Jedro

Sodišče je dolžniku določilo primeren dodatni roka za izpolnitev obveznosti ter sodne penale glede na okoliščine primera določilo v primerni višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) z izpodbijanim sklepom dolžniku naložilo, da v roku 24 ur vzpostavi prejšnje posestno stanje in mu za primer neizpolnitve obveznosti naložilo plačilo sodnih penalov v višini 80.000,00 SIT za vsak dan zamude.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in predlagal, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da podaljša rok za izpolnitev obveznosti ter bistveno zniža višino določenih sodnih penalov, ki naj bi tekli od pravnomočnosti sklepa o določitvi sodnih penalov. Pri tem je priglasil tudi stroške pritožbe.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril, čeprav odgovor na pritožbo zoper sklep po zakonu (o pravdnem postopku) ni predviden.

Prerekal je pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da je postavljen (dodatni) rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti prekratek, ni utemeljena.

Dolžnikova obveznost je postaviti tablo, ki jo je sam odstranil. To je ugotovilo sodišče v pravdi zaradi motenja posesti, ki je bila pravnomočno končana s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. ..., dne 19.11.1996; tj. že pred dobrimi tremi leti; postavljeni rok 24 ur je glede na to povsem primeren. Navedba, da so sodni penali previsoki, ni upoštevna, saj dolžnik temu niti ne more ugovarjati; plačevanju sodnih penalov se namreč lahko izogne s tem, da izpolni obveznost, naloženo z zgoraj navedenim pravnomočnim sklepom. Prav tako ni utemeljena navedba, da bo plačilo penalov pomenilo propad dolžnika, saj višina sodnih penalov ni odvisna od morebitne škode, ki bi nastala dolžniku.

Sodišče namreč določi sodne penale "ne glede na kakršnokoli škodo" (1. odst. 294. člena ZOR). Ker sodni penali pomenijo ukrep pritiska zoper dolžnika, je kriterij za določitev višine samo to, kolikšen znesek je potreben, da bo dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, ki izhaja iz pravnomočne odločbe. Nadaljnja navedba, da lahko upnik, kadarkoli vzame njegove predmete, ki se nahajajo v spornih poslovnih prostorih, v tem postopku določitve sodnih penalov ni upoštevna; te trditve se presojajo pri obravnavanju motenja posesti, o čemer je že pravnomočno odločeno z zgoraj navedenim sklepom.

Dolžnik je sklep izpodbijal tudi iz razloga bistvene kršitve določb izvršilnega postopka, vendar ni konkretno navedel, katere določbe je sodišče prve stopnje prekršilo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Do dolžnikovega predloga za prekinitev postopka, ki ga vsebuje pritožbena vloga, se sodišče druge stopnje, glede na svojo stvarno pristojnost, ni opredelilo (prim. 205. in 206. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklenilo, da sam trpi njene stroške.

Ker odgovor na pritožbo zoper sklep z zakonom ni previden, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklenilo, da upnik sam trpi njegove stroške.