Jedro

Izvedba celovite presoje vplivov na okolje pa se izvede ne glede na 2. odstavek 40. člena Zakona o varstvu okolja, če ministrstvo oceni, da bi lahko njegova izvedba pomembneje vplivala na okolje. Ker se z občinskim podrobnim prostorskim načrtom med drugim podrobneje ureja tudi prostorske izvedbene pogoje in se v njem določi tudi rešitve in ukrepe za celostno ohranjanje kulturne dediščine, je tožena stranka ob upoštevanju kriterijev določenih v 2. členu Uredbe o merilih lahko ocenila, da bo območje, s katerim se načrtuje gradnja poslovnega centra z javnimi parkirišči, to območje zaradi kulturne dediščine verjetno prizadeto.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo, da je v postopku priprave Občinskega podrobnega prostorskega načrta A. treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Iz obrazložitve izhaja, da je Občina B. kot pripravljalec plana, z vlogo z dne 2.7.2009, dopolnjeno dne 27.7.2009, obvestila ministrstvo, o nameri priprave Občinskega podrobnega prostorskega načrta A.. S sklicevanjem na določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 – ZPNačrt) in zakona o ohranjanju narave in po citiranju določb 40. in 51. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – ZVO-1-UPB1, 49/06/06-ZMeD, 66/06 – odl. US in 33/07 – ZPNačrt – ZVO-1) tožena stranka na podlagi podatkov razvidnih iz osnutka plana in mnenja Ministrstva za kulturo, ugotavlja, da bo imela izvedba plana, ki sega na območje naselbinskega kulturnega spomenika ..., kulturne dediščine B. ... verjetno pomembne vplive na področje kulturne dediščine. Zato je, v skladu z določili Uredbe o merilih ocenjevanja verjetnosti pomembnejših vplivov izvedbe plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb na okolje v postopku celovite presoje vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 9/09 – Uredba o merilih), po presoji ministrstva podana podlaga za izvedbo celovite presoje vplivov na okolje po 3. odstavku 40. člena ZVO-1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z navedeno odločbo ne strinja in jo izpodbija iz razlogov določenih v 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. S sklicevanjem na določbo 58. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, toženi stranki očita, da je izpodbijano odločbo izdala prepozno. Ker se šteje, da nosilec urejanja prostora nima smernic, če jih ne poda v predpisanem roku, je tožeča stranka po izteku 30 dnevnega roka utemeljeno štela, da tožena stranka smernic nima, oz. da ne zahteva celovite presoje vplivov in je zato že pred prejemom izpodbijane odločbe izvedla postopek javne razgrnitve in javne obravnave plana. V nadaljevanju navaja okoliščine zaradi katerih meni, da je tožena stranka nekritično sledila Mnenju o verjetnosti pomembnejših vplivov plana na okolje za obravnavani podrobni prostorski načrt, ki ga je podalo Ministrstvo za kulturo dne 25.9.2009. Zatrjuje, da v navedenem mnenju niso podana tehtna konkretna dejstva in argumenti. V zvezi s tem se sklicuje na 9. člen obravnavanega podrobnega prostorskega načrta, da se morajo posegi usmerjati in načrtovati tako, da se pri tem ohranjajo in prenavljajo območja in objekti obstoječe kulturne dediščine, še posebej naselbinske. Ker iz Mnenja ni razviden niti poseg in v njem ni določena niti stopnja posega v kulturno dediščino tožeča stranka meni, da bi bilo za odločanje potrebno mnenje stroke. Ob tem navaja, da za Ministrstvo za kulturo projekt gradnje poslovno garažne hiše, ki je bil zajet v projektu mesta B. za uvrstitev na seznam Unesco, s strokovnega, kot vsebinskega vidika in vpliva na kulturno dediščino ni bil sporen in da je Ministrstvo za kulturo zanj podalo le splošne smernice z dne 26.8.2009. Glede na navedeno sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne strinja s stališčem tožeče stranke glede uporabe 58. člena Zakona o prostorskem načrtovanju. Navaja, da Ministrstvo za okolje in prostor v obravnavani zadevi ni nosilec urejanja prostora po 58. členu navedenega zakona. Izpodbijano odločbo je izdala v postopku, ki je urejen v 40. členu Zakona o varstvu okolja. Ker v Zakonu o varstvu okolja ni določeno kako ravnati v primeru zamude oziroma molka organa, meni, da se v tem postopku upoštevajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato se v postopku celovite presoje vplivov v primeru zamude oz. molka ne šteje, da stranki te presoje ni potrebno izvesti. V nadaljevanju povzema potek postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in vztraja pri ugotovitvah in razlogih navedenih v njeni obrazložitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke podane v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbeni trditvi, da je tožena stranka, ki bi morala odločiti o celoviti presoji vplivov na okolje v skladu z določbami 58. člena Zakona o prostorskem načrtovanju v roku 30 dni, zamudila predpisani rok. Ker je predmet obravnavanega upravnega postopka priprava Občinskega podrobnega prostorskega načrta A. in ne celovita presoja vplivov na okolje, se s pravnim tolmačenjem, ki ga tožena stranka utemeljuje na določbi 40. člena ZVO-1, ne strinja. Meni, da je Zakon o prostorskem načrtovanju v katerem je rok določen, lex specialis. Sodišču predlaga naj se zato izrecno izjasni glede uporabe določbe 58. člena Zakona o prostorskem načrtovanju. V nadaljevanju ponavlja in dodatno navaja okoliščine, zaradi katerih meni, da je bilo v konkretnem primeru že sprejeto okoljsko poročilo v postopku celovite presoje pogojev v zadevi prostorskega načrtovanja občine B.. Ker že iz tega poročila izhaja, da mora biti Občinski podrobni prostorski načrt A. skladen z Občinskim prostorskim načrtom in ker le-ta ne obsega novih posebnih varstvenih območij, tožeča stranka meni, da tudi ob upoštevanju objektivnih kriterijev določenih v Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96, 12/00 in 83/02), celovita presoja vplivov na okolje za obravnavani prostorski načrt, ni potrebna. Toženi stranki, ki je izpodbijano odločitev oprla na mnenje Ministrstva za kulturo (po katerem pa se lahko le domneva, da bo poseg verjetno vplival na okolje) in v obrazložitvi ni navedla dejstev, zaradi katerih bo izvedba plana imela vpliv na okolje, očita, da ugotovitvenega postopka tudi ni izvedla v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da je tožeča stranka predložila Ministrstvu za okolje in prostor osnutek Občinskega podrobnega prostorskega načrta A. dne 9.7.2009 zaradi odločitve ali je pri izdelavi tega načrta potrebna celovita presoja vplivov na okolje. Iz podatkov v upravnih spisih in niti iz navedb strank pa tudi ne izhaja, da je bil v Občini B. ob vložitvi navedene vloge že v veljavi občinski prostorski načrt. Po določbi 5. odstavka 95. člena Zakona o načrtovanju prostora se za občinske podrobne prostorske načrte v primeru, ko občinski prostorski načrt še ni v veljavi, izvede postopek celovite presoje vplivov na okolje skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja in ob smiselni uporabi določb tega zakona, ki se nanašajo na celovito presojo vplivov občinskega podrobnega prostorskega načrta. To pa pomeni, da je materialna podlaga za izvedbo celovite presoje vplivov plana na okolje Zakon o varstvu okolja in da je v Zakonu o prostorskem načrtovanju določeno, v kateri fazi sprejemanja plana se ta presoja opravi. Takšno stališče je Upravno sodišče zavzelo že v sodbi U 2522/2008 z dne 5.3.2009. Postopek priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta je urejen v ZPNačrt v členih 57. do vključno 61. člena. V 58. členu ZPNačrt je med drugim določeno, da pošlje občina osnutek občinskega podrobnega prostorskega načrta nosilcem urejanja prostora s pozivom, da ji v roku 30 dni od prejema dajo smernice (2. odstavek). Ministrstvo pristojno za varstvo okolja pa v navedenem roku tudi pisno sporoči občini, ali je za občinski podrobni prostorski načrt potrebno izvesti celovito presojo vplivov na okolje (4. odstavek). Ker je v 3. odstavku 58. člena določena le domneva, da nosilci urejanja prostora nimajo smernic, v navedeni določbi in niti v drugih določbah ZPNačrt in ZVO ni podlage za sklep, da je predpisana tudi domneva o tem, da izvedba celovite presoje vplivov na okolje ni potrebna. Po oceni sodišča je torej zmotno stališče tožnice, ki meni, da je izpodbijana odločba že zato, ker je bila izdana po izteku predpisanega roka, nezakonita.

V 40. členu Zakona o varstvu okolja – ZVO-1, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa je določeno kdaj je potrebno, zaradi uresničevanja načela trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive, v postopku priprave plana, izvesti celovito presojo vplivov na okolje in je treba pridobiti tudi potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje (1. odstavek). V 2. odstavku tega člena je določena izvedba celovite presoje vplivov na okolje za plan, skladno z določbami 51. člena tega zakona, ali če je zanj zahtevana presoja sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave. Izvedba celovite presoje vplivov na okolje pa se izvede ne glede na 2. odstavek 40. člena, če ministrstvo oceni, da bi lahko njegova izvedba pomembneje vplivala na okolje (3. odstavek). Merila za ocenjevanje pomembnejših vplivov izvedbe plana na okolje predpiše Vlada (7. odstavek). V 40. členu ZVO je med drugim določeno tudi, da mora pripravljalec plana pred začetkom njegove priprave poslati ministrstvu obvestilo o svoji nameri in da mora ministrstvo pisno sporočiti pripravljalcu plana ali je treba izvedba celovite presoje vplivov na okolje. Merila iz 7. odstavka 40. člena ZVO je Vlada določila v Uredbi o merilih, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi (Uradni list RS,št. 9/09). Po navedeni Uredbi o merilih ministrstvo, pristojno za okolje oceni ali je verjetno, da bo plan pomembneje vplival na okolje. Pri tem mora upoštevati merila, ki so določena v 2. členu. V postopku ocenjevanja verjetnosti pomembnejših vplivov pa si mora ministrstvo od ministrstev in organizacij iz predpisov, ki urejajo postopek celovite presoje vplivov na okolje, pridobiti mnenje o verjetnosti pomembnejših vplivov planov na okolje z vidika njihove pristojnosti (3. člen).

Dejstvo, da obravnavani osnutek občinskega podrobnega prostorskega načrta A. posega v območje kulturnega spomenika ... in v območje kulturne dediščine ..., ni sporno.

Ker se z občinskim podrobnim prostorskim načrtom med drugim podrobneje ureja tudi prostorske izvedbene pogoje in se v njem določi tudi rešitve in ukrepe za celostno ohranjanje kulturne dediščine (55. in 56. člen ZPNačrt), je tožena stranka ob upoštevanju kriterijev določenih v 2. členu Uredbe o merilih lahko ocenila, da bo območje s katerim se načrtuje gradnja poslovnega centra z javnimi parkirišči, to območje zaradi kulturne dediščine verjetno prizadeto. Ker je pri svoji oceni sledila mnenju Ministrstva za kulturo to pomeni, da je dejansko stanje stanje, na katerem mora temeljiti ocena verjetnosti, da bo plan pomembneje vplival na okolje in da je zato treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, glede na določbe Uredbe o merilih in 40. člen Zakona o varstvu okolja, pravilno in tudi popolno ugotovljeno.

Ob upoštevanju vsega navedenega so brez dejanske in pravne podlage tožbene trditve, s katerimi tožeča stranka uveljavlja tožbene razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS; št. 105/06 – ZUS-1).

Ker dejstva, za katere predlaga tožeča stranka dokaze, za odločanje v zadevi izvedbe celovite presoje vplivov na okolje in za pravilno uporabo predpisov, na katerih temelji izpodbijana odločitev niso pomembna, tudi izvedba le – teh za odločanje v tem upravnem sporu ni bila potrebna.

Ob vsem navedenem in ob upoštevanju dejanskega stanja v izpodbijani odločbi sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, neutemeljen tudi strokovni zahtevek tožeče stranke.