Jedro

Svojo nenaklonjenost proti dediču lahko zapustnik izrazi že s tem, da mu ne omogoči uveljaviti pravice ne kot zakoniti in tudi ne kot oporočni dedič, pač pa ga postavi v položaj nujnega dediča. Težo vzrokov razdedinjenja torej ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, pač pa morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da tudi zakon, kot v tem primeru izraz širše družbene morale, ne varuje več položaja nujnega dediča. Zato je treba v zakonu naštete vzroke razdedinjenja (42. člen ZD) razlagati ustrezno ozko oziroma strogo. Oporočitelj zato lahko razdedini nujnega dediča, če se ta s kršitvijo kakšne moralne dolžnosti huje pregreši nad njim (iz 1. točke 1. odstavka 42. člena ZD), kar v opisanem okviru pomeni, da ne zadošča za razdedinjenje kakršnakoli že kršitev moralne dolžnosti, pač pa mora biti ta težja, ne samo po merilih, ki vladajo v razmerju med oporočiteljem in nujnim dedičem, pač pa hujša tudi po merilih širše družbene morale.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala naj se ugotovi, da je utemeljeno razdedinjenje obeh tožencev v oporoki njunega očeta, pok. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožeča stranka revizijo, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in navaja: Sodišče prve stopnje ni zaslišalo druge tožnice kot stranko. Bila je prisotna na vseh obravnavah, sodišče pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem te stranke kot nepotrebnega, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Druga tožnica je hči zapusnika in bi jo sodišče moralo zaslišati. Tako tožeča stranka ni imela možnosti dokazati svojih trditev. Sodišče druge stopnje se o tem očitku ni izjasnilo. Obe sodbi sta tudi skopo ugotovili potrebno dejansko stanje, ga tudi napačno ugotovili in s tem zmotno uporabili materialno pravo. Pokojnika so vsi konflikti v zvezi z otroci hudo prizadeli. Na to kaže tudi okoliščina, da je pokojni oba toženca razdedinil. Sodišče bi moralo upoštevati voljo zapustnika. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se ni izjavil o njej (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podan. Sodišče prve stopnje sicer res ni zaslišalo druge tožnice kot stranke, kar pa v procesnem pogledu pomeni, da ni izvedlo enega izmed možnih dokazov (264. člen ZPP). Revizijsko uveljavljanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov (zaslišanje druge tožnice kot stranke ter predlagane priče), ki bi lahko, če bi bila zaslišana, osvetlila družinske razmere in s tem razloge, zakaj je pok. razdeninil oba toženca, pomeni zato po svoji vsebini očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljeni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Če je sodišče prve stopnje z dokaznim sklepom (300. člen ZPP) ugotovilo, da za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja zadošča izvedba le nekaterih dokazov, ne pa vseh, ki so predlagani, po navedenem ne gre za bistveno kršitev postopka, pač pa za vprašanje ugotovitve dejanskega stanja, kolikor je potrebno za pravilno uporabo materialnega prava. Obseg in pravilnost ugotovitve pravno relevantnega dejanskega stanja je podvržena pritožbenemu preizkusu v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 353. člena ZPP), kar je pritožbeno sodišče v tem primeru tudi opravilo, po že omenjenem pa tega preizkusa ni mogoče več uveljaviti v revizijskem postopku.

Tudi sicer tožeča stranka v reviziji ne zatrjuje, katere okoliščine bi druga tožnica kot stranka izpovedala, da bi opustitev njene izpovedbe vplivala na pravilno uporabo materialnega prava. Pavšalni očitek v reviziji, da je bil ta dokaz opuščen, zato ne more omajati ugotovitve, da sta obe sodbi pravilno uporabili v poštev prihajajoče materialno pravo.

Toženca bi bila kot zapusnikova otroka njegova zakonita dediča (z ustreznim dedno pravnim položajem), vendar je zapustnik, očitno zaradi nenaklonjenosti proti njima, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, napravil oporoko v korist drugih oporočnih dedičev in ju s tem postavil v položaj nujnih dedičev z ustrezno pravno posledico (2. odstavek 26. člena zakona o dedovanju). Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (iz 8. člena istega zakona). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (iz 1. odstavka 26. člena istega zakona).

Opisani položaj oporočitelja pri razpolaganju s premoženjem ter položaj nujnega dediča v tem razmerju je treba upoštevati pri pomenu in vzrokih razdedinjenja nujnih dedičev. Svojo nenaklonjenost proti dediču lahko zapustnik izrazi že s tem, da mu ne omogoči uveljaviti pravice ne kot zakoniti in tudi ne kot oporočni dedič, pač pa ga postavi v položaj nujnega dediča. Težo vzrokov razdedinjenja torej ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, pač pa morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da tudi zakon, kot v tem primeru izraz širše družbene morale, ne varuje več položaja nujnega dediča. Zato je treba v zakonu naštete vzroke razdedinjenja (42. člen ZD) razlagati ustrezno ozko oziroma strogo. Oporočitelj zato lahko razdedini nujnega dediča, če se ta s kršitvijo kakšne moralne dolžnosti huje pregreši nad njim (iz 1. točke 1. odstavka 42. člena ZD), kar v opisanem okviru pomeni, da ne zadošča za razdedinjenje kakršnakoli že kršitev moralne dolžnosti, pač pa mora biti ta težja, ne samo po merilih, ki vladajo v razmerju med oporočiteljem in nujnim dedičem, pač pa hujša tudi po merilih širše družbene morale.

Pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno in pred sodiščem druge stopnje preizkušeno dejansko stanje daje povsem zanesljivo podlago za pravilno uporabo materialnega prava, to je da ne pri prvem tožencu in ne pri drugi toženki ni utemeljenega razloga razdedinjenja. Pretrgane osebne vezi med prvim tožencem kot sinom oz. drugo toženko kot hčerko ter oporočiteljem kot očetom, vključno z vsemi posameznimi konflikti, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje in ki so posledica takih porušenih vezi, so dobile svoj pravni izraz v tem, da ju zapustnik ni postavil za svojega (zakonitega ali oporočnega) dediča, po svoji teži pa nikakor niso takšne, da jima ne bi šel sicer z zakonom priznani nujni delež, da bi bili torej utemeljeni razlogi za njuno razdedinjenje.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da nista podana oba uveljavljana revizijska razloga in je bilo zato treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).