Jedro

V okviru odločanja o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se sodišče ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti pravnomočnih plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke. Zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne pritožbene navedbe v katerih storilec sodišču očita, da pri odločanju ne bi smelo upoštevati zgoraj povzetih plačilnih nalogov in sodbe o prekršku, ker so mu z njimi bile kazenske točke izrečene nezakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 21. 3. 2021, ko je storil prekrška, s katerima je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter bistvene kršitve določb postopka o prekršku (1. in 2. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi in predmetno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo meritorno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je o pritožbeno predlagani izločitvi višjih sodnikov, ki so odločali o storilčevi pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 400/2021 z dne 8. 9. 2021, odločil začasni predsednik Višjega sodišča v Celju s sklepom Su 104/2022-3 z dne 17. 3. 2022 in storilčevo zahtevo za izločitev višjih sodnikov svetnikov Z. S., M. B. in A. P. zavrnil. 5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi obvestila Ministrstva za pravosodje z dne 10. 1. 2022 ugotovilo, da je storilec v obdobju od 4. 7. 2020 do 6. 1. 2022 dosegel skupno 29 kazenskih točk za prekrške storjene z motornimi vozili B kategorije, in sicer mu je bilo 8 kazenskih točk izrečenih s plačilnim nalogom Policijske postaje B. z dne 25. 6. 2020, ki je postal pravnomočen 4. 7. 2020, za prekršek storjen 25. 6. 2020, 3 kazenske točke s plačilnim nalogom Policijske postaje Š. z dne 21. 3. 2021, ki je postal pravnomočen 30. 3. 2021, za prekršek storjen 21. 3. 2021, ter 18 kazenskih točk s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 8. 9. 2021, ki je postala pravnomočna 6. 1. 2022, za prekršek storjen 21. 3. 2021. Ker iz povzetih podatkov jasno izhaja, da je storilec v obdobju krajšem od dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, kar ima v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenja na dan, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, mu je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 21. 3. 2021. 6. Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o odgovornosti za storjeni prekršek in odmerjalo sankcije zanj, temveč poseben postopek, v okviru katerega sodišče zgolj ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot jih predpisuje tretji odstavek 22. člena ZP-1 tj. ali je bilo storilcu s plačilnimi nalogi, odločbami ali sodbami o prekršku, ki so postali pravnomočni v obdobju dveh let, za prekrške storjene v obdobju dveh let izrečenih toliko kazenskih točk, da njihova vsota dosega ali presega 18 kazenskih točk. V primeru, če so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja dolžno izreči. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne pritožbene navedbe v katerih storilec sodišču očita, da pri odločanju ne bi smelo upoštevati zgoraj povzetih plačilnih nalogov in sodbe o prekršku, ker so mu z njimi bile kazenske točke izrečene nezakonito, saj po mnenju storilca kazenskih točk ni mogoče izrekati na podlagi določb Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in ker kršitve zakonitega predpisa ne more predstavljati storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega se lahko izrečejo kazenske točke v cestnem prometu, ki so pogoj za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kljub temu pritožbeno sodišče v vednost storilcu pojasnjuje, da je tako stališče zmotno in da v okviru pregleda spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ni zasledilo indicev, da bi bile storilcu kazenske točke izrečene v nasprotju z določbami ZP-1. 7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da izpodbijanega sklepa ni mogoče izvršiti, saj je mogoče v skladu s 124. členom ZIKS-1 izvršiti le pravnomočno sodbo o izrečeni kazni obsojencu, ki v predmetni zadevi ni bila izdana in da je sodnica prvostopenjskega sodišča z izdajo izpodbijanega sklepa prestopila pristojnost sodišča, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se določbe 124. člena ZIKS-1 v skladu s 139. člena ZIKS-1 uporabljajo smiselno in ne dobesedno, kot to razume storilec. Ker se v skladu z določbami ZP-1 prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče s sklepom in ne s sodbo, tak sklep nedvomno predstavlja podlago za izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa ne predstavljata vročene pravnomočne izrečene sodbe o izrečeni sodbi obsojencu in da se izpodbijani sklep po določbah ZIKS-1 ne more izvršiti v praksi. Brez vsake osnove pa so tudi pritožbene navedbe, da Ministrstvo za pravosodje ni pristojno za vodenje evidence o izrečenih stranskih sankcijah pravnomočnim obsojenim kršiteljem zakonitega predpisa, temveč je pristojno le za evidenco o izrečenih kazenskih sankcijah, ki so izrečene na podlagi uporabe kazenskega prava. Pristojnost Ministrstva za pravosodje za vodenje skupne evidence kazenskih točk namreč izhaja neposredno iz prvega odstavka 207. člena ZP-1 in ni odvisna od storilčevih naziranj o tem, katere evidence vodi ministrstvo.

8. Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih storilec poučuje sodišče, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe, da ustavna odločba Ustavnega sodišča RS z dne 9. 5. 2013 sodnike opozarja, da so le-ti pri odločanju samostojni in neodvisni, vendar morajo pri odločanju vedno imeti pred svojimi očmi določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da mora sodnik soditi v skladu z Ustavo in zakonom, da je vezan na uporabo splošno veljavnih načel mednarodnega prava in na podpisane ter ratificirane objavljene mednarodne konvencije ter sklicevanje na zapise prof. dr. Janeza Kranjca, pa se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve, niti na pravilnost uporabe materialnih določb ZP-1 in so kot take neupoštevne.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.