Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova razlike v plačilu za delo oziroma razlike v plači: - za mesec december 2010 neto znesek 516,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila, - za mesec januar 2011 neto znesek 583,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 dalje do plačila, - za mesec februar 2011 neto znesek 489,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila, - za mesec marec 2011 neto znesek 551,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila, - za mesec april 2011 neto znesek 548,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila, - za mesec maj 2011 neto znesek 387,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 dalje do plačila, - za mesec junij 2011 neto znesek 666,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 dalje do plačila, - za mesec julij 2011 neto znesek 838,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter na vse navedene zneske obračunati predpisane davke in prispevke ter jih odvesti (točka I izreka).

Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega spora v znesku 2.194,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) ter, da je dolžna za tožečo stranko plačati stroške tega delovnega spora v roku 15 dni v višini 983,66 EUR (del izvedenine), in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu glede na opravljene ure. Sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik v tej smeri sploh ni podal ustrezne trditvene in dokazne podlage. Tožnik je prejemal mesečno plačo med 2.000,00 in 2.900,00 EUR, zato je nedvomno prejel plačilo za vse opravljeno delo. Pritožba nadalje izpodbija verodostojnost izpovedi priče A.A., saj je imela tudi priča sodni spor zoper toženo stranko kot delodajalca. Svoje pričanje je nedvomno priredila potrebam postopka, zato te priče ni mogoče šteti za objektivno in verodostojno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je bil na podlagi 9. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjen neenakomerno razporejen delovni čas, kar predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično tudi ni moglo priti do tako velikega števila nadur, kot jih vtožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je v celoti ugodilo zahtevku po višini, kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, zato je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ugotovitvami izvedenca. Izvedenec je namreč v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 1. 12. 2015 ugotovil, da naj bi tožnik v obdobju od decembra 2010 do julija 2011 opravil skupno 2002 uri, medtem ko tožnik vtožuje kar 2489 ur. Torej zahteva plačilo za skupno 487 ur več, kot jih je ugotovil izvedenec. Tega sodišče prve stopnje v sodbi ni upoštevalo, temveč je neutemeljeno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je bil priznan celoten čas, ki ga je prebil na poti, kot čas opravljanja dela v smislu 1. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD). Ta zakon jasno definira delovni čas za mobilne delavce. Delovni čas pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov, časa počitka in časa razpoložljivosti, ki se ne vštevajo v delovni čas. Ne vzdrži obrazložitev sodišča prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe, da naj bi se izračun premalo plačanih plač oziroma nadur in dnevnic popolnoma ujemal s podatki, ki jih je ugotovil izvedenec, zato tudi ni mogoče sprejeti tožnikovega izračuna (prikrajšanja pri plači) kot pravilnega, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Naknadno za potrebe postopka sestavljeni potni nalogi tožnika, ki toženi stranki v predsodnem postopku niso bili predočeni, ne morejo nadomestiti verodostojnih podatkov na tahografu in ne predstavljajo verodostojnega dokaza za ugoditev zahtevku. Zmotno je tudi ugotovljena višina urne postavke, saj tožnik v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi šteje, da je upravičen do plače 4,45 EUR bruto na uro oziroma 3,34 EUR neto.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik, ki je bil pri toženi stranki v času od decembra 2010 do vključno julija 2011 zaposlen na delovnem mestu „voznik C in E kategorije“, vtoževal razliko v plači za neplačane ure oziroma nadure, plačilo dnevnic in tistih stroškov v zvezi z delom, ki jih je sam plačal oziroma založil, pa mu niso bili povrnjeni (cestnine, plačilo za vožnjo preko mostov in skozi tunele, plačilo delovne opreme – rokavice, varnostni jopič, …).

7. Plačilo za delo je po prvem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v obravnavanem času, sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Dodatki se po tretjem odstavku 127. člena ZDR določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo, v vsakem primeru pa so del plače. Prvi odstavek 130. člena ZDR je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom, in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

8. Tožnik je opravljal delo prevoza blaga v mednarodnem cestnem prometu, zato je v zvezi s plačilom nadur treba upoštevati posebno ureditev delovnega časa mobilnih delavcev, to je Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl. - ZDCOPMD), v zvezi z Uredbo ES št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006. 9. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. 10. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe B.B.. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve. Sodni izvedenec je namreč v svojem izvedenskem mnenju oziroma njegovi dopolnitvi z dne 1. 12. 2015 ugotovil manjše število nadur, kot jih uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo mnenje sodnega izvedenca, pri čemer je štelo, da je zelo natančno izdelano za vsak dan v vtoževanem obdobju, izvedenec pa je tudi v svojem zaslišanju pojasnil svoje ugotovitve, zato sodišče prve stopnje v njegove ugotovitve ni dvomilo in se je z njimi v celoti strinjalo. Že zaradi navedene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

11. S tem ko je sodišče prve stopnje za celotno vtoževano obdobje le pavšalno ugotovilo, da tožniku nadure niso bile plačane, ne da bi za posamezni mesec ugotovilo število teh nadur, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je število nadur utemeljeval s svojo evidenco (potnimi nalogi), ki pa ne upošteva delovnega časa, kot ga opredeljuje ZDCOPMD, temveč v delovni čas za vsak posamezni dan vožnje šteje celotno obdobje od začetka vožnje do konca vožnje. Le za tiste ure, za katere bi bilo za vsak posamezni mesec v spornem obdobju ugotovljeno, da presegajo število ur, ki so bile tožniku že plačane, bi bilo mogoče šteti, da gre za nadure. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je izvedenec ugotovil število ur v smislu določb ZDCOPMD, pri čemer je primerjal tako podatke iz tahografa, kot tudi potne naloge, ki jih je pripravil tožnik. Z uporabo spletne aplikacije google.maps je izvedenec tudi ugotovil razdalje med posameznimi kraji, ki so navedeni v potnih nalogih voženj. Na podlagi podatkov tahografa, potnih nalogov ter analize razdalj je izvedenec ugotovil prikrite vožnje, torej vožnje, ki niso bile ustrezno evidentirane na tahografu. Vendar teh ugotovitev sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

12. V okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede plačila davkov in prispevkov od prisojenih neto zneskov. Sodišče prve stopnje je namreč vse zahtevke tožnika, ki jih je ta uveljavljal iz naslova dela pri toženi stranki, torej tako plačo, dnevnice kot tudi stroške dela, obravnavalo enotno, saj je vse zneske neto prikrajšanj seštelo ter odločilo, da je na te zneske tožena stranka dolžna obračunati in plačati davke in prispevke. Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 108/2013) v 44. členu določa dohodke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in med njimi so pod točko 3 1. odstavka navedeni tudi stroški v zvezi z delom. Od teh dohodkov se prav tako ne plačujejo prispevki, kar je določeno v 144. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Ker sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s številom nadur, prav tako ni ugotovilo števila in višine posameznih dnevnic ter stroškov, ki naj bi jih imel tožnik v zvezi z delom, pritožbeno sodišče v tem delu ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe, temveč je glede na to, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Ugotoviti bo moralo eventualno število nadur po določbah ZDCOPMD, pri tem pa zavzeti jasno in neprotislovno stališče, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo nadure. Kot je razvidno iz navedenega, je po doslej znanih podatkih dopolnitev izvedenskega mnenja upoštevala predpise, ki se nanašajo na delovni čas mobilnih delavcev in predstavlja najbolj pravilno podlago za odločitev o zahtevku iz naslova nadur, saj tožnikova evidenca izhaja iz predpostavke, da se vse opravljene ure štejejo v delovni čas. Glede ostalih zahtevkov pa bo moralo ugotoviti eventualna prikrajšanja po 130. členu ZDR (stroški v zvezi z delom) oziroma prikrajšanja v zvezi s plačilom dnevnic. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo višino urne postavke, kot jo je tožnik povsem splošno opredelil v tožbi, in sicer, da je upravičen do plačila 3,15 EUR neto na redno uro oziroma 4,09 EUR za naduro. Vendar pa je tožnik v prvi pripravljalni vlogi dopolnil trditveno podlago glede višine urne postavke tako, da je za vsak posamezni mesec urno postavko izračunal na podlagi podatkov iz plačilne liste, upoštevajoč višino plače in število delovnih ur v posameznem mesecu. Tožnik je torej uveljavljal takšno plačilo, kot mu je izplačevala tožena stranka, zato v tem delu ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da tožnik zahteva plačilo v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede urne postavke je torej trditvena podlaga tožnika v celoti podana oziroma tožbeni zahtevek ustrezno substanciran. Zato za ugotovitev urne postavke niti ni relevantna izpoved priče A.A., ki jo pritožba izpodbija, temveč je izpoved te priče relevantna le glede ugotovitve, da se je pri vožnji uporabljal magnet, ki je oviral delo tahografa tako, da ni prikazoval realnega časa voženj. To pa navsezadnje potrjuje ugotovitev sodnega izvedenca o prikritih vožnjah.

14. Glede na obrazloženo gre v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje za take pomanjkljivosti, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti v smislu 355. člena ZPP, zato je bilo treba po razveljavitvi sodbe zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.