Jedro

Načelo kontradiktornosti z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ne more biti kršeno.

Nesoglasja med toženko in zapustnico, enkraten prepir z uporabo fizične sile in samovoljna ravnanja zapustnice (odselitev od toženke in pretrganje stikov s toženko) ne morejo utemeljevati razdedinjenja toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev utemeljenosti razdedinjenja toženke. Na podlagi zaslišanja prič, ki so si bile v tem delu enotne, je ugotovilo, da toženka zoper zapustnico ni huje kršila zakonitih ali moralnih dolžnosti v smislu 42. člena Zakona o dedovanju (ZD). Oporoka in zapiski (listinski dokazi, v katerih zapustnica omenja toženkino grdo ravnanje) te ugotovitve niso ovrgli.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Poudarilo je, da tožnik ni uspel dokazati trditev o grdem ravnanju, ki bi bilo razlog za razdedinjenje. Glede izvajanja izročilne pogodbe, ki sta jo sklenili zapustnica in toženka, je zapustnica samovoljno odšla od toženke in z njo pretrgala stike, s čimer je onemogočila izpolnjevanje toženkinih pogodbenih obveznosti. Za razdedinjenje ne zadostuje enkraten prepir z uporabo fizične sile.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sta nižji sodišči kršili določbi 42. in 43. člena ZD, saj so v oporoki in v številnih zapustničinih zapiskih zagotovo izraženi razlogi za razdedinjenje. Teh listin sodišči nista upoštevali kot dokaz. Zapustnica je bila prisiljena zaradi trajajočih nesoglasij zapustiti toženko in se preseliti k tožniku. Sodišči bi morali zaslišati pravdni stranki, saj so si izjave prič nasprotujoče. Z opustitvijo sta kršili načelo kontradiktornosti. Grdo ravnanje so potrdile priče, ki jih je predlagal tožnik. Tožnik je vztrajal pri zaslišanju patronažne sestre, vendar je prvostopenjsko sodišče predlagani dokaz kot nepotreben zavrnilo. Zapustnica je bila že leta 1986 prisiljena vložiti tožbo za razveljavitev izročilne pogodbe. To je storila zaradi nevzdržnih razmer, zato so bili podani razlogi za razdedinjenje. Sodišči nista upoštevali pisnih dokazil in izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik. Ker sodišči nista navedli razlogov o nasprotujočih si izjavah prič, ki jih je predlagal tožnik, sta storili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji revizijskega sodišča očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Sodišče s samo zavrnitvijo dokaznega predloga (dokaza z zaslišanjem priče – patronažne sestre) ne more napraviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka (glej tudi drugi odstavek 213. člena ZPP). Nenazadnje je bil dokaz z zaslišanjem patronažne sestre utemeljeno zavrnjen, in sicer iz razloga, ker sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano (da so obstajala nesoglasja v odnosu med toženko in zapustnico). Zaslišanje pravdnih strank (257. člen ZPP) je treba ločiti od obojestranskega zaslišanja (prim. načelo kontradiktornosti, 5. člen ZPP), ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije). Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Načelo kontradiktornosti zato z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ne more biti kršeno. Zaslišanje pravdnih strank je bilo zavrnjeno iz razloga, ker je bilo dejansko stanje že z zaslišanjem prič v zadostni meri razjasnjeno za odločitev v zadevi. Pri tem ne drži revizijska trditev, da so si bile izpovedbe prič tako različne, da bi moralo sodišče že zato zaslišati pravdni stranki. Prvostopenjsko sodišče sicer ni ugotovilo, da so izpovedbe prič povsem enake, temveč, da so si enotne v delu, ki je bistven za odločitev v konkretni zadevi, to je, da v razmerju med zapustnico in toženko ni prišlo do hujše kršitve zakonite ali moralne dolžnosti v smislu 42. člena ZD. Zato tudi nižji sodišči nista bili dolžni pojasnjevati razlik med izpovedbami prič, saj se nanašajo izključno na okoliščine, ki v tej pravdi niso pravno relevantne.

7. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so tako v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je bila zapustnica prisiljena zapustiti toženko, da je toženka z zapustnico grdo ravnala, da je zapustnica izpodbijala izročilno pogodbo zaradi nevzdržnih razmer), zato ni upoštevalo. Ta prepoved se nanaša tudi na oceno dokazov (npr. izpovedb prič in listinskih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, in za katere meni, da jih nižji sodišči nista upoštevali) o relevantnih dejstvih, saj zmotna dokazna ocena ne pomeni kršitve materialnega ali procesnega prava, kot v reviziji zmotno meni tožnik. V konkretni zadevi je mogoče ugotoviti, da se revizijska kritika zmotne uporabe materialnega prava v celoti izkaže za nedopusten in zato neupošteven poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji sojenja. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili, saj nista ugotovili obstoja razloga za razdedinjenje iz 42. člena ZD. Nesoglasja med toženko in zapustnico, enkraten prepir z uporabo fizične sile in samovoljna ravnanja zapustnice (odselitev od toženke in pretrganje stikov s toženko) ne morejo utemeljevati razdedinjenja toženke.

8. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.