Jedro

Državljan druge republike, ki je zaposlen v tujini, dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Ugotovila je, da tožnik, ki je hrvaški državljan, živi in dela v ZR Nemčiji in tako ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi.

V tožbi tožnik navaja, da je trenutno res zaposlen v ZR Nemčiji, toda v Sloveniji si je ustvaril družino in ostalo življenjsko eksistenco, saj se je 13.6.1970 poročil, od tedaj dalje ima v ... prijavljeno stalno prebivališče, kjer stalno živi in kjer si je družina (ima dva otroka) zgradila družinsko stanovanjsko hišo. Meni, da je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije utemeljena, in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da tožnik skupaj s svojo družino že nekaj let živi in dela v tujini, v Slovenijo pa prihaja le na dopust (dva do trikrat letno), zaradi česar je za vročitev odločbe tudi pooblastil ... Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni podan, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Ker tožnik dela v ZR Nemčiji, kjer živi skupaj s svojo družino, pa čeprav začasno, kot sam trdi v tožbi, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik v Sloveniji dejansko ne živi. Prebivanje v Sloveniji med dopustom še ne pomeni, da tu dejansko živi. Druge okoliščine (zakonska zveza s slovensko državljanko, rojstvo enega otroka v Sloveniji in lastništvo stanovanjske hiše) za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi niso pomembne, prijavljeno stalno prebivališče od sklenitve zakonske zveze dalje pa kaže le na to, da tožnik pogoj prijavljenega stalnega prebivališča na dan 23.12.1990 izpolnjuje; vendar, ker ne izpolnjuje vseh pogojev, na navedeni pravni podlagi državljanstva ne more pridobiti.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).