Jedro

Z odločbo o plačevanju tržne najemnine zaradi preseženega dohodkovnega cenzusa za neprofitno najemnino, je bilo odločeno o pravnem položaju najemnika in ne uporabnika stanovanja. Pritožnica kot uporabnica stanovanja, s tožbo v upravnem sporu ne varuje svojega ampak najemnikov pravni položaj oziroma njegovo pravno korist glede nadaljnjega plačevanja neprofitne najemnine za stanovanje. Iz določb SZ-1 tudi ne izhaja, da se v postopku, kot je obravnavani, odloča o pravicah ali pravnih koristih uporabnika stanovanja. Pritožnica in njena otroka izvajajo svoje upravičenje do bivanja v stanovanju na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenil najemnik (pritožničin mož), ne pa neposredno na podlagi materialnega predpisa, sama tudi ni zavezanka za najemnino. Upravnopravno razmerje med uporabnico (pritožnico) in toženko sploh ni vzpostavljeno. Uporabnica s svojimi prizadevanji za nižjo (neprofitno) najemnino varuje svoj dejanski interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek po tožbi, ki jo je tožnica kot uporabnica neprofitnega stanovanja vložila zaradi molka organa v zvezi z odločanjem o njeni zahtevi, da se nanjo prenese najemna pogodba za neprofitno stanovanje (I. točka izreka sklepa), njeno tožbo zoper odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju JSS), št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017 (v zvezi z odločbo župana Mestne občine Ljubljana št. 3523-26/2017-28 z dne 12. 3. 2018), pa je iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. JSS je v omenjeni odločbi ugotovil, da K. M. (tožničin mož) ne izpolnjuje splošnih pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja in da se za stanovanje, za katerega je sklenjena najemna pogodba št. 544/2002 z dne 4. 9. 2002, začne z mesecem januarjem 2018 zaračunavati tržna najemnina v višini 7 EUR/m2, kar za ta mesec znaša 501,41 EUR. Sodišče prve stopnje je med drugim menilo, da tožnica z navedbami, da v skladu z najemno pogodbo s svojima otrokoma živi v stanovanju, najemnik pa ne več, da sama plačuje najemnino in da bi jo zaradi nizkih osebnih dohodkov prizadel dvig najemnine, ne zatrjuje prizadetosti svojega pravnega interesa, ampak dejanskih (ekonomskih) koristi.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper odločitev v II. in III. točki izreka sklepa vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. K. M. na pritožbo ni odgovoril, medtem ko je toženka predlagala zavrnitev pritožbe. Med drugim poudarja, da je pritožnica s tožbo uveljavljala svoj dejanski interes (znižanje najemnine) in ne pravnega (prevzem najemnega razmerja, saj je v tem delu tožbo umaknila). Bistveni element tožbe je zagotoviti zmožnost plačila najemnine, kar pa je dejansko vprašanje, saj je odvisno od vsakokratnih okoliščin, in ni regulirano s pravnimi akti. Ker zmožnost plačila ni pravno vprašanje, je tudi očitno, da upravni akt v tem delu ne posega v pritožničino pravico oziroma neposredno, na zakon oprto osebno korist. Navaja še, da bi bilo treba ob morebitni ugoditvi pritožbi v ponovnem postopku izdati enako odločbo, saj je pritožnica še vedno poročena z najemnikom, ob tem pa ima na voljo institute, ki so namenjeni in primerni za izboljšanje njenega materialnega položaja (na primer pravice iz javnih sredstev, zahtevanje preživnine zase in za otroke).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba JSS izdana po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 90. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katerim je najemodajalec neprofitnega stanovanja dolžan vsakih pet let od najemnika zahtevati, da predloži dokazila o izpolnjevanju splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, ki jih opredeljuje pravilnik iz 5. odstavka 87. člena tega zakona (konkretno Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem). SZ-1 v tretjem odstavku istega člena določa, da če najemnik ni več upravičen do neprofitnega stanovanja, se določila najemne pogodbe, ki urejajo višino najemnine, spremenijo po postopku, ki ga določa pravilnik, ki ga izda minister, in se najemnina določi v višini tržne najemnine. V skladu s tretjim odstavkom 30. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem se o upravičenosti najemnika do nadaljevanja neprofitnega najemnega razmerja odloči z odločbo v upravnem postopku.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da pritožnica s tožbo sicer varuje svoj lastni pravni položaj (ker v skladu z najemno pogodbo živi v nepremičnini z otrokoma), vendar pa zanjo nima pravnega interesa. Ta iz tožbenih navedb ni razviden, saj se njen pravni položaj uporabnice stanovanja tudi v primeru, če bi sodišče njeni tožbi ugodilo, ne bi v ničemer spremenil – še naprej bi bila uporabnica, ne pa najemnica nepremičnine, in še vedno bi najemnino za stanovanje plačevala po svoji lastni presoji, ne pa, ker bi bila k temu pravnoformalno zavezana. Izvedba postopka torej očitno ne bi privedla k spremembi njenega pravnega položaja.

8. Pritožnica navaja, da bi s tožbo lahko dosegla, da toženka v novem postopku preverjanja izpolnjevanja pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja ne bi upoštevala najemnikovih dohodkov in premoženja, zaradi česar bi bila določena nižja najemnina. Meni, da s tožbo varuje svoj pravni položaj in pravni položaj svojih otrok kot uporabnikov neprofitnega najemnega stanovanja. Če bo izpodbijani upravni akt ostal v veljavi, najemnine, ki je najemnik ne plačuje, ne bo zmogla plačevati. Neplačevanje najemnine pa je lahko odpovedni razlog za najemno pogodbo (4. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1).

9. Z omenjenimi navedbami pritožnica ne utemeljuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj iz njih izhaja, da s tožbo sploh ne uveljavlja kakšne svoje pravice oziroma pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Okoliščina, da je upravni organ druge stopnje vsebinsko odločil o njeni pritožbi, za to presojo ni odločilno, pomembno je, ali lahko v postopku preverjanja upravičenosti konkretne osebe do neprofitnega stanovanja (neprofitne najemnine) tudi uporabnica stanovanja varuje svoje neposredne, na zakon oprte pravice in pravne koristi.1

10. Izpodbijana odločba se nanaša na obstoječe najemno razmerje med najemodajalcem (JSS) in K. M. kot najemnikom (upravičencem do neprofitnega stanovanja),2 za katerega je bilo ugotovljeno, da zaradi preseganja dohodkovnega in premoženjskega cenzusa ni več upravičen do plačevanja netržne najemnine. Ker je bilo z odločbo odločeno o pravnem položaju najemnika kot imetnika te oblike socialne pomoči3 (to vzpostavlja javni interes za periodično preverjanje njene upravičenosti) in upoštevaje določbi drugega in tretjega odstavka 90. člena SZ-1, pritožnica, čeprav uporablja stanovanje, s tožbo v upravnem sporu ne varuje svojega ampak najemnikov pravni položaj oziroma njegovo pravno korist glede nadaljnjega plačevanja neprofitne najemnine za stanovanje v lasti občinskega javnega stanovanjskega sklada. Iz določb SZ-1 tudi ne izhaja, da se v postopku, kot je obravnavani, odloča o pravicah ali pravnih koristih uporabnika stanovanja. Pritožnica in njena otroka izvajajo svoje upravičenje do bivanja v stanovanju na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenil K. M., ne pa neposredno na podlagi materialnega predpisa, sama tudi ni zavezanka za najemnino (v skladu s 94. členom SZ-1 je to najemnik stanovanja). Glede na to v tem postopku ne more uspešno zatrjevati, da izpodbijani upravni akt posega v njeno pravico do uporabe stanovanja in pravico do osebnega dostojanstva.

11. Zato po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, povzete v 8. točki te obrazložitve, pomenijo izraz pritožničinega dejanskega interesa za drugačno odločitev. Vidiki, na katere se sklicuje, so stvar njenega dvostranskega razmerja z možem in njegovih (vsaj) preživninskih obveznosti, ne pa predmet izpodbijane odločbe oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico in toženko, saj to sploh ni vzpostavljeno in bo šele, če bo pritožnica postala najemnica stanovanja (bodisi na podlagi javnega razpisa bodisi pod zakonsko določenimi pogoji brez njega). Tudi njeno prizadevanje za nižjo (neprofitno) najemnino v izogib morebitni odpovedi sedanje pogodbe zaradi neplačevanja najemnine kažejo njen dejanski interes, povezan z nemoteno uporabo stanovanja v prihodnosti. Le z vidika te – časovno opredeljene – dimenzije pa je pomembno, da upravni spor po določbah prvega odstavka 157. člena Ustave4 in prvega odstavka 2. člena ZUS-15 ni namenjen varstvu pred prihodnjimi odločitvami ali ravnanji oblastnih organov.

12. Ker pritožnica ni nosilka najemnega razmerja, niti se z odločbo ni odločalo o kakšni njeni drugi sedanji, na prepisu temelječi pravni koristi, do posega vanjo z izpodbijano odločbo ni moglo priti. Logična posledica tega je, da tožbe ni mogoče obravnavati drugače kot poskusa zaščite tujega pravnega položaja (tujih pravic, obveznosti, koristi), saj pritožnica svojega – ker ga glede na predmet obravnavanja nima – sploh ne more varovati. Neobstoječ pravni položaj pa nujno pomeni, da pritožnica v tožbi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, kar je predpostavka za vodenje upravnega spora iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je s tem povzročen manko njenega pravnega interesa za vsebinsko obravnavo tožbe, je tudi sodno varstvo nepotrebno. Zgolj dejanski interes ne zadošča. 13. Da v pritožničino pravno korist z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo in da s tožbo uveljavlja le dejanski interes, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (pritožnica pa je s pritožbo temu oporekala), zato je pravilna tudi odločitev, da zavrže tožbo. Res je pri tem navedlo napačno pravno podlago (6. namesto 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1), a to na odločitev ni imelo vpliva, saj je rezultat v obeh primerih enak. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je odločitev o zavrženju tožbe mogoče opreti neposredno na določbo 6. točke6 v primeru, ko je z upravnim aktom sicer bilo odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi (pomanjkljivosti iz 3. točke navedenega člena torej ni), vendar je odločitev taka, da očitno ne posega v njegov pravni položaj. Pri tem je kot poseg razumljeno vsako oženje obstoječih pravic ali pravnih koristi oziroma nalaganje obveznosti ali zavrnitev zahtevanih pravic ter upravičenj. Okoliščine, kdaj poseg ni podan oziroma je prenehal, so torej različne, skupno jim je, da v teh primerih sodno varstvo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju tožnikovega pravnega položaja. Čim je tako, pa zanj tudi nima pravnega interesa. To kaže, da tožnikov pravni interes za odločanje v upravnem sporu izhaja iz dveh podlag: iz njegovih obstoječih pravic ali pravnih koristi, o katerih se je odločalo v upravnem postopku, ob izpolnjenosti tega pogoja pa še iz obstoječe možnosti, da z upravnim sporom doseže ugodnejšo odločitev glede obravnave teh pravic ali pravnih koristi.

14. Neutemeljen je še pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo opraviti glavno obravnavo in izvesti predlagane dokaze. Upoštevaje, da je bila tožba zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke zavržena, sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov. Pritožba namreč izpostavlja le zaslišanje pritožnice in njenega sina V. M., vendar ne v zvezi z izpolnjevanjem formalnih pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe. Kot izhaja iz tožbe, je bilo njuno zaslišanje predlagano za potrditev dejanskih trditev o nezmožnost pritožničinega plačevanja tržne najemnine po zatrjevanem prenehanju življenjske skupnosti s K. M., s katerim pa nista ločena. Ker zaradi procesne odločitve tožba ni bila vsebinsko obravnavana, je odpadla tudi podlaga za izvedbo omenjenih dokazov. Pritožba pri tem neutemeljeno opozarja na zadevo Mirovnega inštituta proti Sloveniji, ki jo je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice, saj dejanske okliščine obeh zadev niso primerljive.7

15. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Pritožnica zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 194/2017 z dne 6. 9. 2017, tč. 16. 2 JSS je med drugim ugotovil, da je še vedno poročen s pritožnico in stalno prijavljen na predmetnem naslovu, naslova začasnega prebivališča pa nima. 3 V tem smislu Ustavno sodišče v odločbi U-I-144/14 z dne 9. 3. 2017, tč. 15 in 16. 4 Ta določa, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. 5 V skladu s to določbo odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. 6 Po tej določbi sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 7 Upravno sodišče je tožbo v omenjeni zadevi zavrnilo, ni pa navedlo nobenih razlogov, zakaj ni opravilo predlagane glavne obravnave. ESČP zato ni moglo ugotoviti, ali je sodišče preprosto zanemarilo obravnavo tožnikove zahteve za opravo glavne obravnave, ali pa jo je nameravalo zavrniti, in katere razloge je imelo za tako odločitev, če je bila to njegova namera. Nejasno je bilo tudi, katero zakonsko določbo je sodišče upoštevalo kot pravno podlago za opustitev obravnave in kako je razlagalo to zakonsko določbo glede na dejstva v zadevi. Glede na to je ESČP ugotovilo, da postopek ni bil pošten in da je zato prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena konvencije.