Jedro

Psihiatrični bolnišnici ni mogoče očitati, da je bilo njeno ravnanje nedopustno. Tožnika ni silila v igranje nogometa, nasprotno, predpisala mu je celo omejitev telovadbe zaradi bolečin v nogah in drugih težav. Tožnik se njenih navodil ni držal. Njegova diagnoza odvisnosti od alkohola, ko se je zdravil na odprtem oddelku, ji tudi ne nalaga dolžnosti, da bi mu preprečevala udejstvovanje pri igri nogometa v prostem času. Tudi nadzor v bolnišnici je ustrezno organizirala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je od toženk kot solidarnih dolžnic zahteval plačilo 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) odškodnine za škodo zaradi malomarnega ravnanja druge toženke (zavarovanke prve toženke), ker naj bi ga 12.4.1995 napotila k igranju nogometa, kjer se je poškodoval. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njegovo pritožbo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da je druga toženka storila vse potrebno za njegovo varnost med zdravljenjem (tožnik se je poškodoval, ko je prostovoljno in zavestno igral nogomet, k igranju ni bil prisiljen, imel je predpisano omejitev telovadbe zaradi bolečin v nogah, nadzor je bil ustrezno organiziran). Toženki tudi ne odgovarjata objektivno, ker igranje nogometa ni nevarna dejavnosti.

Tožnik ne soglaša z navedenim stališčem sodišč. V reviziji zatrjuje, da je bil nesposoben samokontrole. Igranje nogometa je nevarna dejavnost. Obstajati bi moral stalen nadzor. Druga toženka ne bi smela dopustiti, da bolniki s tako diagnozo (odvisnost od alkohola) igrajo nogomet. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Navedba tožnika, da ni bil sposoben razumnega presojanja, po vsebini pomeni zgolj ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem revizije ni mogoče utemeljiti. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS 73/2007) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitev, da je bil tožnik dejansko sposoben razsojati, da se ni zdravil zaradi psihoze ali duševne bolezni (bil je na zdravljenju odvisnosti od alkohola) in da torej ni bil neprišteven, kot skuša prikazati v reviziji, zato ni upoštevalo njegovih ugovorov v tej smeri.

Opis škodnega dogodka v obravnavani zadevi je sledeč. Tožnik je bil pri drugi toženki na zdravljenju odvisnosti od alkohola na odprtem oddelku. V prostem času je brez dovoljenja terapevtskega tima zapustil prostore bolnišnice in šel samoiniciativno, prostovoljno in zavestno igrat nogomet. Ko sta s soigralcem tekla za žogo, se je slednji zaletel vanj in ga poškodoval. Tožnik je občasno rekreativno igral nogomet. Že od prej je imel predpisano omejitev telovadbe (zaradi bolečin v nogah, vrtoglavic, glavobolov, otežkočene hoje) in so mu bile dovoljene le lažje vaje.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem nižjih sodišč, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Zdravljenje odvisnosti od alkohola na odprtem oddelku v psihiatrični bolnišnici nima za posledico objektivne odgovornosti bolnišnice za škodo, ki jo utrpi pacient v prostem času med igranjem nogometa. Samo igranje nogometa ni nevarna dejavnost. Nevarne dejavnosti so samo tiste, pri katerih (glede na vse okoliščine primera) obstaja neobičajno velika možnost, da drugim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda, ter je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Utrjeno stališče sodne prakse(1) je, da igranja nogometa nima tolikšnih nevarnostnih potencialov .

Prav tako niso podani elementi, ki bi utemeljevali obstoj krivdne odgovornosti. Drugi toženki ni mogoče očitati, da je bilo njeno ravnanje nedopustno. Tožnika ni silila v igranje nogometa, prav nasprotno – predpisala mu je celo omejitev telovadbe zaradi bolečin v nogah in drugih težav (ne pa zaradi odvisnosti od alkohola). Tožnik se njenih navodil ni držal. Njegova diagnoza odvisnosti od alkohola, ko se je zdravil na odprtem oddelku, kjer so bili pacienti popolnoma prosti, drugi toženki tudi ne nalaga dolžnosti, da bi mu preprečevala udejstvovanje pri igri nogometa v prostem času. Tožnik je sam privolil v igranje nogometa in je zato sprejel tudi rizike poškodb, ki iz te športne aktivnosti izvirajo in ki mu niso mogli biti nepoznani glede na to, da je nogomet občasno rekreativno igral. Da bi šlo pri igranju nogometa za kršitev pravil te športne igre, pa tožnik ni zatrjeval. Tudi nadzor v bolnišnici je druga toženka ustrezno organizirala. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči vsa pravno pomembna dejstva pravilno pravno ovrednotili, zato je pravilna odločitev, da tožnik nima pravice do povračila škode od tožene stranke. Ker tožnik ni dokazal, da bi bil zaradi svoje odvisnosti v času škodnega dejanja neprišteven, ni pogojev niti za odgovornost po pravilih o odgovornosti za drugega iz 164. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78-57/89).

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene stroške.

Op. št. (1): Glej II Ips 621/2005 , II Ips 84/2003, II Ips 717/2003, II Ips 566/96, II Ips 719/2003.