Jedro

Upravičenja, ki jih ima lastnik neke nepremičnine, segajo tudi v zračni prostor ob in nad nepremičnino, kolikor je potreben za njeno normalno uporabo in se zato tudi dejanska oblast nad stvarjo lahko razteza v zračni prostor ob steni oziroma balkonu neke nepremičnine. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sega reklamna tabla 10 - 15 cm od balkona, kar je gotovo prostor, ki je še potreben za normalno uporabo nekega stanovanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijani sklep delno s p r e m e n i tako, da se v spremenjenem delu glasi: "Toženi stranki se prepoveduje, da v bodoče z motilnimi dejanji posega v posest tožeče stranke in ji onemogoča označevanje svojega poslovnega objekta z reklamno tablo, montirano na balkonu objekta z naslovom V. 1, ker ji bo sicer izrečena denarna kazen" v preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep prve stopnje. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 123.535,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji in 62.883,,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se toženi stranki prepove, da v bodoče z motilnimi dejanji posega v posest tožeče stranke in ji onemogoča označevanje svojega poslovnega objekta z reklamno tablo, montirano na balkonu objekta z naslovom V. 1, ker ji bo sicer izrečena denarna kazen 600.000,00 SIT. Obenem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 8.500,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožeča stranka se zoper ta sklep pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno razveljavitev in priglaša pritožbene stroške. Tožeča stranka je resda utesnila tožbeni zahtevek glede na spremenjene okoliščine po motilnem dejanju, kar pa ni opravičljiv razlog, da sodišče ne bi raziskovalo zadnjega posestnega stanja in motilnega dejanja in bi se moralo opredeliti tudi do potrebnosti vložene tožbe, kar se odraža pri odločitvi o stroškovnem zahtevku. Vprašanje prepovedi nadaljnjega motenja sodišče neživljenjsko obravnava. Reklamno tablo je namreč potrebno obravnavati glede na njeno funkcionalno vlogo, ne pa po tehnični izvedbi vpetja na nosilce. Tudi prepovedni del tožbenega zahtevka se je glasil na prepoved onemogočanja označevanja poslovnega objekta, torej na prepoved posegov v funkcionalnost reklamne table. Sodišče zadevo formalistično obravnava in tolerira samovoljno ravnanje tožene stranke, ki je sam pojasnil, da reklamne table ne dovoli in s prekrivanjem onemogoča njeno funkcijo. Priznanje toženca pa je potrjevala tudi sodišču predložena fotografija in je sicer nesporna okoliščina, da je tožeča stranka postavila tablo na isto mesto, kjer je bila tabla, ki je bila predmet motilnega ravnanja, le način vpetja je drugačen. Funkcionalnost table pa je nedvomno razlog za posestno varstvo. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zagrešilo. Med strankama odločilna dejstva niso bila v tem postopku sporna. Tožeča stranka je na objekt toženca (na balkon) na podlagi dogovora montirala oglasno tablo "Pension V.", s katero je označevala lokacijo svojega gostinskega objekta in jo je toženec dne 02.08.2001 samovoljno odstranil z izruvanjem. Zahtevala je vzpostavitev prejšnjega stanja, v tem delu pa tožbo tekom postopka umaknila, ker je po njenih navedbah, kar tudi ni bilo sporno, in kar ugotavlja tudi sodišče, postavila novo reklamno tablo na praktično istem mestu, ob balkonu toženca, le da je ni vpela z nosilci na njegov balkon, pač pa na fasado spodnjega stanovanja. Pravilno poudarja pritožba, da onemogočanje označevanja poslovnega objekta tožeče stranke z reklamno tablo s strani toženca pomeni motilno dejanje. Ker je tožnik sam vzpostavil prejšnje stanje, še vedno lahko vztraja pri prepovednem delu zahtevka, posebej, ker toženec še vedno ovira, kot ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje, označevanje poslovnega objekta tožnika s prekrivanjem table (79. čl. Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Po določbi 1. odst. 78. čl. ZTLR sodišče namreč daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Zadnje stanje posesti niti ni bilo sporno, reklamna tabla po svoji funkcionalnosti označuje poslovni objekt tožeče stranke, to pa pravno pomeni, da je poseg toženca pomenil poseg v posest te table in njeno funkcionalnost, torej v posest tožeče stranke, zato tožeča stranka utemeljeno opozarja, da uživa posestno varstvo. Razlogi sodišča prve stopnje, da je odločilno, da je tabla z nosilci vpeta na drugo mesto, kot to izhaja iz tožbenega zahtevka, niso pravilni, dejstvo, da tabla z nosilci ni več vpeta v balkon, ni odločilno, bistveno je, da iz izreka dovolj določno izhaja, česa se mora toženec vzdržati - onemogočanja označevanja tožnikovega poslovnega objekta z reklamno tablo, ki stoji na istem mestu kot prejšnja. Tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je reklamna tabla v zračnem prostoru in zato posestnega varstva ni, niso pravilni. Upravičenja, ki jih ima lastnik neke nepremičnine, segajo tudi v zračni prostor ob in nad nepremičnino, kolikor je potreben za njeno normalno uporabo in se zato tudi dejanska oblast nad stvarjo lahko razteza v zračni prostor ob steni oziroma balkonu neke nepremičnine, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sega reklamna tabla 10 do 15 cm od balkona, kar je gotovo prostor, ki je še potreben za normalno uporabo nekega stanovanja. Sodišče prve stopnje je, kot je že razloženo, dejansko stanje dovolj raziskalo oziroma med strankama v postopku niti sporno ni bilo, je pa materialnopravno zmotno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj dejanske okoliščine narekuje materialnopravni sklep, da je tožbeni zahtevek na prepoved nadaljnjih motenj pod pretnjo denarne kazni (79. čl. ZTLR) utemeljen in je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi (4. odst. 458. člena v zvezi s členom 366 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (višina zagrožene denarne kazni v znesku 600.000,00 SIT), saj se v primeru kršitve prepovedi nadaljnjih motenj denarna kazen izreče in s tem določi višina v postopku izvršbe, in potrdilo sklep prve stopnje (353. čl. ZPP). Posledica spremembe sklepa je tudi sprememba stroškovne odločbe (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožeča stranka je v pravdi uspela v pretežnem delu, zato je upravičena do povrnitve za pravdo potrebnih stroškov (155. in 154. čl. ZPP). Stroški, ki so ji nastali na prvi stopnji so stroški po 300 točk za sestavo tožbe in zastopanje na naroku, 50 točk za nadaljnje pol ure, 40 točk za odsotnost iz pisarne ter 50 točk za končno poročilo stranki, 1.000,00 SIT prevoznih stroškov, kar znaša ob vrednosti točke 100,00 SIT 75.000,00 SIT. Na ta znesek gredo tožeči stranki materialni stroški v višini 2%, 19% zaradi plačila davka na dodano vrednost ter 32.500,00 SIT sodne takse za tožbo in sklep, skupno 123.535,00 SIT. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v pritožbenem postopku so stroški v znesku 30.000,00 SIT za sestavo pritožbe in 5.000,00 SIT za poročilo stranki, 2% materialnih stroškov (700,00 SIT), na ta znesek 19% DDV ter 20.400,00 SIT zaradi plačila takse za pritožbo, skupno 62.883,00 SIT. Ta zneska je toženec tožeči stranki dolžan povrniti v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje. Sodišče druge stopnje je potrebne stroške tožeče stranke odmerilo skladno z Odvetniško in Taksno tarifo, ni pa ji priznalo stroškov za posvet s stranko pred sestavo tožbe, saj je to opravilo zajeto že v sestavi tožbe.