Jedro

Presoja odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.203.506,80 SIT zadoščenja (od tega 700.000 SIT za telesne bolečine, 150.000 SIT za strah in 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 446.494 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi in toženkini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede odškodnine za strah in glede obresti spremenilo tako, da je toženko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.053.506,80 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 800.000 SIT zadoščenja, do odškodnine za strah pa ni upravičen.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.500.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, kot je bila določena v tožbi. Tožnik ima v desni roki od škodnega dogodka dalje neprijetno mravljinčenje, česar sodišči nista upoštevali. Glede odškodnine za strah se sklicuje na mnenje izvedenca dr. S., da je bil 5 tednov upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3), pri čemer je v drugem odstavku 370. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik se ob uveljavljanju zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za strah sklicuje na nekatere opise v obeh izvedenskih mnenjih in na svojo izpoved, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje dokazno ocenili. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta jo opravili sodišče prve in druge stopnje, pri odmeri odškodnine ni moglo upoštevati revizijskih trditev, češ da sodišči nista upoštevali izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da se tožnik ne zna izražati in da le s težavo izpove o svojih občutkih.

Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči in na katero je revizijsko sodišče vezano, je, da je pri tožniku do zaključka zdravljenja (27 dni) obstajala bojazen za izid zdravljenja lažje intenzitete. Strah ni bil tako intenziven, da bi porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Strah je pravno priznana škoda, iz katere izhaja oškodovančeva pravica do odškodnine, če okoliščine primera, zlasti njegova stopnja in trajanje, to opravičujejo(1). Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje(2). Pritožbeno sodišče je tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno odločilo, da tožnik zaradi bojazni za izid zdravljenja, zaradi katere ni bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, ni upravičen do prisoje odškodnine.

V reviziji je sporna tudi višina odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice in udarnino desne rame. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000 SIT, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Odškodnina 1.500.000 SIT, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 8 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Božič Penko Ana, Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba, 2003, s. 69. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 152/98.