Jedro

Zmanjšanje življenjskega standarda (v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne predstavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katero bi delavec upravičeno vtoževal odškodnino, v kolikor se izkaže, da je odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.134,93 EUR (namesto 7.088,77 EUR) prvostopenjskih pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je o pritožbah strank s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 886/2007 z dne 18. 9. 2008 že odločalo, tako da jima je delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku 3. točke izreka ter v 5. in 6. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Reviziji tožeče in tožene stranke zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi z nerazveljavljenim delom prvostopenjske sodbe je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 37/2009 z dne 6. 12. 2010 zavrnilo in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na revizijo.

V ponovnem odločanju je bilo potrebno skladno z napotki pritožbenega sodišča odločiti še o delu plače za april 2007 in o odškodnini po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v višini 4.217,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da obračuna bruto plačo za april 2007 v znesku 2.510,18 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožnici izplača neto znesek 1.351,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2007 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 7.088,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

S popravnim sklepom je odločilo, da se v navedeni sodbi za prvim odstavkom 1. točke izreka doda drugi odstavek, tako da se višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine - razliko do vtoževanega zneska 91.595,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2007 dalje do plačila, zavrne.

Zoper navedeno sodbo in sklep sta pravočasni pritožbi vložili tožnica in tožena stranka.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev v 1. in 3. točki sodbe v zvezi s popravnim sklepom iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so bistvenega pomena za odmero odškodnine. Napačen je že temelj, iz katerega je sodišče izhajalo pri odmeri odškodnine, saj odškodnina po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih in odpravnina po 109. členu istega zakona nista primerljivi. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le od 1. 11. 2003. K tej dobi bi moralo sodišče prišteti zaposlitev tožnice pri pravnih prednikih tožene stranke D. d.o.o., in D.T., d.o.o., pri katerih je bila zaposlena od 6. 5. 1997 dalje. Tožena stranka je delavce prevzela s 1. 11. 2003 tako, da je bila tožnici zagotovljena delovnopravna kontinuiteta. Navedeno je zatrjevala že v predhodnem postopku, tožena stranka pa temu ni ugovarjala in ni bilo sporno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati devet let delovne dobe. Njena želja ni bila takojšnja upokojitev, pač pa je bila v to prisiljena zaradi preživetja. Imela je namen ostati v delovnem razmerju, še naprej bi delala ter si s tem povečevala bodočo pokojnino. Sodišče ni ovrednotilo tega, da ni bila upravičena do odpravnine ob upokojitvi. V času podaje odpovedi je bila kot starejša delavka zaščitena kategorija in ji tožena stranka ne bi mogla podati redne odpovedi iz poslovnega razloga. Druge zaposlitve ni mogla bolj intenzivno iskati, saj je ni dobila zaradi načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi (krivdnega razloga) in ne iz razloga starosti ali delovnih izkušenj. Ob iskanju zaposlitve se še ni mogla sklicevati na to, da je bila redna odpoved nezakonita, saj je sodba postala pravnomočna konec leta 2008, konec leta 2010 pa je bila potrjena z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS. V zvezi z zaposlitvijo opozarja tudi na splošno znano dejstvo, da se delodajalci starejših delavcev izogibajo, saj predstavljajo zanje večji strošek. Sodišče ne obrazloži zaključka, da ji je bila zaradi prenehanja delovnega razmerja zmanjšana kvaliteta življenja. Zmanjšanje življenjskega standarda je negmotna škoda, ki jo je sama močno občutila. Do teh njenih navedb bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti. Nastalo škodo bi lahko ocenilo brez strokovne pomoči izvedenca. Že vsota zneskov odpravnine, ki bi ji pripadala za devet let delovne dobe, presega višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo tudi stroške postopka in ji ni prisodilo vseh priglašenih stroškov, čeprav so bili potrebni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških v 3. točki izreka. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v celoti uspela v tem sporu. V delu spora glede odškodnine je namreč tožnica v pretežnem delu propadla. Tožnica je iz naslova odškodnine zahtevala 95.812,47 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 4.217,02 EUR, kar predstavlja le 4,4 % uspeh. Za dejanja v delu postopka, v katerem se je odločalo o odškodnini, bi moralo sodišče priznati stroške le v sorazmerju z uspehom tožnice. Tudi v sporih o prenehanju delovnega razmerja ne velja načelo, da tožena stranka povrne tožnici vse njene stroške postopka, marveč le to, da jih povrne v razmerju z uspehom. Ker je Vrhovno sodišče RS revizijo tožnice zavrnilo, ji stroškov te vloge ni dolžna povrniti tožena stranka. Nepravilna je odmera stroškov prvega dela postopka, v katerem je sodišče presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnici za pripravljalne vloge in naroke v sporu o prenehanju delovnega razmerja odmerilo tako visoke stroške. Tudi ob specifikaciji plač v pripravljalnih vlogah je obravnavani spor še vedno ostal spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem se procesna dejanja vrednotijo po Odvetniški tarifi. V 3. točki postavljen tožbeni zahtevek ni samostojni denarni zahtevek, na podlagi katerega bi bilo mogoče odmerjati vrednost spora in s tem višino priznanih stroškov. Od pripravljalne vloge tožnice z dne 6. 9. 2006 je sodišče prve stopnje vrednost spora neutemeljeno štelo kot vsoto plač tožeče stranke in od take vrednosti spora za vsa nadaljnja dejanja odmerjalo stroške postopka. Vse do pripravljalne vloge z dne 12. 12. 2008, v kateri je tožnica pričela uveljavljati odškodnino, je bil predmet spora zgolj zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je sodišče tožnici nepravilno odmerilo stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določil Odvetniške tarife bi pravilna višina stroškov tožnice za opravljena dejanja v postopku presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala znašati največ 4225 točk. Prvostopenjsko sodišče je tožnici priznalo stroške za vseh sedem pripravljalnih vlog, čeprav je v njih zgolj ponavljala že pred tem navedene argumente ali pa je specificirala zahtevek z zneski plač. Te vloge niso v ničemer prispevale k odločitvi sodišča prve stopnje o glavni stvari. Glede na vsebino in sporočilnost posameznih vlog bi bila tožnica upravičena kvečjemu do povrnitve stroškov za tožbo in eno pripravljalno vlogo. Odgovor tožnice na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov te vloge, ravno tako ne stroškov urgenc, ki niso bili potrebni pri razsoji. V najboljšem primeru bi bila tožnica upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.455,55 EUR. Izračun sodišča je tudi po višini nepravilen. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnice in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (in sklepa) sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 58/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o prisojenih pravdnih stroških.

V razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 886/2007 z dne 18. 9. 2008 je pritožbeno sodišče navedlo, da mora sodišče v novem sojenju upoštevaje načelo odprtega sojenja oziroma načelo materialnega procesnega vodstva pri odločanju o odškodnini na podlagi 118. člena ZDR poskrbeti, da tožnica navede ustrezna dejstva in predlaga dokaze o škodi in njeni višini. Skladno s temi napotki pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tožnico pozvalo, da poda trditve in predlaga dokaze glede te škode. V pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2008 je tožnica podala predlog za plačilo odškodnine v skupnem znesku 95.812,47 EUR, ki ga je v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2011 konkretizirala tako, da je iz naslova odškodnine zaradi sodne razveze zahtevala plačilo odškodnine v višini 18-ih mesečnih plač delavca ali 58.596,42 EUR, poleg tega pa še znesek 37.216,05 EUR iz naslova škode po določilih Obligacijskega zakonika zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po splošnih pravilih civilnega prava (Obligacijskem zakoniku – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami) so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja. Po 131. členu OZ (o krivdni odgovornosti) mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec (delavec) dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke (delodajalca) in dejstvo, da je škoda posledica njenega ravnanja. Predpostavke odškodninske odgovornosti so določene kumulativno. Podane morajo biti vse in če le ena ni, tudi ni odškodninske odgovornosti delodajalca.

Tožnica ni navedla vseh elementov, ki so potrebni za prisojo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) glede dolžnosti navajanja trditev oziroma trditvenega bremena v individualnem delovnem sporu ne določa nobenih posebnosti. Tako tudi v individualnem delovnem sporu glede na določilo 19. člena ZDSS-1 velja, da so meje razpravljanja začrtane s trditvami strank, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 37.216,05 EUR je tožnica uveljavljala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni v vsakem primeru tudi, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica protipravnega (nedopustnega) ravnanja delodajalca v smislu njegove odškodninske odgovornosti. Drugih okoliščin v zvezi s tem in trditev glede obstoja (drugih) predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo (kot je obrazloženo) biti kumulativno izpolnjene, pa tožnica ni zatrjevala, zato tudi ni pogojev za prisojo škode iz tega naslova po splošnih pravilih civilnega prava. Poleg tega zmanjšanje življenjskega standarda, ki ga pritožnica izpostavlja, ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode v smislu 179. člena OZ.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče zato preizkusilo le prisojeno odškodnino z vidika 118. člena ZDR. Odpravnina po 109. členu ZDR in odškodnina po 118. členu ZDR sta dva različna pravna instituta. Odpravnina je plačilo zaradi utemeljene odpovedi iz nekrivdnih razlogov, odškodnina po 118. členu ZDR pa je nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Zato višina primerljive odpravnine ne more biti odločilen kriterij, je pa lahko eden od primerljivih pokazateljev za odmero odškodnine zaradi sodne razveze. Ta je vezana na bodočo ocenjeno škodo, ki delavcu nastane zaradi izgube zaposlitve pri delodajalcu, pri čemer se v sodni praksi upoštevajo zlasti naslednji kriteriji: zaposlitvene možnosti, starost delavca, delovna doba pri delodajalcu, možnosti druge zaposlitve, morebitno prejemanje denarnega nadomestila, poklicne kvalifikacije ipd.. Navedene kriterije je sodišče prve stopnje pri odmeri škode pravilno upoštevalo. Glede kriterija delovne dobe je sodišče prve stopnje izhajalo iz podatkov v delovni knjižici, da je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 11. 2003 do 22. 12. 2005, torej dve leti, en mesec in 22 delovnih dni. Trditev, da je bila zaposlena pri pravnih prednikih tožene stranke v skupnem trajanju devet let, zaradi česar ji je bila zagotovljena delovnopravna kontinuiteta vse od 6. 5. 1997, tožnica prvič navede v pritožbi, zato jo pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v povezavi z 286. členom ZPP ne more upoštevati.

Tožnica se je starostno upokojila 8. 8. 2008 ob izpolnjevanju minimalnih pogojev z znižanjem starostne meje za otroka (A/19). Uveljavljanje pravice do starostne pokojnine je prepuščeno volji tožnice in se postopek za njeno priznanje začne na njen predlog. Starostno upokojitev tožnice je sodišče prve stopnje presojalo kot dejstvo oziroma le kot eno izmed okoliščin v povezavi z drugimi. Torej tudi ob upoštevanju tega, da tožnica zaradi podane redne odpovedi iz krivdnih razlogov ni bila upravičena do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 22. 12. 2005 dalje. Pogodba o zaposlitvi je bila na podlagi sodne odločbe pravnomočno razvezana z 20. 4. 2007, zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine ob upokojitvi. Pri tem je nepomembno dejstvo, da je imela tožnica v času podaje odpovedi status starejše delavke in bi uživala posebno varstvo v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov, saj je bil v obravnavanem sporu predmet presoje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Upoštevaje tožničino izpoved, da je sodelovala z več ljudmi in zamenjala več služb ter s tem pridobila precej poznanstev, ni pa se javila na noben razpis, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi se tožnica glede na njeno univerzitetno izobrazbo ekonomske smeri, pridobljena znanja in sposobnosti ter izkušnje s področja financ in računovodstva lahko bolj angažirala pri iskanju zaposlitve za vodenje računovodstva tako, da bi se javila na ustrezne razpise. Glede na takšne okoliščine primera, tožničina starost ni bila ovira pri zaposlovanju niti ne bi predstavljala večji strošek za delodajalca v primerjavi z mlajšimi delavci brez delovnih izkušenj in praktičnih znanj. Ravno tako v postopku ni bilo dokazano, da je bila pri iskanju zaposlitve onemogočena prav zaradi podane odpovedi iz krivdnega razloga, tako da bi konkretnim delodajalcem morala pojasnjevati način prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na preživljanje hčerke, ki je že pred odločitvijo o sodni razvezi dopolnila 26. let starosti. V skladu s 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami) so dolžni starši preživljati otroke največ do dopolnjenega 26. leta starosti, zato se to dejstvo ne more upoštevati kot relevanten kriterij za določanje višine odškodnine po 118. členu ZDR.

Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, tožničine starosti 57 let v času odpovedi in upokojitve v 16 mesecih po prenehanju delovnega razmerja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do odškodnine v prisojenem znesku 4.217,02 EUR (približno dve plači), višji zahtevek iz tega naslova pa je glede na opisane okoliščine konkretnega primera pretiran. Posledično tožnica ni upravičena do višjih prvostopenjskih pravdnih stroškov.

Glede odmere pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da so sodišča v obravnavani zadevi vse do vložitve pripravljalne vloge z dne 12. 12. 2008 oziroma vloge z dne 24. 1. 2011 presojala zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi njene nezakonitosti, je sodišče prve stopnje z dnem 20. 4. 2007 razvezalo tožničino pogodbo o zaposlitvi, ji do navedenega datuma priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Neposredna pravna podlaga za priznanje vtoževanih restitucijskih (denarnih) zahtevkov, o katerih je sodišče prve stopnje pravnomočno odločilo v 3. točki izreka sodbe z dne 20. 4. 2007, glede dela plače za april 2007 pa nato v 2. točki sodbe z dne 5. 4. 2011, je podana v določilu 118. člena ZDR. To velja tudi za odločanje o odškodnini zaradi sodne razveze, saj gre za pravico iz delovnega razmerja, ki izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja in je neločljivo povezana s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskem zahtevku, ki ga je tožnica glede zneska 58.596,42 EUR (18 povprečnih plač) oprla na določilo 118. člena ZDR, v delu, ki se nanaša na plačilo gmotne in negmotne škode v znesku 37.216,05 EUR zaradi nezakonite odpovedi pa na OZ. Za del odškodninskega zahtevka, ki temelji na 118. členu ZDR, velja pravilo, po katerem delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Ne velja pa takšno pravilo za del odškodninskega zahtevka za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki ga je tožnica oprla na določila OZ in ga povezuje z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V tem delu zahtevka velja splošno pravilo o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid (prvi odstavek 154. člen ZPP). Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da posebni stroški glede dela zahtevka za plačilo škode zaradi nezakonite odpovedi po določilih OZ, o katerem je sodišče odločalo v povezavi s plačilom odškodnine na podlagi 118. člena ZDR, niso nastali. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je v tem sporu o prenehanju delovnega razmerja tožnica uspela praktično v celoti, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, ki so bili potrebni v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003, popravek 70/2003, tarifna št. 15/1/b, 3. alinea), za sestavo prve, druge, četrte, osme in devete pripravljalne vloge za vsako v višini 225 točk po OT (tarifna št. 15/2 OT), za zastopanje na naroku dne 5. 4. 2006 300 točk (tarifna št. 15/3a), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 28. 6. 2006 150 točk po OT (tarifna št. 15/3b), za urnino 200 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku dne 13. 9. 2006 150 točk po OT, za urnino 200 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku dne 25. 10. 2006 150 točk po OT, za zastopanje na naroku dne 23. 3. 2007 150 točk po OT, za zastopanje na naroku dne 20. 4. 2007 150 točk po OT, za urnino 100 točk, za zastopanje na naroku dne 27. 1. 2011 150 točk po OT, za urnino 50 točk, za zastopanje na naroku dne 5. 4. 2011 150 točk, za pritožbo tožnice 187,50 točk (polovica vrednosti tarifne št. 15/4), za zahtevo za izdajo popravnega sklepa 50 točk (tarifna št. 39/3). Po tej tarifni številki je pritožbeno sodišče tožnici priznalo stroške za vprašanja izvedencu finančne stroke in stroške, nastale z vložitvijo tretje, pete, šeste in sedme pripravljalne vloge, saj je v njih le specificirala denarne zahtevke za dodatne mesece oziroma ponavljala že prej navedene argumente. K priznanim stroškom 3.812,50 točk je potrebno dodati še 2 % za materialne izdatke in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR), znaša 2.134,93 EUR. Pritožbeno sodišče od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov urgenc, stroškov odgovora na pritožbo in izjasnitve glede navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo, ker te vloge niso pripomogle k razjasnitvi zadeve. Prav tako ni priznalo priglašenih stroškov revizije, saj tožnica z njo ni uspela.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Čeprav je tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o stroških delno uspela, spremenjena odločitev o prvostopenjskih pravdnih stroških, ki jih še vedno krije tožena stranka, na pritožbene stroške ne more imeti vpliva. Ker se predmetni spor praktično v celoti uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.