Jedro

Tako po pravnih pravilih stvarnega prava (ODZ) kakor po ZTLR je pogoj za priposestvovanje dobroverna lastniška posest osebe, ki uveljavlja priposestvovanje, tj. posest z voljo, imeti stvar v posesti kot svojo stvar, in v dobri veri, da stvar tudi je posestnikova last.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval 1) ugotovitev, da je tožnik lastnik gozdnih parcel št. 2972/99, 2972/100, 2972/794 in 2972/795 k.o. ... ter parcel št. 2082, 2083, 2503 k.o. ..., ter 2) izročitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, s katero bo toženka tožniku dovolila vknjižbo lastninske pravice pri navedenih nepremičninah. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnikova mati in lastniška prednica v spornih gozdnih parcelah sekala, ker je imela po dogovoru s toženkinim lastniškim prednikom - možem pravico dosmrtnega brezplačnega uživanja teh nepremičnin, do priposestvovanja pa na podlagi takšne posesti ni prišlo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje, ker je sprejelo dejanske ugotovitve prve stopnje in tudi pritrdilo njeni presoji, da do zatrjevanega priposestvovanja spornih nepremičnin ni prišlo.

Tožnik je vložil pravočasno revizijo zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

Toženka je na vročeno revizijo odgovorila in meni, da ni utemeljena, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (člen 390 ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdni ni bilo. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Očitek, da obstaja nasprotje med tem, kar ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, in tem, kar izhaja iz zapisnikov (po formulaciji gre za očitek 13. točke člena 354/2 ZPP), ni konkreten in ni sposoben na obravnavanje. Ponovljen in konkretiziran očitek te procesne kršitve je očitek, da je sodišče druge stopnje drugače kreiralo tožnikovo izpoved, kakor pa je zapisana. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo:"O dobrovernosti pa tudi sam tožnik ne pove nič, razen splošne trditve, da nikoli ni nihče vedel, da bi te parcele zemljiškoknjižno pripadale komu drugemu." Ne gre za dobesedno citiranje tožnikove izpovedi. Gre pa po presoji revizijskega sodišča za korekten povzetek vsebine tožnikove izpovedi - ki je bila bolj konkretna le glede tega, kdaj in od koga je tožnik izvedel po materini smrti, da njegova mati in lastniška prednica ni bila zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin. To pa še ne pomeni nasprotja med razlogi sodbe o izvedenem dokazu in vsebino zapisnika o izvedbi dokaza v smislu 13. točke člena 354/2 ZPP.

Ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb glede prisojilne listine in glede netočnosti, neskladij in pomanjkljivosti dokazne ocene (člen 354/1 v zvezi s členom 365/1 in 375/1 ZPP). Pritožbeno sklicevanje na prisojilno listino je tožnik povezal z grajo dokazne ocene izpovedi priče A. Š. Na te pritožbene razloge je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi odgovorilo, prav tako pa je odgovorilo na grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje v drugih delih - delno tudi s posebnimi razlogi in ne le s pritrditvijo dokazni oceni sodišča prve stopnje. V preostalem delu je ta revizijski očitek le poskus nedovoljenega (člen 385/3 ZPP) izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe z revizijo. Prav to velja tudi za revizijski očitek, da ni bil upoštevan 8. člen ZPP), in za tiste podrobne revizijske razloge, ki se izrečno ukvarjajo z grajo dokazne ocene izvedenih dokazov, ki je podlaga za ugotovitev dejanske podlage odločitve. Kakor je bilo že povedano, se z dejanskimi vprašanji revizijsko sodišče ne more ukvarjati, ker je njegova presoja uporabe materialnega prava vezana na ugotovljeno dejansko stanje.

Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik ni konkretno obrazložil. Uradni preskus uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje (člen 386 ZPP) pa je pokazal, da zmotne uporabe materialnega prava ni bilo. Po zatrjevani dejanski podlagi zahtevka naj bi tožnik s svojo materjo kot lastniško prednico priposestvoval sporne gozdne parcele v obdobju od leta 1936 do leta 1989. V tem času so priposestvovanje nepremičnin urejale najprej pravne norme ODZ (občnega državljanskega zakonika 1811, v besedilu treh delnih novel 1914-1916), nato po drugi svetovni vojni pravna pravila stvarnega prava, ki so se razvila na podlagi ODZ, nazadnje pa (od 1.9.1980 naprej) določbe ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ 6/80, ki je veljal v prvotnem besedilu do konca upoštevnega obdobja). Vsem trem citiranim sistemom stvarnopravnih norm (za ZTLR prim. člen 28/4 v zvezi s členom 72/2) je bilo skupno, da so terjale kot pogoj za priposestvovanje dobroverno lastniško posest osebe, ki uveljavlja priposestvovanje -tj. posest z voljo, imeti posest kot lastnik (oz. imeti stvar v posesti kot svojo stvar), in v dobri veri, da stvar tudi je posestnikova last. Ugotovljeno je dejstvo, da je tožnikova lastniška prednica, njegova mati imela pravico do dosmrtnega brezplačnega uživanja spornih gozdnih parcel po svojem lastnem dogovoru s toženkinim možem in lastniškim prednikom, tj. svojim bratom. Ob tem dejstvu je v skladu z obrazloženim materialnopravnim pojmovanjem dobroverne posesti, potrebne za priposestvovanje, ugotovljeno nadalje dejstvo, da dobrovernosti pri ugotovljeni posesti tožeče stranke ni bilo. Ugotovljeno je, da je tožnikova mati umrla leta 1984. Dotlej priposestvovanje ob citirani dejanski ugotovitvi ni moglo teči, odtlej pa v nobenem primeru ni mogla trajati tožnikova posest toliko časa, da bi pretekla priposestvovalna doba (ne redna dvajsetletna, ne krajša desetletna). Torej je očitno, da je bilo ob ugotovljenih dejstvih materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje postala pravnomočna zavrnilna sodba prve stopnje.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. Odločitev o stroških revizijskega postopka (člen 166/1 ZPP) temelji na neuspehu revizije (člen 154/1 ZPP) in presoji, da stroškov toženkinega odgovora na revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (člen 155/1 ZPP).