Jedro

Po 27. členu ZD ima nujni dedič pravico do alikvotnega dela zapuščine v naravi in ne do ustreznega denarnega zneska. Vendar pri tem stališču ni mogoče vztrajati takrat, ko vrnitev podarjenih stvari v naravi ni mogoča zato, ker jih je obdarjenec uničil, odsvojil ali jih obremenil v korist tretjega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da pripada tožnici nujni delež po pokojni stari materi A. M. iz naslova J. M. podarjenih ½ nepremičnin, vpisanih v vl. št. 95, 286 in 398 k.o. ..., v višini 1/6. Razsodilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici na račun nujnega deleža iz navedenega premoženja 7.233,61 EUR z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je tožnica postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev velikosti nujnega deleža, ni pa zahtevala vračila darila, kot to določa 41. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Brez zahtevka za vračilo darila v zapuščino ni moglo preiti premoženje, ki bi ji pripadalo kot nujni dedinji. Tožbeni zahtevek bi moral biti oblikovalen in ne ugotovitven. Tožnica je šele na zadnji obravnavi postavila podrejeni zahtevek za vračilo nujnega deleža v naravi, ta zahtevek pa je že zastaral. Toženec trdi, da je bilo materialno pravo glede na dejanske ugotovitve zmotno uporabljeno in da ni pravne podlage za odločitev prvostopenjskega sodišča, da je zaradi s hipoteko obremenjenih nepremičnin vračilo darila nemogoče. Sodba pritožbenega sodišča pa je brez razlogov, pomembnih za odločitev in brez navedbe pravne podlage. Pritožbeno sodišče je navedlo le, da je izplačilo v denarju pravično. Poudarja, da nujnega deleža ni dolžan izplačati iz svojega lastnega premoženja in da bo premoženje tudi po sodbi, ki mu tako izplačilo nalaga, ostalo v njegovi lasti. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da primarni tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podredni pa zaradi zastaranja zavrže in da naloži tožnici povračilo stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - da je tožnica edina potomka sina pokojne A. M., R. M., ki je umrl pred zapustnico in da je toženec eden od treh sinov pokojne; - da je zapustnica z vsem svojim nepremičnim premoženjem razpolagala za časa svojega življenja – eno nepremičnino je z izročilno pogodbo izročila sinu T. M., nepremičnine, vpisane v vl. št. 95, 286 in 398 k.o. ..., pa je podarila tožencu in njegovi ženi vsakemu ½; - da tožničin nujni delež znaša 1/6 in da tožnica tega deleža ni dobila v stvareh, pravicah ali denarju; - da je toženec podarjene nepremičnine obremenil s hipoteko in da je pri njih vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve v korist hipotekarnega upnika; - da vrednost tožniku podarjenih nepremičnini znaša 43.401,66 EUR, tožnici pa pripada 1/6 tega zneska, to je 7.233,61 EUR.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev nižjih sodišč pravilna in ustrezno obrazložena. Po 27. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ima nujni dedič pravico do alikvotnega dela zapuščine v naravi in ne do ustreznega denarnega zneska (prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 89/95 in II Ips 1086/2007). Vendar pri tem stališču ni mogoče vztrajati tudi v primerih, ko vrnitev podarjenih stvari v naravi ni mogoča zato, ker jih je obdarjenec uničil ali odsvojil. Tako stališče bi onemogočilo uveljavitev pravice do nujnega deleža. Enako velja tudi v primeru, ko je obdarjenec podarjene stvari obremenil v korist tretjega. Njihovo vračilo v naravi ne bi odpravilo prikrajšanja nujnega deleža, saj ne bi bile vrnjene v stanju, v kakršnem so bile podarjene (prim. 30. člen ZD). Z obremenitvijo je bila njihova vrednost bistveno zmanjšana ali izničena. Glede na navedeno je pravilno stališče nižjih sodišč, da tožnica manjvrednih nepremičnin ni dolžna zahtevati in sprejeti v naravi in da je utemeljen njen zahtevek za izplačilo nujnega deleža v denarju. Ne gre spregledati, da je nemožnost vrnitve darila v naravi povzročil toženec, ki pa kljub obljubam o izbrisu hipoteke do konca glavne obravnave tega ni zagotovil. Zato neutemeljeno ugovarja, da tožnici ni dolžan izplačati denarne vrednosti njenega nujnega deleža. 8. Ob upoštevanju, da tožnica ne zahteva vrnitve podarjenih nepremičnin in da bodo te ostale v lasti toženca, ni treba, da poleg denarnega dajatvenega zahtevka uveljavlja še oblikovalni zahtevek na izpodbijanje učinkov darilne pogodbe. Revizija zgrešeno napada tudi ugotovitven del izreka izpodbijanih sodb. Z njim sta sodišči ugotovili obstoj tožničine pravice do nujnega deleža, kar predstavlja predhodno vprašanje za odločanje o denarnem dajatvenem zahtevku. Na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP sta lahko sodišči o tem odločili v izreku sodbe.

9. Revizijsko sodišče ni presojalo revizijskih navedb o zastaranju podrejenega tožbenega zahtevka, saj o njem nižji sodišči nista odločili, ker sta ugodili primarnemu tožbenemu zahtevku.

10. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.