavki privolitvene in zavrnitvene nesposobnosti slabotne osebe v zvezi s spolnim ravnanjem in je volja žrtve inkorporirana v inkriminacijo. To kaznivo dejanje ne vključuje sile ali grožnje z neposrednim napadom na telo ali drugih posebnih okoliščin, zajetih v 170. in 171. členu KZ-1 in je glede na kazenskopravno dobrino in stopnjo njene prizadetosti subsidiarno glede na kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja. Žrtve tovrstnih inkriminacij niso sposobne razviti ustrezne volje do odpora zoper spolno zlorabo ali takšne volje vsaj ne izraziti ali jo uporabiti. Gre za žrtve, ki apriorno niso sposobne odpora ali spolne samoodločbe.3

8. Vložnik trdi, da v spisu ni nobenega dokaza, da je obsojenec s prostituiranjem oškodovanca in prodajo prepovedanih drog kaj zaslužil ter koliko in je sodišče zgolj sledilo navedbam tožilstva. Hkrati pa trdi, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da so udeleženci druženj prepovedane droge prinesli s seboj, s čimer nasprotuje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, da je obsojenec prepovedano drogo brezplačno dajal v uživanje oškodovancu in da je to tudi prodajal odjemalcem. O tem, da je obsojenec oškodovanca odplačno prostituiral na zabavah, ki jih je sam organiziral, je izpovedal sam oškodovanec, ki je videl, da so obsojencu po spolnih odnosih z njim izročili denar v višini od 50 do 60 EUR, v Zagrebu pa je tudi sam prejel denar v zameno za spolne odnose in takrat so si denar razdelili, sicer pa je denar pobiral obsojenec. To je potrdila tudi priča A. C., ki je tudi sama nekajkrat dobila ponudbo drugih, da bi obsojencu plačali po 100,00 EUR za opazovanje nje in oškodovanca med spolnim odnosom. Priča A. D. pa je izpovedala, da je obsojenec organiziral tudi t.i. poslovne zabave, za katere se je plačevalo. Tudi ugotovitev, da je obsojenec prepovedano drogo prodajal tretjim osebam in v zameno za njegova spolna dejanja tudi oškodovancu, je sodišče oprlo na izpovedbe oškodovanca, prič A. D., A. C., poleg tega pa še na kazensko ovadbo A. E., podatke iz telefonskega imenika obsojenčevega telefona (veliko število kontaktov z opisano drogo in ceno), izpovedbe obsojenčevih sosedov o veliki fluktuaciji oseb pri obsojencu, ki so se pri njem zadržale nekaj minut, na podatke o zaseženih predmetih (prepovedana droga, tehtnica, list z napisom A. 300) in na izpovedbe drugih prič, ki so izpovedale, da je bila droga pri obsojencu na razpolago. Zato je očitek, da sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je obsojenec s preprodajo drog in prostituiranjem oškodovanca kaj zaslužil, neutemeljen. Sodišče je na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 obsojencu zato tudi naložilo plačilo zneska v višini 180 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem neupravičene prodaje prepovedane droge. Sodišče pa ni z gotovostjo ugotovilo, za kakšno ceno je obsojenec prostituiral oškodovanca, niti kolikokrat so se odvile zabave poslovnega tipa, zato je zavrnilo očitek tožilstva, da je obsojenec s tem pridobil korist v višini 9.100 EUR. Kolikor se vložnik s tako ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, pa uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP.

9. Vložnik pod videzom kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, z očitkom, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s povzemanjem izpovedb prič A. D., B. B., C. C., izvedenke dr. D. D., A. E., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K. in trditvijo, da izpovedb sodišče ni upoštevalo, nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, s tem pa ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik ne konkretizira, do katerega odločilnega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč s sklicevanjem na posamezne navedbe zaslišanih prič zgolj poskuša vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se ne strinja ali posamezna dejstva interpretira drugače, predvsem neupoštevajoč izvedenska mnenja, na katera je sodišče oprlo izpodbijano pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo relevantne dele izpovedb vseh postavljenih izvedencev in navedenih prič ter na podlagi vseh teh dokazov podalo obsežno dokazno oceno glede odločilnih dejstev. Vložnik izpostavlja izpovedbe teh prič v delih, ki se nanašajo na prostovoljnost spolnih odnosov s strani oškodovanca, njegovo napeljevanje na te odnose, snemanje s strani oškodovanca, odvisnost oškodovanca, nevednost prič glede posameznih relevantnih dejstev (glede plačila), pri čemer pa je iz sodbe razvidno, da se je sodišče do vseh izpostavljenih dejstev v pravno relevantnih delih opredelilo. Kot je že bilo pojasnjeno, privolitev oškodovanca v spolne odnose na izpolnitev zakonskih znakov kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in spolne zlorabe slabotne osebe ne vpliva in tudi ne na izključitev protipravnosti ali kaznivosti za ta kazniva dejanja, ravno tako ne dejstvo, da je oškodovanec sam izražal, da si teh odnosov želi. Sodišči sta na več mestih pojasnili, zakaj se je oškodovanec vračal k obsojencu in kaj je botrovalo takšnemu njegovemu vedénju, ki pa so ga priče zaznale kot vsiljivo in ga prepoznale kot prostovoljno vstopanje v spolne odnose. Sodišče pa je tudi pojasnilo, da je obsojenec kot organizator ali obiskovalec zabav oškodovanca za denar izročal v spolne namene več osebam, pri čemer se je zavedal njegovih osebnostnih pomanjkljivosti (otroškosti, potrebe po sledenju in sprejetosti) ter predvsem odvisnosti od drog, kar je aktivno izkoriščal. Ravno tako je ugotovilo, da je oškodovanec navodilom obsojenca sledil tudi pri snemanju spolnih odnosov, čeprav teh ni želel snemati in fotografirati ali biti sam udeleženec teh posnetkov in fotografij. Vložnik tako z navedbami prič, ki oškodovanca prikazujejo kot aktivnega udeleženca teh spolnih praks, ki so se odvijale pri obsojencu ter drugje in prikazujejo dogajanje na teh srečanjih ter navedbami prič, ki o plačilih za te prakse in za same prepovedane droge niso znale izpovedati, ne izpostavi nobenega pravno relevantnega dejstva, katerega bi sodišče spregledalo oziroma se do njega ne bi opredelilo, bi pa iz teh izpovedb jasno izhajal. 10. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja vložnik uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da obstaja bistvena razlika med izpovedbami prič A. D., L. L., G. G., M. M., N. N., I. I., B. B. in zagovorom obsojenca ter razlogi sodbe, ker iz izpovedb izhaja, da obsojenec ni nikogar zlorabljal, prostituiral, da ni prodajal prepovedanih drog ali omogočal njenega uživanja ali nedovoljeno snemal, sodišče pa je zaključilo, da so kazniva dejanja obsojencu dokazana. S takšnimi navedbami vložnik na splošni ravni nasprotuje dokazni oceni sodišča, da so obsojencu očitana kazniva dejanja dokazana, s tem pa ne preseže izpodbijanja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Dokazni oceni nasprotuje tudi z navedbami, da ni dokazano, da je obsojenec vedel, da je z oškodovancem kaj narobe, saj da ta pred njim nikoli ni kazal znakov, da bi bilo z njim kaj narobe in pri tem povzema navedbe izvedenskega mnenja, da oškodovančeva motnja ni navzven vidna. Za isti nedovoljen razlog gre tudi pri navedbah, s katerimi vložnik nasprotuje verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Tudi z navedbami, da pri obsojencu ne obstaja možnost okužbe z virusom HIV v primeru nezaščitenih spolnih odnosov, vložnik nasprotuje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je sodišče v tem delu ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca infektologa dr. ... Sodišče je ugotovilo, da je pri nezaščitenih spolnih odnosih možnost prenosa virusa HIV obstajala, četudi je bila stopnja virusa v krvi obsojenca nizka, tveganje pa je povečalo še dejstvo receptivnih analnih odnosov in pri tem nastale morebitne poškodbe analne sluznice. Izvedenec je pojasnil, da kljub jemanju zdravil in vzetju zdravil v razmeroma kratkem času po tveganem stiku ne obstaja absolutna zaščita. To nudi le uporaba kondoma. Glede tega pa je sodišče ugotovilo, da je njihovo uporabo obsojenec pri spolnih odnosih z oškodovancem izrecno zavračal. 11. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje in neizvedbe dokazov s strani sodišča druge stopnje vložnik sodiščema očita kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitve 2., 14. in 22. in tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in navaja, da obsojencu ni bilo omogočeno, da bi dokazal svojo nedolžnost. V tej zvezi zatrjuje tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, višjemu sodišču pa očita kršitev 22. in 25. člena Ustave z navedbo, da se do očitkov glede zavrnitve dokaznih predlogov vsebinsko ni opredelilo, temveč se je sklicevalo na popolnost in primernost argumentov sodišča prve stopnje.

12. Tako vložnik kršitev pravice do obrambe zatrjuje zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič O. O., policista P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T., U. U., V. V., Z. Z. ter dveh policistov, ki sta sodelovala na gejevskih zabavah. Vložnik pri tem nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da dokazni predlogi niso bili dovolj obrazloženi, saj da je zagovornik že takrat pojasnil, da so priče poznale obsojenca in oškodovanca več kot pet let in bi lahko izpovedale, da so bili spolni odnosi med njima in med oškodovancem ter tretjimi osebami prostovoljni, da je oškodovanec sam organiziral gejevske zabave, ne pa obsojenec, da obsojenec oškodovancu ni prodajal prepovedanih drog, da oškodovanca ni prodajal tretjim osebam in da ga ni neupravičeno slikovno snemal. Pri tem še navaja, da bi moralo višje sodišče zaslišati policista, ki naj bi zlorabljal oškodovanca, katerega imena sicer ne ve, je pa bil zoper njega uveden kazenski postopek, saj je bil ta policist pri obsojencu in oškodovancu, oškodovanec pa je tudi sam hodil na številne zabave k policistu.

13. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v točkah 24 do 30 izpodbijane sodbe. Predlog za zaslišanje priče S. S. je zavrnilo z obrazložitvijo, da zagovornik ni utemeljil, kaj se bo z izvedbo dokaza dokazovalo. Glede predlogov za zaslišanje prič U. U., V. V. in Z. Z. je navedlo, da so bili predlogi povsem nekonkretizirani, pri čemer je zagovornik pri dokaznih predlogih vseh prič (tudi ostalih) navajal povsem enako. Poleg tega pa je bilo z izvedenimi dokazi dejansko stanje razčiščeno v tolikšni meri, da novih prič ni bilo potrebno zasliševati. Glede prič Š. Š., T. T. in dveh neznanih policistov je ugotovilo, da so osebni podatki predlaganih prič v tolikšni meri nekonkretizirani, da jih ni mogoče identificirati. Zaslišanje priče R. R. pa je zagovornik podal šele po razglasitvi sodbe. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pritožbenim razlogom ugotovilo, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, zakaj izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja, ki jih sprejema tudi višje sodišče. Tudi po presoji višjega sodišča zagovornik ni z zadostno verjetnostjo utemeljil pravne relevantnosti predlaganih dokazov, in da bi ti lahko omajali prepričljive zaključke v izpodbijani sodbi. Pri tem pa zagovornik tudi v pritožbi očitane kršitve podrobneje ni konkretiziral. Glede na novo predlaganih dokazov za zaslišanje prič O. O., P. P. in R. R. pa višje sodišče navaja, da zagovornik glede na ugotovitve izpodbijane sodbe, da je obsojenec organiziral zabave in na njih prostituiral oškodovanca, s temi dokaznimi predlogi ne bi mogel omajati pravilne dokazne ocene sodišča. Glede na navedene razloge v sodbah sodišč prve in druge stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe je po presoji Vrhovnega sodišča očitek vložnika, da izpodbijani sodbi v tem delu nista zadostno obrazloženi, neutemeljen.

14. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenčev zagovornik dokazne predloge za zaslišanje prič podajal tekom celotnega dokaznega postopka, pri čemer je sodišče v obsežnem dokaznem postopku ugodilo večini dokaznih predlogov obrambe. Pri tem pa so bili dokazni predlogi posplošeno obrazloženi, obrazložitev pa je bila pri vseh dokaznih predlogih v bistvenem enaka, in sicer naj bi iz izpovedb prič izhajalo, da obsojenec ni odgovoren za posamezne obtožbene očitke. Na podlagi obsežnega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da so očitki kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe obsojencu dokazani, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov se je sodišče opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, o katerih naj bi izpovedovale tudi predlagane priče. Tako se je obsežno opredelilo do s strani obrambe zatrjevane prostovoljnosti spolnih odnosov, pri čemer pa, kot je že pojasnjeno v tej sodbi, prostovoljnost za presojo obstoja zakonskih znakov kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in spolne zlorabe slabotne osebe, ni relevantna in ne more izključiti protipravnosti v zvezi s temi kaznivimi dejanji. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič (oškodovanca, A. D., N. N., izvedenke za klinično psihologijo) in vabila, najdenega pri pregledu podatkov elektronskih naprav je sodišče ugotovilo, da je bil organizator zabav z uživanjem drog in skupinskimi spolnimi odnosi obsojenec. Teh pa se je udeleževal tudi oškodovanec, kar izhaja tudi iz videoposnetkov, najdenih na elektronskih napravah obsojenca. Sodišče je v dokazni oceni glede zatrjevanja organizacije zabav s strani oškodovanca, kar je obramba dokazovala z izpovedbo prič, sledilo ugotovitvam izvedenke za klinično psihologijo dr. D. D., ki je ugotovila da oškodovanec ni zmožen zavestnega in načrtovanega manipuliranja z drugimi osebami, tako v ravnanju doživljanja drugih kot tudi v svoje lastne potrebe in v potrebe drugih namreč ne zmore vzpostavljati uvida, v primeru namernega manipuliranja pa je nujno potrebna samostojnost. Izvedenka je dvomila, da bi oškodovanec lahko sam bil organizator zabav, temveč je bolj verjetno, da jih je kdo organiziral zanj. Glede odplačnega prostituiranja in prodaje droge je v tej sodbi že povzeto, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da je takšen očitek obsojencu dokazan. Da je obsojenec oškodovanca neupravičeno slikovno snemal, pa je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je večkrat povedal, da ne želi, da se ga snema, priče A. C., kateri je oškodovanec zaupal tudi o izsiljevanju obsojenca s temi posnetki, izpovedbe priče A. D., ki je glede določenega posnetka, na katerem je sama, povedala, da ni vedela, da se je snemalo in se s tem tudi ni strinjala, iz posnetka, ki prikazuje več moških, ki se samozadovoljujejo, med katerimi eden izrecno nasprotuje snemanju, več drugih prič pa je potrdilo, da so se spolni odnosi pri obsojencu doma snemali, pri čemer so se ti posnetki nahajali na obsojenčevih elektronskih napravah.

15. Glede na obsežno izveden dokazni postopek, na podlagi katerega se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih dejstev, o katerih naj bi izpovedovale tudi priče, katerih sodišče ni zaslišalo, vložnik s tako pavšalno obrazloženimi dokaznimi predlogi, ki bi jih sodišče moralo po njegovem zatrjevanju izvesti, saj bi z njimi obsojenec dokazoval svojo nedolžnost, pri čemer podatki nekaterih predlaganih prič niti niso zadostni za njihovo identifikacijo, ne utemelji zatrjevane kršitve pravice do obrambe. Kljub večjemu številu zaslišanih prič, ki so poznale tako obsojenca kot oškodovanca in so bile udeležene na zabavah pri obsojencu in drugje, kjer sta bila prisotna tudi obsojenec in oškodovanec in so izpovedale o dogajanju na teh zabavah ter o njunem ravnanju pri tem, vložnik ni pojasnil, zakaj in v čem naj bi neizvedeni dokazi, predlagani s strani obrambe, lahko pomembno vplivali na drugačno dokazno oceno sodišča, temveč potrebnost izvedbe vseh teh dokazov utemeljuje ves čas z istimi posplošenimi navedbami, pri čemer tej obrazložitvi tudi v zahtevi ničesar ne dodaja. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog pa lahko zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Glede na natančno in celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, ki je dokazne predloge zavrnilo v zaključnih fazah dokazovanja (na narokih za glavno obravnavo dne 9. 10. 2018 in dne 16. 10. 2018), da je bilo dejansko stanje razčiščeno v tolikšni meri, da bi bilo zaslišanje prič, ki bi glede na obrazložitev dokaznih predlogov izpovedovale o dejstvih in okoliščinah, ki so bila že ugotovljena z izvedenimi dokazi, odveč.

16. Utemeljeno je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke oziroma izvedenca za prepovedane droge, glede katerega vložnik v zahtevi navaja, da bi ugotavljal prištevnost obsojenca v času storitve kaznivega dejanja. Pritrditi gre stališču nižjih sodišč, da obramba za izvedbo tega dokaza ni navedla prepričljivih in utemeljenih razlogov, upoštevajoč dejstvo, da je zaradi ugotovitve zdravstvenega stanja obsojenca, njegove osebnostne strukture in tudi, ali je v času storitve kaznivih dejanj pri njem obstajala kakšna bolezen ali motnja, ki je vplivala na sposobnost razumevanja in obvladovanja njegovih ravnanj, ali je bil v kritičnem obdobju pod vplivom psihoaktivnih snovi ali alkohola in ali je to vplivalo nanj glede storitve kaznivih dejanj, že bil postavljen izvedenec psihiater dr. A. G. Ta je izvedensko mnenje izdelal, sodišče ga je na glavni obravnavi prebralo in mu v celoti sledilo, saj je ocenilo, da je izdelano strokovno in natančno. Odsotnost duševnih motenj pri obsojencu pa je potrdila tudi njegova osebna zdravnica dr. A. F. Z očitkom, da sodišče ni zaslišalo izvedenca dr. A. G., čeprav zagovornik s tem ni soglašal, pa vložnik kršitve pravice do obrambe ne more utemeljiti. Sodišče se mora namreč opredeliti do utemeljenosti tistih dokaznih predlogov, ki so jih stranke pravočasno podale. Zaslišanja navedenega izvedenca pa stranke niso predlagale.

17. Nadalje vložnik sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očita, da se nista opredelili do sporočil na Facebook strani obsojenca, ki ga je sodišču posredoval v pritožbi. Pri tem navaja, da iz sporočil izhaja, da je oškodovanec silil k obsojencu, želel imeti stik in spolne odnose z njim in z drugimi, da je k njemu hodil ravno s tem namenom, obsojenec pa nemalokrat spolnih odnosov ni želel imeti in je oškodovanca zavrnil. Očitno je, da se sodišče prve stopnje do dokazov, ki so bili posredovani sodišču šele v pritožbeni fazi, ne more opredeljevati. Sodišče druge stopnje pa se je opredelilo do navedenega dokaza, kljub temu, da zagovornik z navedbami, da obramba tega dokaza prej ni posredovala sodišču, ker je bil Facebook račun blokiran, zaradi česar obsojenčeva mati do njega ni mogla dostopati, ne utemelji, da tega dokaza obramba ni mogla pravočasno predlagati. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje je namreč zaključilo, da obramba s predmetnimi izpisi dokazne ocene sodišča ne more ovreči. Predmetni dokaz je tako upoštevalo in se do njegove dokazne vrednosti tudi opredelilo. Kolikor se vložnik s takšno dokazno presojo sodišča ne strinja, pa s tem posega na področje dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dovoljeno izpodbijati. Sodišču druge stopnje vložnik tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do izjave priče A. D., iz katere po presoji vložnika izhaja, da je sodišče njeno izpoved ocenilo selektivno in izven konteksta. Zagovornik je namreč pritožbi priložil izjavo priče A. D., v kateri ta navaja, da na ... ulici nikoli ni zasledila, da bi obsojenec od gostov dobil denar in je sodišče narobe razumelo njeno izjavo o plačanih zabavah, saj sta plačane zabave priredila ona in obsojenec nekajkrat skupaj preko portala Sloescort, a na njih oškodovanec ni bil prisoten, temveč le stranke Sloescorta. Zaslišana v preiskavi pa je priča A. D. izpovedala, da je obsojenec bil uporabnik portalov Avantura, Tender, Grinder in da je zabave oglaševal. Na vprašanje, ali je za te zabave tudi kaj računal, pa je povedala, da so ene bile privat, druge pa poslovne, na katerih se je računalo in da so bile pri njem zabave obeh tipov. Na nadaljnje vprašanje, če se je oškodovanec teh zabav udeleževal, pa je odgovorila, da je oškodovanec bil tako ali tako ves čas pri obsojencu. Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2018 je pri tej izpovedbi vztrajala in tudi potem, ko je bila izjava prebrana, izjavila, da vse navedeno drži. Glede na takšno izpoved priče tako obramba z izjavo iste priče, ki jo je od priče sama pridobila po izreku sodbe, ne more utemeljiti navedbe, da je sodišče izpovedbo priče A. D. ocenilo izven konteksta in selektivno. Višje sodišče pa na očitno neutemeljene pritožbene navedbe ni dolžno odgovarjati.

18. Vložnik zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge za pregled posnetkov pogovorov med obsojencem in oškodovancem ter za vpogled in preverbo SMS sporočil v telefonu obsojenca, od koder bi izhajalo, da so vsi odnosi med oškodovancem in obsojencem bili prostovoljni in predlog za postavitev izvedenca za borilne veščine, ki ga utemeljuje z navedbami, da je oškodovanec mišičast in za polovico večji in močnejši od obsojenca in bi se neprostovoljnega odnosa takoj obranil oziroma bi se mu lahko uprl, kar bi lahko ugotovil predlagani izvedenec. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa in izpodbijanih sodb ni razvidno, da bi obramba obsojenca takšne dokazne predloge sploh podala. Glede na pravno kvalifikacijo ravnanj obsojenca in ugotovljeno dejansko stanje (med drugim tudi, da se je oškodovanec k obsojencu vračal brez fizične prisile), pa nadaljnje ugotavljanje prostovoljnosti odnosov in fizične zmožnosti upora s strani oškodovanca, za odločitev v tem kazenskem postopku tudi ni pomembno. Zato bi bili takšni dokazni predlogi tudi očitno neutemeljeni.

19. Vložnik trdi, da se sodba opira na več nedovoljenih dokazov, pri čemer je izločitev dokazov v svojih vlogah pravočasno predlagal, vendar so bili predlogi zavrnjeni. V tej zvezi sodišču tudi očita, da o zavrnitvi dokazov ni izdalo posebnega pisnega sklepa, zaradi česar naj bi bila podana kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je vložnik izločitev vseh dokazov, za katere tudi v zahtevi zatrjuje, da so nedovoljeni, predlagal pred predobravnavnim narokom v vlogah z dne 17. 1. 2018 in dne 30. 1. 2018. Na predobravnavnem naroku dne1. 2. 2018 je predsednik senata odločil, da se predlogi zavrnejo ter nato istega dne o tem izdal obrazložen sklep. O pritožbi zoper navedeni sklep je odločilo višje sodišče s sklepom z dne 20. 3. 2018 in pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo. Nato je zagovornik ponovno predlagal izločitev istih dokazov z vlogo z dne 14. 9. 2018. Senat je predlog s sklepom zavrnil na glavni obravnavi dne 16. 10. 2018. Razloge zavrnitve pa je sodišče navedlo v 32. točki izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je senat ocenil, da dokazi niso bili pridobljeni na nezakonit način. O takšnem predlogu je že bilo odločeno, sklep pa je bil potrjen tudi s strani višjega sodišča. Obramba je svojo trditev o nezakonitih dokazih gradila na izpovedbi A. H., za katerega je smatrala, da je bil tajni policijski delavec ter je opravljal prikrite preiskovalne ukrepe zoper obsojenca brez odredbe sodišča, pri čemer se je sklicevala na izpovedbo priče A. H. in na časopisni članek portala Siol.net. Senat je na podlagi dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 26. 9. 2018 ugotovil, da priča A. H. ni imela statusa tajnega policijskega delavca in je na tej podlagi zaključil, da so bili dokazi pridobljeni na zakonit način, zato je predlog obrambe zavrnil. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravnavo ni izdalo posebnega obrazloženega pisnega sklepa, ni mogoče očitati kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, torej ne odloči o vseh materialnopravnih očitkih. Ravno tako ni podana kršitev četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj kot je pojasnilo že višje sodišče, je sklep o izločitvi v tej fazi postopka možno izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, zato zadostuje, da sodišče pred zaključkom dokaznega postopka o tem predlogu odloči s sklepom, ki ga ustno obrazloži, pisno obrazložitev pa poda v sodbi.

20. Vložnik trdi, da je zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon A. E. z dne 14. 3. 2017 nedovoljen dokaz, pri čemer je zaradi nedovoljenosti tega dokaza iz spisa potrebno izločiti še vse ostale dokaze, ki so bili pridobljeni na njegovi podlagi. Nedovoljenost dokaza utemeljuje z navedbami, da je A. E. lažno naznanil kazniva dejanja, kot storilca pa je imenoval obsojenca. A. E. je v fazi preiskave kot priča izpovedal, da je bil deležen nasilja in pritiska policije in tudi tretjih oseb, ko je moral podpisati zapisnik o sprejemu ustne ovadbe. Vložnik pojasnjuje, da je A. E. narkoman, policija pa ga je že predhodno obravnavala zaradi posedovanja mamil. Dne 14. 3. 2017 ga je bilo strah, da bi ga ponovno obravnavali in mu naprtili, da sam prodaja mamila, zato je bil pripravljen narediti vse, da se izogne kazenskemu pregonu. Do A. E. je pred tem prišla skupina »čefurjev«, odvisnikov od mamil, ki jih je vodil preprodajalec po imenu Ž. Ti so A. E. grozili, da bodo z njim fizično obračunali in mu ne bodo več dobavljali droge, če ne bo takrat, ko ga bo policija preiskala, povedal, da je vsa mamila kupil pri obsojencu, katerega je Ž. sovražil zaradi ljubosumja. A. E. je bil tistega dne okajen, pod vplivom mamil, močno prestrašen, labilen in dojemljiv za zahteve drugih. Ž. pa je dobro poznal in vedel, da se ga lahko boji. Policista pa sta A. E. izjavila, da ga bosta kazensko ovadila, če ne pove, kje je kupil drogo, nato sta bila do njega nasilna in ga prijela. Pri podaji izjave mu nista dala pravnega pouka, s čimer je bil kršen njegov privilegij zoper samoobtožbo ter njegovo dostojanstvo. Poučila ga tudi nista, da pomeni ovadba napačne osebe kaznivo dejanje. Navaja še, da je vse to A. E. povedal obsojencu v priporu potem, ko je bil zaslišan v preiskavi. Pri tem vložnik kot nenavadno izpostavlja, da je A. E. v ovadbi podal zelo natančne podatke o obsojencu, da ga je policija lahko takoj identificirala. V tej zvezi sodišču očita še kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da ni podalo razlogov o tem, zakaj sodišče ni verjelo A. E.. Hkrati pa očita, da je podano nasprotje med izjavo A. E. in razlogi sodbe.

21. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe A. E. izhaja, da so policisti A. E. dne 14. 3. 2017 zasegli štiri grame prepovedane droge „sladoled“, za katero je plačal 120 EUR, kupil pa jo je od A. B.. Pri tem je A. E. povedal podatke o telefonski številki, bivališču, starosti in izgledu obsojenca ter da drogo ponavadi kupuje pri njem doma, kjer ima obsojenec raznovrstno drogo. V preiskavi je A. E. glede podaje ovadbe izpovedal, da je do njega na Metelkovi prišlo približno pet do deset ljudi, ga obkrožilo in mu grozilo, da naj A. B. preda policiji. Pojasnil je, da so bili to čefurji, ki so mu grozili, da naj on izda A. B., čeprav z njim ni imel nobene povezave, od njega ni nič kupil. Njega so prisilili, on pa se je ustrašil, zato je policiji tudi tako rekel. On je to zaseženo drogo kupil na Metelkovi, ni vedel točno od koga. Potrdil je, da je kazensko ovadbo podpisal, da pa je to storil, ker so ga prisiljevali, mu grozili, da ga bodo ubili in vse mogoče. Pojasnil je, da nekaj ljudi ve, da pozna A. B. in ima mogoče kdo kaj proti njemu. Nato je še pojasnil, da so mu te osebe grozile in mu govorile, kaj naj v izjavi pove, in sicer, da je kupoval pri obsojencu „ice“, kokain, „speed“ in malo trave in da so se pri njem dogajale zabave, in da so vedeli, da njega policija ne mara. Povedal je, da teh ljudi, ki so pristopili do njega, on ne pozna. Na izrecno vprašanje, ali je bil opozorjen na posledice krive ovadbe, je temu pritrdil. Povedal je še, da so mu te osebe grozile s smrtjo. Že iz navedene izpovedbe priče izhaja, da je očitek, da priči pred podajo ovadbe ni bil dan ustrezen pravni pouk, neutemeljen. To pa izhaja tudi iz samega zapisnika, ki ga je A. E. podpisal. Iz izpovedbe priče je razvidno tudi, da so njene navedbe na več mestih drugačne od navedb vložnika v zahtevi, navedbe v zahtevi pa so tudi bolj natančne od izpovedbe priče. Tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 13. 9. 2018 je A. E. izpovedal, da ne bi prepoznal nobene od teh oseb, ki so prišle do njega in mu grozile, da so bili vsi s kapucami in zakriti. Šele na vprašanje zagovornika, če je bil med temi osebami tudi preprodajalec po imenu Ž., je povedal, da možno in da ima on sam težave z njim. Več podatkov ni navedel. Povedal je tudi, da je bil v priporu v stiku z obsojenčevim zagovornikom, katerega si je tudi sam izbral za zagovornika v eni svoji zadevi. Tako sta se pogovarjala tudi o tej zadevi in tam je podpisal izjavo z dne 19. 2. 2018, ki jo je obsojenčev zagovornik skupaj s predlogom za njegovo zaslišanje dne 20. 2. 2018 tudi posredoval sodišču.4 Iz podatkov spisa pa izhaja, da je obsojenčev zagovornik sodišču dne 16. 2. 2018 posredoval dopis, v katerem prosi za izdajo dovolilnice za obisk A. E., pri čemer navaja, da potrebuje njegova stranka, torej obsojenec, od priče pisno izjavo. V dokaznem predlogu za zaslišanje priče A. E. zagovornik navaja, da bo iz zaslišanja priče izhajalo, da je zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe A. E. z dne 14. 3. 2017 nezakonit dokaz, saj je nastal zaradi neposredne sile in pritiska policistov in tretjih oseb (čefurjev in preprodajalcev na Metelkovi), A. E. pa je bil takrat v omamljenem stanju.

22. Kot izhaja že iz pravnomočnega sklepa o zavrnitvi izločitve dokazov, zgolj dejstvo, da je priča na sodišču izpovedala drugače kot to izhaja iz vsebine zapisnika o podaji ustne ovadbe, ne pomeni, da gre za nezakonit dokaz, saj je ta izpovedba predmet presoje sodišča. A. E. ob podaji kazenske ovadbe ni bil obravnavan kot osumljenec, zato mu pri tem tudi ni mogel biti kršen privilegij zoper samoobtožbo. Kot je izpovedal policist A. I., katerega izpovedbi je sodišče sledilo, pa sta s policistom A. J. A. E. najprej seznanila s pravicami kot mu gredo v prekrškovnem postopku, saj je bilo šele ob njegovem pripovedovanju ugotovljeno, da gre za kaznivo dejanje. Nato pa je bil sestavljen predmetni zapisnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podalo obsežno dokazno oceno izpovedb priče A. E. (točke 217 do 230 obrazložitve), pri čemer je upoštevalo tudi izpovedbe policista A. I. in priče A. K., ki sta bila prisotna pri izvedbi »spornega« policijskega postopka ter rezultate pisne poizvedbe glede osebe po imenu Ž. pri Zavodu za prestajanje zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Maribor in Zavodu za prestajanja mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Izpostavilo je tudi, da je zagovornik odigral dvojno vlogo, ko je nastopal kot zagovornik obsojenca in priče (kot osumljenca v drugem postopku) in s tem izigral pravila postopka, saj dovoljenja za razgovor s pričo od sodišča ni dobil oziroma mu je bil ta izrecno zavrnjen. Sodišče je zaključilo, da je izpovedba priče neprepričljiva, polna neznank in nekonsistentnosti, zatrjevanih pritiskov pa izvedeni dokazi niso potrdili. Sodišče je sledilo izjavi priče A. E., ki jo je ta podal v ustni ovadbi in ne v kot priča v kazenskem postopku, saj je tista izjava potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Upoštevajoč navedeno je neutemeljen očitek vložnika, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo A. E. Z očitkom, da je podano nasprotje med izpovedbo te priče in razlogi sodbe pa vložnik nasprotuje dokazni oceni sodišča in s tem pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Ker navedbe vložnika v zahtevi glede zatrjevane nezakonitosti pridobitve predmetnega dokaza niso dokazno podprte in nižji sodišči izpovedbam priče A. E., ki je izpovedal o kršitvah v postopku, ki jih (sicer bolj obsežno in tudi v neskladju z izpovedbo A. E.) zatrjuje vložnik v zahtevi, nista sledili, očitek vložnika, da je bil predmetni dokaz pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka in privilegija zoper samoobtožbo, ni utemeljen.

23. Nadalje po presoji vložnika nedovoljen dokaz predstavlja tudi izpis telefonskih številk in podatkov iz telefona in računalnika, ki so bili zaseženi obsojencu (extraction report). V tej zvezi vložnik trdi, da policisti obsojenca niso seznanili, da s podpisom na soglasju dovoljuje, da se pregledajo njegove elektronske naprave, temveč je razumel, da je to podlaga za vrnitev teh naprav. Obsojenec je le potrdil, da je na soglasju verjetno njegov podpis, ne pa da je resnično soglašal s preiskavo elektronskih naprav. Poudarja, da ne obsojenec, ne njegov zagovornik, pri pregledu teh naprav nista bila prisotna. Navaja še, da so bile zasežene elektronske naprave zgolj v souporabi obsojenca in drugih oseb, ki so ga obiskovale, odredba pa se na te tretje osebe ni nanašala. Te osebe so na te naprave tudi vnesle sporno gradivo, zato obsojenca to ne bi smelo bremeniti. Zaradi vsega navedenega vložnik meni, da je bilo poseženo v pravico obsojenca do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Nezakonito je po presoji vložnika tudi gradivo na teh medijih, ki se ne nanaša na oškodovanca. Vse te elektronske naprave morajo biti zato po mnenju vložnika izločene iz spisa.

24. Iz privolitve za preiskavo elektronske naprave z dne 8. 6. 2017, podpisane s strani obsojenca, izhaja, da je obsojenec soglašal, da policija opravi preiskavo elektronskih naprav, ki so mu bile zasežene, in sicer mobilnega telefona, prenosnega računalnika in tabličnega računalnika, pri čemer je obsojenec izjavil, da se bo udeležil postopka zavarovanja elektronskih podatkov. Iz predmetne listine povsem jasno izhaja, da se privolitev nanaša na preiskavo elektronskih naprav, za samo vrnitev pa posebna privolitev niti ni potrebna. Vsebina listine je jasna in preprosta. Policistka A. L. je zaslišana potrdila, da je obsojenec takšno soglasje dal brez pomislekov, saj če bi te imel, bi bilo to na pisni privolitvi zabeleženo. Pred podpisom privolitve pa je to prebral in bil tudi vprašan, če jo je razumel. Obsojenec sam pa je zaslišan na predobravnavnem naroku na vprašanje, ali je dal soglasje za preiskavo predmetnih elektronskih naprav, odgovoril, da po njegovem ja. Obsojenec je bil tudi prisoten pri zavarovanju podatkov na teh elektronskih napravah. Pri preiskavi teh naprav pa obsojenec in njegov zagovornik nista bila prisotna, saj ZKP tega ni predvideval, temveč je bilo to predvideno le za zavarovanje podatkov. Glede zasega elektronskih naprav Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam nižjih sodišč v sklepu o zavrnitvi izločitve dokazov, da bi lahko bile naprave, ki so se zasegle skladno z odredbo, zasežene tudi, če bi dejansko bile v souporabi tretje osebe. V fazi privolitve v preiskavo teh naprav pa obramba ni navedla, niti policija ni imela podatkov, da bi bil uporabnik teh naprav še kdo drug poleg obsojenca. Takšno sklepanje je bilo glede na dejstvo, da je šlo za preiskavo majhnega stanovanja, v katerem je živel le obsojenec, tudi razumljivo. Obramba pa ne v zahtevi, ne prej, ni navedla, kdo konkretno naj bi bil še uporabnik teh naprav, temveč to povsem pavšalno zatrjuje. Očitka vložnika, da je del dokazov na teh medijih nezakonit zato, ker se ne nanaša na oškodovanca, pa Vrhovno sodišče ne more presojati, saj vložnik ne pojasni, zakaj bi bilo ostalo gradivo, torej tisto, ki je bilo tudi predmet dokaznega postopka in torej v tej zadevi relevantno, nezakonito. Glede na navedeno vložnik ne utemelji zatrjevane nedovoljenosti tega dokaza in tudi ne posega v obsojenčevo pravico do zasebne lastnine.

25. Kot nedovoljene dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa, vložnik označuje tudi poročilo o preiskavi z mnenjem z dne 28. 6. 20175 in dokumentacijo, povezano z zaseženimi predmeti ter poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah z dne 9. 6. 20176. Glede prvo navedenega poročila in dokumentacije vložnik navaja, da se obsojenec ni strinjal z zasegom pripomočkov ter osebnih predmetov, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi, zasega teh predmetov pa tudi ni obsegala odredba za hišno preiskavo in tudi niso bili povezani z očitanimi kaznivimi dejanji. Obsojenec se ravno tako ni strinjal z njihovo analizo. Vložnik navaja, da so bili zaseženi tudi predmeti (spolni pripomočki), ki niso bili uporabljeni pri očitanih kaznivih dejanjih in zdravstvena dokumentacija, ki je zaupna. V tej zvezi tudi trdi, da morajo biti obsojencu spolni pripomočki, igrače ter drugi osebni predmeti vrnjeni, saj niso povezani z obravnavanimi kaznivimi dejanji zoper oškodovanca, zato zahteva njihovo vrnitev. Vložnik na tem mestu trdi še, da je bila odredba prekoračena, saj se ni nanašala na zaseg medijskih nosilcev tretjih oseb, zato so tudi ti pridobljeni nezakonito. Glede drugo navedenega poročila pa navaja, da je policija prekoračila pooblastila, ko je zasegla zdravila in prepovedane droge, ki niso bile last obsojenca. Navaja še, da obsojenec pri hišni preiskavi ni mogel sodelovati skupaj z dvema nepristranskima pričama in zagovornikom, zaradi česar so tam pridobljeni dokazi nezakoniti. Odredba se tudi ni nanašala na osebno preiskavo obsojenca.

26. Sodišče je z odredbo VIII Kpd 24068/2017 z dne 7. 6. 2017 zoper obsojenca, ob ugotovljenem obstoju utemeljenih razlogov za sum zaradi istih kaznivih dejanj, za katera je z izpodbijanima sodbama spoznan za krivega, odredilo hišno preiskavo obsojenčevega stanovanja in njegovo osebno preiskavo. Pri tem je odredilo tudi zaseg prepovedane droge in pripomočkov za proizvodnjo in preprodajo prepovedanih drog, naprav in nosilcev s podatki v elektronski obliki, listin, iz katerih je razvidno izvrševanje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, denarja, dokumentacije, ki potrjuje okužbo z virusom HIV in drugih materialnih dokazov, ki bi lahko razkrili podatke o načinu delovanja obsojenca in razjasnili sum očitanih kaznivih dejanj in ki so pomembni za kazenski postopek. Glede na navedeno vsebino odredbe vložnik neutemeljeno zatrjuje, da so dokazi, ki so bili pri hišni preiskavi zaseženi, nezakonito pridobljeni, ker jih odredba ni obsegala in ker niso bili povezani z očitanimi kaznivimi dejanji. Za pregled zaseženih predmetov (ko ne gre za zaseg elektronskih naprav, ki so lahko dokaz v kazenskem postopku) pa privolitev za pregled ni potrebna. Glede zdravstvene dokumentacije, povezane z virusom HIV pri obsojencu, pa je iz podatkov spisa razvidno, da je ta zapečatena v posebni kuverti, s čimer je varovana zaupnost v največji možni meri oziroma je preprečeno poseganje v večjem obsegu, kot je nujen za ta kazenski postopek. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče spolne pripomočke, tehtnico, plastični pladenj in gotovino tudi pravilno odvzelo obsojencu, saj so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju ali so z njim nastali. Tudi v zahtevi vložnik trdi, da so bili zaseženi medijski nosilci v lasti tretjih oseb, pri čemer pa ne pove niti, katerih oseb in kateri nosilci naj bi to bili, pri čemer pa kot že navedeno na samo zakonitost zasega to v konkretnem primeru nima nobenega vpliva. Enako velja za zdravila in prepovedane droge. Protispisno pa vložnik zatrjuje, da se odredba ni nanašala na osebno preiskavo, da obsojenec pri hišni preiskavi ni mogel sodelovati skupaj z zagovornikom ter da na njej nista bili prisotni dve priči. Nasprotno izhaja iz same odredbe in zapisnika o hišni preiskavi z dne 8. 6. 2017. Zagovornik pri preiskavi ni bil prisoten, ker je obsojenec njegovo navzočnost izrecno odklonil, kar je potrdil s svojim podpisom.

27. Po presoji vložnika je nedovoljen dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa, še uradni zaznamek Policijske postaje Moste z dne 7. 4. 2017. Ker je kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana le, če se sodba opira na nedovoljen dokaz, iz izpodbijane pravnomočne sodbe pa je razvidno, da se na predmetni uradni zaznamek ne opira, vložnik pa drugačnega vpliva niti ne zatrjuje, Vrhovno sodišče ustavnosti in zakonitosti predmetnega uradnega zaznamka ni presojalo.

28. Sodišču prve in druge stopnje vložnik očita, da sta sodila pristransko. Očitek utemeljuje z navedbami, da sta oškodovanec in obsojenec homoseksualca, kar naj bi vplivalo na nepristranskost sojenja. Kot znak pristranskosti navaja dejstvo, da je sodišče zavrnilo več kot deset pravočasno predlaganih dokaznih predlogov obrambe, kar je bilo po presoji vložnika povsem nerazumno. Navaja, da je bil obsojenec očitno deležen nepoštenega sojenja in mu je bil kršen 6. člen EKČP, saj je že uvodoma izločal sodnika, ki pa je brez pisnega sklepa njegov predlog zavrgel, zato je sodil sodnik, ki ne bi smel soditi. Tudi o dveh novih predlogih za izločitev sodnik ni odločil s pisnim sklepom, zato obsojenec ni imel možnosti vložitve pritožbe, sodnik pa je komentiral, da je pritožba tako ali tako neutemeljena, zaradi česar se vložniku poraja dvom v nepristranskost sodnika. Vložnik trditev, da je sodišče sodilo pristransko utemeljuje tudi z navedbami, da se sodišče ni potrudilo, da bi med 20.000 sporočili, ki so bila sicer zakodirana, našli dokaze v prid obsojencu in tudi ni verjelo 90 % izpovedb prič, ki so izpovedale obsojencu v prid. 29. Predlog za izločitev sodnika sme sodnik, ki postopa v zadevi, med drugim zavreči, če je iz zahteve razvidno, da je ta očitno neutemeljena, da je podana z namenom zavlačevanja ali spodkopavanja avtoritete sodišča (peti odstavek 42. člena ZKP). Glede na obrazložitev zahteve za izločitev sodnika, ki jo je vložnik podal v pisni vlogi z dne 30. 1. 2018 in se je nanašala izključno na dejstvo, da je bil sodnik seznanjen z dokazi, za katere je obramba zatrjevala, da so nedovoljeni in zahtevala njihovo izločitev iz spisa, predlog za izločitev teh dokazov pa je sodišče zavrnilo, gre pritrditi stališču nižjih sodišč, da je bila takšna zahteva očitno neutemeljena. Očitka, da naj bi sodišče nato še večkrat neutemeljeno zavrglo zahtevo za izločitev sodnika, zaradi česar naj bi bil obsojenec prikrajšan v pravici do obrambe, pa vložnik ne konkretizira tako, da bi bila mogoča presoja njegove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ne navede namreč niti, kdaj naj bi bil tak predlog podan, kakšna je bila konkretna vsebina predloga in ne pojasni, zakaj naj bi bil po presoji obrambe utemeljen oziroma bi ga moralo sodišče vsaj vsebinsko presojati. Kot je pojasnjeno že v sklepu Su 125/2018 z dne 5. 2. 2018 o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika, vložnik z golim nestrinjanjem z materialnim in procesnim vodenjem sodišča ne more utemeljiti pristranskosti sojenja, temveč ima v primeru nestrinjanja z materialnimi in procesnimi odločitvami sodišča na voljo pravna sredstva zoper te odločitve. Povsem nekonkretiziran in kot tak tudi neprimeren pa je očitek vložnika, da je na nepristranskost sojenja vplivala spolna usmerjenost obsojenca in tudi oškodovanca.

30. Vložnik trdi, da bi moral razpravljajoči sodnik v celoti izključiti javnost glavne obravnave, saj so mediji zaradi drugačne odločitve, ko je bila delno dovoljena prisotnost javnosti in medijev na obravnavi, zelo pristransko in pogosto poročali o tem kazenskem postopku, s čimer so škodili oškodovancu in obsojencu. Neutemeljen je očitek vložnika, da je zaradi navedenega ravnanja sodišča podana kršitev po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je ta lahko podana le, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. V obravnavanem primeru pa je situacija obratna, zato je lahko podana le kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri kateri pa mora vložnik izkazati vpliv na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Z navedbo, da so mediji pristransko poročali o zadevi in s tem škodili obsojencu in oškodovanci pa vložnik vpliva na zakonitost ne izkaže. 31. Neutemeljen je tudi očitek kršitve po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katero vložnik utemeljuje z zatrjevanjem, da predlog za pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 138. člena KZ-1 ni bil podan, saj ne oškodovanec, ne katera druga priča, ni navedla, da vztraja pri kazenskem pregonu za kaznivo dejanje nedovoljenega slikovnega snemanja. Oškodovanec A. A. je namreč dne 23. 5. 2017 podal ustno ovadbo, v okviru katere je povedal tudi o snemanju spolnih odnosov (t.i. „grupičev“), domnevnem posredovanju teh posnetkov tretjim osebam in o strahu pred objavo teh posnetkov, torej je podal pravočasen predlog za pregon tudi za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja (drugi odstavek 53. člena ZKP). Nato pa je še v fazi sojenja sodišču posredoval dopis, v katerem izrecno navaja, da želi, da se obsojenca preganja za kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1, po svojem pooblaščencu pa je podal tudi premoženjskopravni zahtevek. V izjavi na odgovor tožilstva vložnik še navaja, da je oškodovanec zaslišan na glavni obravnavi jasno povedal, da ne želi nadaljevati kazenskega pregona. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča navedeno iz izpovedb oškodovanca ne izhaja, vložnik pa tudi ne konkretizira, s katerimi konkretnimi besedami naj bi po presoji obrambe oškodovanec to izrazil. Predlog za pregon se poda organu pregona (policija, tožilstvo), pri čemer ZKP ne predvideva vročanja predloga nasprotni stranki, zato vložnik neutemeljeno zatrjuje tudi, da bi moral biti predlog predlagatelja pregona vročen obrambi obsojenca.

32. Vložnik meni, da sodišče ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, s čimer naj bi zagrešilo kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo, ali je obsojenec pri oškodovancu povzročil odvisnost od mamil, ali jo je povečal, vplival nanjo in do tega, kako je obsojenec oškodovanca spravil v podrejen položaj in kako naj bi ga izkoriščal. Očitek ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče očitek tožilstva, da je obtoženec povečal odvisnost oškodovanca od prepovedanih drog, ker ga je navadil na jemanje različnih prepovedanih drog, izpustilo iz opisa (v točkah I, II in IV izreka sodbe), saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil oškodovanec že pred tem odvisnik od različnih prepovedanih drog. Iz opisa kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 pa iz točke I izreka sodbe izhaja očitek, da je obsojenec izkoristil oškodovančevo odvisnost od prepovedanih drog in na ta način ustvaril in vzdrževal položaj nadrejenosti nad oškodovancem, ki je duševno bolna oseba, hkrati pa je z njim tudi grdo ravnal. Očitek je konkretiziran na več mestih obrazložitve sodbe, kjer je podrobno pojasnjeno, da se je obsojenec zavedal ranljivega položaja oškodovanca, ki je izviral iz njegovega duševnega stanja, predvsem pa iz odvisnosti od drog, katero je izkoristil tako, da mu je izročal prepovedane droge in ga s tem in dodatno še z grdim ravnanjem držal v položaju podrejenosti, kar je izkoristil za odplačno prostituiranje oškodovanca.

33. Neutemeljeno vložnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče eno izmed glavnih obravnav opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti. Vložnik trdi, da obsojenec zaradi slabe internetne povezave ni slišal poteka obravnave, ker videokonferenčna povezava ni delovala. Kljub temu, da je na to opozarjal v pisnih vlogah, sodišče obravnave ni ponovilo. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da je bila navzočnost obsojenca na naroku za glavno obravnavo z dne 7. 6. 2018 zagotovljena preko videokonferenčne povezave z ZPKZ Dob, saj obsojenca pravosodni policisti ZPKZ Ljubljana na narok zaradi kadrovskih težav niso mogli pripeljati. Neposredno na naroku je bil prisoten obsojenčev zagovornik, na njem pa je sodišče zaslišalo oškodovanca in njegovo mamo A. M.. Iz prepisa zapisnika izhaja, da je bila zveza enkrat prekinjena, nakar je predsednik senata opozoril, vprašanja oškodovancu pa je postavljal tudi obsojenec. Zagovornik obsojenca je sodišče dne 26. 6. 2018 z dopisom obvestil, da je bila povezava med zaslišanjem večkrat prekinjena, zaradi česar obsojenec večine izpovedb ni razumel, zato je prosil za ponovno zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da se senat z navedbami zagovornika ni strinjal, saj je ugotovil, da med izvedbo videokonference ni prišlo do takšnih motenj, da obsojenec pričam ne bi mogel zastavljati vprašanj. Do določenih motenj je sicer prišlo, vendar se je zaslišanje v času tehničnih težav prekinilo, dokler niso bile ovire odpravljene. Oškodovanec pa je bil nato zaslišan še na naroku dne 27. 9. 2018, na katerem je bil obsojenec neposredno prisoten in mu je tudi zastavljal vprašanja. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, da obsojenec na samem naroku ni navajal, da prič ne sliši ali da zveza ne deluje, vložnik pa predloga za ponovno zaslišanje priče A. M. tudi ni konkretiziral, torej ni pojasnil, v čem je bilo njeno zaslišanje zaradi zatrjevanih tehničnih težav pomanjkljivo oziroma v zvezi s čim je potrebno njeno ponovno zaslišanje, očitku vložnika ni mogoče pritrditi.

34. Vložnik v zahtevi povzema teoretična izhodišča načela domneve nedolžnosti in trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista odločili z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma. Enako velja glede vrednotenja indicev oziroma dokazne ocene pri indični sodbi, saj je sodišče v konkretnem primeru izhajalo iz indicev in iz konteksta iztrganih izjav prič. Pri tem pa vložnik takšnim splošnih očitkov ne konkretizira tako, da bi bila mogoča njihova vsebinska presoja (prvi odstavek 424. člena ZKP). Z navedbami, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega na podlagi indicev, ki nimajo podlage v izpovedbah 95 % zaslišanih prič, pa vložnik na splošno izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, s tem pa ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede splošnih očitkov, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, v nasprotju sama s seboj, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni, da ni jasna vloga obsojenca, pa tudi ne, na čem sodišče gradi gotovost, da so nejasni očitki tožilstva, pa gre ugotoviti, da iz zahteve ni razvidno, na kaj konkretno naj bi se ti očitki nanašali oziroma so ti neobrazloženi. Nekonkretizirano vložnik izpodbija tudi obstoj naklepa pri obsojencu, ko navaja, da ta ni dokazan, ker iz izpovedb prič ne izhaja, da je obsojenec oškodovanca zavestno zlorabljal, prodajal, z njim služil in mu prodajal droge in ni podan voljni element naklepa, kar da izhaja iz izpovedb prič A. D., L. L., G. G., M. M., N. N., I. I., B. B. ter izpovedb oškodovanca in zagovora obsojenca. Pri tem vložnik ne izpostavi konkretnih dejanskih ugotovitev sodišča, iz katerih bi izhajalo, da je sodišče napačno pravno sklepalo, da je obsojenec pri storitvi kaznivih dejanj ravnal z direktnim naklepom oziroma pri kaznivem dejanju poskusa storitve hude telesne poškodbe z eventualnim naklepom. Tako nekonkretiziranega očitka pa ni mogoče presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kolikor pa vložnik zatrjuje drugačno dejansko podlago za presojo naklepa obsojenca pa s tem posega na področje, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik še zatrjuje, da je obsojenec v postopku diskriminiran zaradi svoje spolne preference in spolne bolezni, zaradi česar naj bi mu bil kršen 14. člen Ustave in v nadaljevanju pojasnjuje, da ni nikomur storil nič žalega, s čimer pa očitane kršitve v ničemer ne konkretizira. V zadnjem delu zahteve vložnik podaja obsežne navedbe, s katerimi po vsebini nasprotuje obstoju pripornih pogojev, predvsem ponovitvene nevarnosti obsojenca. Pripor je bil ob izreku sodbe res podaljšan s sklepom I K 24744/2017 z dne 23. 10. 2018 v zvezi s sklepom I Kp 24744/2017 z dne 30. 10. 2018, vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti zoper ta sklep ni dovoljena, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

35. Z navedbami, da je obsojenec HIV pozitiven in ima le še deset let življenja in je zato nesprejemljivo, da ga je sodišče obsodilo na dosmrtno kazen, zaradi česar predlaga znižanje kazni na zakonski minimum, vložnik ne zatrjuje, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije prekoračilo svoje pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), temveč zatrjuje njeno neprimernost (ali so bile ugotovljene dejanske okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane). Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člen ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Brezpredmeten je tudi očitek, da izrečena denarna kazen ni preverljiva, ker ni dokazov, koliko naj bi obsojenec zaslužil, saj je sodišče denarno kazen izreklo v okviru zakona, izrek denarne kazni pa je obligatoren. Izrek denarne kazni in njena višina pa nista odvisna od pridobljene premoženjske koristi, temveč sodišče število dnevnih zneskov odmeri z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, to je glede na težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, višino dnevnega zneska pa določi glede na premoženjske razmere storilca (drugi in tretji odstavek 47. člena ter 49. člen KZ-1).

C.

36. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, delno pa je bila po vsebini zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

37. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obsojencu z odločbo Bpp 1423/2019 z dne 28. 5. 2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ga je Vrhovno sodišče ob upoštevanju določbe šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodne takse.

1 Slednje so med drugim navedbe o tem, da je oškodovanec prostovoljno užival prepovedano drogo, da je to kupoval tudi drugje, da so takšni odnosi med člani LGTB skupnosti povsem normalni, navedbe o ravnanju oškodovanca po storjenih kaznivih dejanjih obsojenca oziroma po odvzemu prostosti obsojencu, npr. da ima oškodovanec tudi od prenehanja stikov z obsojencem še vedno tvegane spolne odnose, da ima številne spolne partnerje, ipd. 2 Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ljubljana, 2019, komentar 113. člena, Neža Kogovšek in Katja Filipčič, str. 247 in 251. 3 Nav. delo, povzeto po komentarju 172. člena, Damjan Korošec in Barbara Novak, str. 986 - 1004. 4 V izjavi je navedeno enako kot v dokaznem predlogu za njegovo zaslišanje in še, da mu policija ni dala pravnega pouka, da je bil zadet in ni vedel, kaj podpisuje ter da je policija od njega zahtevala, da to izjavi, sicer da bo šel v zapor ter tudi, da misli, da so policija in drugi z Metelkove hoteli škodovati obsojencu, zato so silili vanj. 5 Poročilo se nanaša na DNK preiskave vzorcev na zaseženih spolnih pripomočkih. 6 Poročilo se nanaša na preliminarni test vzorca, zaseženega obsojencu v okviru varnostnega pregleda obsojenca pri izvedbi hišne preiskave, ki je pokazal, da gre za 7,82 gramov droge mefedron.