Jedro

Pri odmeri odškodnine je treba individualne značilnosti škodnih posledic oškodovanca (tožnika) objektivno ovrednotiti skozi prizmo primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 2. alineji I. tč. izreka znesek "3.994,52 EUR" nadomesti z zneskom „6.894,52 EUR“, v III. tč. izreka se znesek "2.933,78 EUR" nadomesti z zneskom „3.099,22 EUR“, II. tč. izreka pa se razveljavi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 469,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 6.096,00 EUR od 17. 1. 2018 do 26. 6. 2019 in odškodnino v znesku 3.994,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2018 dalje do plačila (I), v presežku za znesek 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2018 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (II), toženki je še naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 2.933,78 EUR v tridesetih dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel avulzijsko poškodbo kazalca desnice v predelu distalnega medčlenčnega sklepa in končnega členka. Izpuljena je bila tudi tetiva globokega fleksorja kazalca. Poškodba je zahtevala kirurško oskrbo z amputacijo kazalca na nivoju proksimalnega veččlenčnega sklepa. Za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR od zahtevanih 3.400,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.500,00 EUR od zahtevanih 7.000,00 EUR, v celoti je tožniku priznalo odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR. Tožniku je priznalo tudi materialno škodo iz naslova potnih stroškov v višini 60,04 EUR. Tožnik je uveljavljal odškodnino v skupnem znesku 12.960,04 EUR, uspel pa je z zneskom 10.060,04 EUR. Ker je toženka 26. 6. 2019 že plačala tožniku 6.096,00 EUR, kar ob upoštevanju revalorizacije na dan izdaje sodbe predstavlja znesek 6.065,52 EUR, je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora plačati tožniku še 3.994,52 EUR.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za znesek 2.900,00 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za nematerialno škodo odškodnino v višini 10.000,00 EUR, kar predstavlja 8,5 povprečnih neto plač, s tem pa ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine pri priznanju odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za odškodninski postavki je 6 povprečnih plač, kar je nižje kot priznava sodna praksa v podobnih primerih. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja je bila v zadevi II Ips 181/2002 odmerjena odškodnina v višini 5 povprečnih mesečnih plač. Pri bistveno manj intenzivnih telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem je bila priznana višja odškodnina v višini 4,5 povprečne plače v zadevi I Cp 640/2018. Iz sodnega primera (VS 002648) je sodišče zgolj za zlom baze končnega členka prstanca leve roke priznalo odškodnino za telesne bolečine v višini 2,5 povprečne plače. Glede na intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja bi sodišče moralo tožniku priznati višjo odškodnino. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodna praksa priznava višjo odškodnino, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. V zadevi II Ips 181/2002 je bila tožniku priznana odškodnina v višini 8,5 povprečnih plač za enak obseg škode, v zadevi I Cp 640/2018 pa je bila za bistveno manjši obseg škode priznana celo višja odškodnina. Primerna odškodnina za to vrsto škode bi bila 7.000,00 EUR, kar predstavlja 8 povprečnih plač. Pravično zadoščenje tako predstavlja odškodnina v višini 11 povprečnih plač, kar pomeni, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 12.900,00 EUR. V zadevi II Ips 181/2002 je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 16 povprečnih plač.

4. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na objektivna in subjektivna merila, ki jih mora sodišče pri priznanju te odškodnine upoštevati. Navaja, da obseg spremembe zunanjosti tožnika ni takšen, ki bi opravičeval odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR. Tožnik na zaslišanju ni omenil, da bi zaradi skaženosti trpel. Izvedenka je ugotovila, da amputacija predstavlja hujšo estetsko motnjo ali blago skaženost, ki v okolici ne vzbuja studa ali zgražanja. Tožnik zato za to vrsto škode ni upravičen do odškodnine. Iz primerjave podobnih primerov iz sodne prakse izhaja, da sodišča v podobnih primerih niso dosodila odškodnine oziroma so priznala nižjo odškodnino. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Pritožbi zgolj pavšalno navajata, da naj bi sodišče storilo procesne kršitve, do katerih se vsebinsko ne opredelita. Iz tega razloga podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča na te pritožbene navedbe ni potreben.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je odmerilo odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

8. Pri odmeri odškodnine je treba individualne značilnosti škodnih posledic oškodovanca (tožnika) objektivno ovrednotiti skozi prizmo primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse. Ta primerjava z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse, ki jo sodišče prve stopnje ni naredilo, pritrjuje pritožbenim navedbam tožnika, da priznana odškodnina ni v skladu s sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.1 Ne le sodni primeri, ki jih navaja pritožba, tudi drugi primeri iz sodne prakse, ki jih bo deloma povzelo pritožbeno sodišče v nadaljevanju, potrjujejo utemeljenost tožnikovih pritožbenih navedb, hkrati pa tudi, da so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da je bila tožniku neutemeljeno priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti oziroma podredno, da je bila priznana za to vrsto škode previsoka odškodnina, ki ni v skladu s sodno prakso.2

9. V zadevi II Ips 852/2006 je bila oškodovancu za manjši obseg škode priznana odškodnina v višini 15 povprečnih plač (4 povprečne plače za telesne bolečine in 5,7 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). V zadevi II Ips 627/2007 je bila oškodovancu, ki je utrpel raztrganino dveh prstov priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 19 povprečnih plač, ob enakem obsegu trajanja in intenzitete telesnih bolečin ter nevšečnostih tekom zdravljenja, in 16 povprečnih plač iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V podobni zadevi II Ips 658/2009 je bila oškodovancu za telesne bolečine priznana odškodnina v višini 4,4 povprečnih plač, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 13,50 povprečnih plač. V zadevi II Ips 658/2009 je bila oškodovancu v nekoliko hujšem primeru (poškodba dveh prstov na roki) priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 4,3 povprečnih plač in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 13,5 povprečnih plač. Povzetek te sodne prakse in sodne prakse, ki jo navaja tožnik v pritožbi, potrjuje utemeljenost pritožbenih navedb, zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku odškodnino (za telesne bolečine v višini 3.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 7.000,00 EUR), kot je to zahteval s tožbenim zahtevkom.

10. Iz že citirane sodne prakse3 izhaja, da je bila tožniku priznana odškodnina v skladu s sodno prakso. Tožnik v svoji izpovedbi ni opisal duševnih bolečin zaradi skaženosti, ker ga o tem sodišče prve stopnje in pooblaščenki pravdnih strank niso spraševali, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da za tožnika amputacija prsta predstavlja hujšo estetsko motnjo, ki jo izvedenka ocenjuje kot blago skaženost. Pri priznanju odškodnine za to vrsto škode je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je skaženost manj opazna pri delu, ki ga opravlja tožnik, ker pretežno nosi rokavice, bolj opazna pa je pri kontaktih z drugimi osebami, ko tožnik nekaj plačuje, podpisuje oziroma ko ima desnico izpostavljeno pogledom okolice, kar je tožnik tudi zatrjeval v tožbi, toženka pa teh dejstev opredeljeno ni prerekala. Čeprav amputacija dela prsta ne vzbuja studa ali zgražanja, pa nedvomno predstavlja blago skaženost, zaradi katere tožnik duševno trpi. Objektivna pogojenost priznavanja odškodnine v podobnih primerih, s tem, da toženka ni oporekala trditvam, da tožnik iz tega naslova ima duševne bolečine,4 potrjujejo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

11. Tožniku je bila priznana odškodnina v višini 12.960,04 EUR, ob upoštevanju valoriziranega že delnega plačila odškodnine (6.065,52 EUR), mora toženka plačati tožniku še 6.894,52 EUR.

12. Ker je tožnik uspel s celotnim tožbenim zahtevkom, je upravičen do povrnitve vseh stroškov, vendar le tistih, ki so v skladu z Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za sestavo odškodninskega zahtevka 500 točk, za pritožbo 20 točk, za sestavo tožbe 500 točk, za prvo pripravljalno vlogo 500 točk, za nagrado za drugo pripravljalno vlogo 375 točk, nagrado za pripravljalni in prvi narok 500 točk, za trajanje 50 točk, nagrado za drugi narok 250 točk, za končno poročilo 50 točk, za materialne stroške 37,45 točk (skupaj 2.782,45 točk, glede na vrednost točke 2.269,47 EUR), za DDV 499,28 EUR, (skupaj 2.036,75 EUR), za prevozne stroške 52,20 EUR, za stroške izvedenca 551,27 in za sodno takso 459,00 EUR, kar je skupaj 3.099,22 EUR. Ostali priglašeni in s strani sodišča prve stopnje priznani stroški postopka niso utemeljeni, ker niso v skladu z odvetniško tarifo.

13. Pritožbeni razlogi tožnika so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (353. člen ZPP). Pritožbo toženke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo pritožbene stroške za sestavo pritožbe 225,00 EUR (375 točk), za DDV 49,50 EUR in za sodno takso 195,00 EUR, skupaj 469,50 EUR, ki jih mora toženka plačati v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1 Tožniku je bila priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8,5 povprečnih plač (ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila povprečna neto plača 1.169,52 EUR). 2 Toženka se v pritožbi pavšalno sklicuje na sodno prakso, ne navede pa nobenega sodnega primera. 3 Glej še II Ips 170/2005. 4 Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da „je pri tožniku lahko izkazana skaženost, koliko duševnih bolečin zaradi tega čuti ji pa ni znano.“ (l. št. 8) – glej tudi navedbe tožnika iz tožbe na l. št. 2, kjer je določno opisal, v kakšnih situacijah ima duševne bolečine zaradi skaženosti.