Jedro

Bodoče organizacijske spremembe (zaradi katerih naj bi pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tožnikovo delo v prihodnosti ne bi bilo več potrebno) ne dokazujejo začasno povečanega obsega dela, temveč pričakovanja zmanjšanega obsega dela, kar ni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 52. členu ZDR.

Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se ni ravnal po sklepu o premestitvi (za katerega je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil nezakonit), takšno tožnikovo ravnanje ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v četrtem odstavku izreka (odločitev o pravdnih stroških) v teku zakonskih zamudnih obresti delno spremeni tako, da se ta odstavek v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 713,50 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba: glede razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 glede ugotovitve, da tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo in da mu še traja glede ugotovitve, da je pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko št. ... z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi glede poziva nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja vključno z izplačilom plače za obdobje po prenehanju delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pretnjo izvršbe glede odločitve o pravdnih stroških z zakonskimi zamudnimi obrestmi (razen glede zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 2. 3. 2007 do izteka paricijskega roka).

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove revizijske stroške v višini 252,82 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep tožene stranke št. ... o premestitvi tožnika na delovno mesto Vodje točilnice v DE Strežba, brez datuma in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 26. 4. 2006 ter ugotovilo, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo in da še traja. V drugem odstavku izreka je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko št. ... z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi in sklenjena za nedoločen čas. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto Vodje gostinstva in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med temi plačati plačo v skladu s pogodbo iz drugega odstavka izreka sklepa, za čas 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja pa razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal kot Vodja gostinstva, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike (18. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila v roku 8 dni in pod izvršbo. V četrtem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 713,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2007 dalje, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 339. členu ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, skladno s 354. členom ZPP sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži povračilo pritožbenih stroškov postopka v 15 dneh od dneva izdaje sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o premestitvi, navaja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil preuranjeno, ne strinja pa se z ugotovitvijo, da naj bi tožnik spremembo tožbe dne 30. 5. 2006 vložil v predpisanem roku. Njegovo tožbo bi moralo zato sodišče prve stopnje v tem delu zavreči skladno s 42. členom ZDSS-1. Po oceni tožene stranke v tem primeru niti ni šlo za spremembo tožbe, temveč za delni umik zahtevka. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, zatrjuje, da tožnik pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki skladno z drugim odstavkom 24. člena ZJU ni vložil zahteve za priznanje pravice, pač pa je podal zahtevo po 204. členu ZDR. Zahtevo za priznanje pravic je podal 4. 5. 2006, t.j. istega dne, ko je pred naslovnim sodiščem vložil predmetno tožbo. Tožnik bi moral na podlagi člena 45/1 ZUJIK postopati po določbah ZJU (na podlagi 24. člena ZJU najprej od delodajalca zahtevati, da mu prizna pravice, ki mu gredo; v kolikor delodajalec v roku 15 dni o njegovi zahtevi ne bi odločil, bi moral podati pritožbo na komisijo za delovna razmerja; te pritožbe tožnik nikoli ni podal), česar pa ni storil, zato je njegova tožba v tem delu nedopustna. Po členu 24/5 ZJU je namreč dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker tožnik tega ni storil, bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo tudi v tem delu zavreči. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožene stranke že odločalo in ji s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 486/2007 z dne 20. 3. 2008 delno ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo glede razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006; glede ugotovitve, da tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo in da mu še traja; glede ugotovitve, da je pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko št. ... z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi in glede poziva nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom razlike v plači (razen za čas od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja) in tožbo v tem delu zavrglo. Razlog za razveljavitev omenjenega dela sodbe in za zavrženje tega dela tožbe je bil v tem, ker tožnik ni ravnal po določbah 24. in 25. člena ZJU (ni uveljavljal varstva svojih pravic najprej pri toženi stranki), zaradi česar po stališču pritožbenega sodišča ni bilo izpolnjenih vseh procesnih predpostavk (predhodno varstvo pravic pri toženi stranki) za meritorno odločanje o tem delu tožbenega zahtevka. Odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji je spremenilo tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka, medtem, ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (glede razveljavitve sklepa o premestitvi, glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja in glede odločitve, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, revizije v zvezi z odločitvijo glede sklepa o premestitvi pa ni dopustilo.

Zoper razveljavitev dela izpodbijane sodbe in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je tej reviziji s sklepom opr. št. VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010 ugodilo, odločitev pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V citiranem sklepu je zaključilo, da pritožbeno sodišče v zvezi s presojo zakonitosti odločitve o razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na procesno predpostavko predhodnega varstva pri delodajalcu ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na izrecni pritožbeni ugovor (ki pa ga ni bilo). V zvezi z odločitvijo o transformaciji delovnega razmerja pa je ob ugotovitvi, da je tožnik tožbo vložil po prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vendar še pred potekom časa, za katerega je bila sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena), zaključilo, da po prenehanju delovnega razmerja ni niti smiselno niti predvideno vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi (po ZJU). Navedlo je, da je zato, ker tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala na podlagi sklepa oziroma odločitve delodajalca, tožnik lahko uveljavljal transformacijo v skladu s 5. členom ZJU neposredno na podlagi člena 204/3 ZDR (primer sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010, VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009).

Pritožba je delno utemeljena.

Pri ponovnem odločanju o utemeljenosti pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče preizkusilo preostali, nepravnomočni del izpodbijane sodbe v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka oziroma bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350 člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka absolutne bistvene kršitve določb postopka v pritožbi le pavšalno zatrjuje) ni storilo, prav tako ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev (razen v delu odločitve o zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev sklepa o premestitvi na drugo delovno mesto (A5), razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A12), ki mu je bila podana zato, ker na podlagi sklepa o premestitvi ni pričel opravljati dela na novem delovnem mestu, poleg tega pa tudi ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005 (A4), ki je bila sklenjena za določen čas, sklenjena za nedoločen čas. Posledično temu je vtoževal tudi reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja, vključno z izplačilom razlike v plači od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za čas premestitve na drugo delovno mesto), razen tega pa je zahteval tudi povrnitev njegovih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. V zvezi z izpodbijanim sklepom o premestitvi je ugotovilo, da je le-ta nezakonit, ker je bil izdan na podlagi drugega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK; Ur. l. RS, št. 96/2002), katerega pa je v delu, ki se je nanašal na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, Ustavno sodišče RS razveljavilo z odločbo opr. št. U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007 (Ur. l. RS, št. 7/2007). Iz tega razloga je posledično ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači za čas od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 486/2007 z dne 20. 3. 2008 pritožbo tožene stranke glede navedenega zavrnilo in potrdilo ta del prvostopenjske sodbe.

Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 (ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana tožniku zato, ker ni nastopil dela na novem delovnem mestu po izpodbijanem sklepu o premestitvi, ki pa je bil, kot je bilo že ugotovljeno nezakonit) in ki se je nanašal na transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Ugotovilo je, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 7. 2005 št. ... (A4) ni bil podan razlog za sklenitev te pogodbe in sicer začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Vodje gostinstva. Posledično tej ugotovitvi je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo z ozirom na 45. člen ZUJIK pri toženi stranki glede odločanja o delovnih razmerjih delavcev potrebno uporabljati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Na podlagi 1. člena Zakona o Kobilarni Lipica (ZKL, Ur. l. RS, št. 29/96 in nadalj.) je K.L. skupaj s celotnim območjem, ki obsega zavarovano območje K.L. s kultivirano kraško pokrajino, čredo konj lipicanske pasme ter stavbno in umetnostno dediščino, razglašena za kulturni spomenik državnega pomena za RS. Med dejavnostmi tožene stranke, ki jih opredeljuje 11. člen ZKL, spada tudi varstvo kulturne dediščine, ta dejavnost pa je bila po Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Ur. l. RS, št. 2/2002) uvrščena med kulturne dejavnosti (šifra 92.522). Tej dejavnosti oziroma varstvu kulturnega spomenika pa so glede na 1. člen ZKL posredno podrejene tudi ostale dejavnosti iz 11. člena ZKL. Status kulturnega spomenika je v spornem obdobju opredeljeval Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Ur. l. RS, št. 7/99), ki je določal (člen 5/1 ZVKD), da kadar ima kulturna dediščina elemente, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja, ali ki predstavlja kakovost in dosežek ustvarjalnosti, lahko ta dediščina dobi status kulturnega spomenika. Po 4. členu ZUJIK so kulturne dejavnosti med drugim tudi vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine. Iz 11. člena ZKL izhaja, da je tožena stranka javni zavod, ki opravlja javno službo, javna služba pa je na podlagi člena 26/2 ZUJIK oblika zagotavljanja javnih kulturnih dobrin. Ker ima K.L. status kulturnega spomenika, je za toženo stranko veljalo tudi določilo 1. in 2. odstavka 45. člena ZUJIK.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča (ki jih tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija), da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka s tožnikom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 7. 2005 št. ... ni sklenila v skladu z določbo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002), saj tožena stranka ni dokazala, da je s tožnikom navedeno pogodbo sklenila zaradi začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče G.D. (ki ga je sodišče zaslišalo na predlog tožene stranke), ki pa ni vedela povedati, v čem se je začasno povečan obseg dela kazal. Bodoče organizacijske spremembe (zaradi katerih naj bi pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tožnikovo delo v prihodnosti ne bi bilo več potrebno) pa ne dokazujejo začasno povečanega obsega dela, temveč pričakovanja zmanjšanega obsega dela, kar pa ni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 52. členu ZDR. Ker torej v postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005 za določen čas na podlagi zakonsko utemeljenega razloga, kar pomeni, da je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, je sodišče prve stopnje na podlagi 54. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka zavreči zato, ker tožnik ni postopal po določbah 24. oziroma 25. člena ZJU (ker predhodno ni zahteval varstva pravic pri toženi stranki). Z ozirom na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010 bi lahko tožnik ravnal po 24. in 25. členu ZJU le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo pa vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni bilo potrebno. Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU je procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010). Od tožnika kot bivšega delavca tožene stranke po prenehanju delovnega razmerja ni bilo smiselno pričakovati, da bo od tožene stranke zahteval odpravo kršitve in čakal na sklep bivšega delodajalca, vlagal pritožbo in šele nato uveljavljal sodno varstvo. Tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala na podlagi sklepa oziroma odločitve delodajalca v zvezi s to pogodbo o zaposlitvi, zato je lahko po prenehanju delovnega razmerja uveljavljal transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas neposredno na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR v zvezi s 5. členom ZJU (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009). Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o zavrženju tega dela tožbe zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk notranje poti pri toženi stranki. Tožena stranka drugih pritožbenih razlogov v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede transformacije delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne navaja, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava in po tem preizkusu ugotovilo, da je izpodbijana sodba v tem delu zakonita in materialnopravno pravilna (kakor izhaja iz zgoraj navedenega).

Ker je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o reintegraciji in reparaciji povsem neobrazložena, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru razlogov preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu zakonita in pravno pravilna. Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker se tožnik ni ravnal po sklepu o premestitvi št. ... (za katerega je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil nezakonit), takšno tožnikovo ravnanje tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je potrebno ugotoviti, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker je ob upoštevanju navedenega tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, pri čemer je bilo ugotovljeno tudi, da je na podlagi 54. člena ZDR šteti, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo (vključno z obračunom ter izplačilom pripadajočih plač).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj je te zakonske zamudne obresti naložilo v plačilo toženi stranki že od datuma izdaje izpodbijane sodbe. Takšna odločitev pa ni pravilna, saj je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku roka (tako tudi načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006). Ob upoštevanju zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov delno spremenilo tako, da tečejo te obresti šele po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, v preostalem pa je v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Ker v preostalem ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni nepravnomočni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, na podlagi 41/5 člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 155/1 ZPP).

Z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 326/2008, je pritožbeno sodišče odločalo tudi o revizijskih stroških tožnika. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove revizijske stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih revizijskih stroškov priznalo stroške za sestavo revizije v višini 450 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 – tar. št. 15/5 v zvezi s tar. št. 15/1/b/3. alinea), 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 Odvetniške tarife) in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 252,82 EUR, katere je dolžna tožena stranka tožniku povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Na podlagi člena 41/5 ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.