Jedro

Po določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR je delodajalec dolžan preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti na drugih delih oziroma ga kako drugače prekvalificirati za opravljanje primernega dela. Če delodajalec nima prostih delovnih mest in potreb po njihovi zasedbi, takšne možnosti ni dolžan preveriti. Vendar se dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi nanaša le na dolžnost ponudbe ustreznega dela, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev je skladno z določbo tretjega odstavka 90. člena zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v primeru tožnic dokazala, da ni imela možnosti, da bi jih ob odpovedi pogodbe prezaposlila na druga ustrezna dela oziroma jim v tej zvezi omogočila prekvalifikacijo, zato ni kršila določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s katerimi je tožena stranka odpovedala tožnicam A.A., B.B., C.C. in D.D. pogodbo o zaposlitvi (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnicam delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka in sicer A.A. z dnem 30. 8. 2011, B.B. z dnem 15. 8. 2011, C.C. z dnem 17. 8. 2011 in D.D. z dnem 5. 9. 2011; zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje tožnicam še vedno traja z vsemi pravicami in dolžnostmi, zaradi česar jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jim za čas od zaključka delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem delovno dobo za obdobje, ko niso delale, do ponovnega nastopa dela ter za čas od poteka odpovednega roka do ponovnega poziva na delo obračunati bruto plače v višini, kot da bi delale in za vsako tožnico regres v bruto znesku 750,00 EUR za vsako leto v tem obdobju, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati tožnicam neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne plače v plačilo, do plačila ter neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. za vsako leto dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da tožnice same krijejo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnice so se pritožile zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navajajo, da je sodišče sledilo zgolj izpovedbam prič E.E., F.F. in G.G., medtem ko se do izpovedb tožnic sploh ni opredelilo, zlasti ne v delu enoizmenskega pričetka dela na liniji dušilcev. Pri navedenih pričah gre za delavce tožene stranke, zato je logično, da so pričale v njeno korist. Sicer je E.E. kasneje prekinila zaposlitev na svojo željo zaradi primernejše zaposlitve, ki je bližja njenemu domu, pa tudi sicer je navedena v sorodu z vodilnim delavcem tožene stranke. Še vedno obstajajo potrebe po delu tožnic na proizvodni liniji stikal in ventilov, na katerih se po izpovedbi direktorja naročila niso bistveno zmanjšala. Tožena stranka ni ukinila delovnih mest, na katerih so delale tožnice iz razloga racionalizacije poslovanja, saj je na njihova delovna mesta premestila delavce iz drugih linij. Tožnici B.B. in D.D. sta še v času odpovednega roka delali v dveh izmenah, medtem ko je A.A. zaradi zdravstvenega stanja in ne zaradi pomanjkanja dela delala zgolj v eni izmeni, poleg tega je v eni izmeni delala tudi tožnica C.C. Tožnice so takšno opravljanje dela dokazovale tudi z izplačilnimi listi, iz katerih je razviden obračun plače za delo v več izmenah. Obseg dela se tako pri toženi stranki ni v ničemer zmanjšal, saj se od 1. 2. 2013 dalje odvija delovni proces dušilcev v treh izmenah, proizvodi pa so namenjeni za dobavitelja na Slovaškem. E.E. je bila pri toženi stranki zaposlena po pogodbah o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela do 31. 3. 2011, pri čemer je z naslednjim dnem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, delala pa je na tistih delih, ki so ga opravljale tožnice. Zaključek sodišča, da takrat tožena stranka še ni vedela za selitev proizvodnje na Slovaško, ni resničen, saj je tožena stranka zaposlila navedeno delavko v času, ko se je že vedelo za selitev proizvodnje. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je pred odpovedjo sploh preverila možnosti, da bi tožnice zaposlila pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ali jih kako drugače prekvalificirala. Direktorjeva izpoved, da so takšne možnosti preverjali, ne more biti sprejemljiva, saj bi moralo sodišče to dokazno preizkusiti. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njihovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Delavci, ki so ohranili zaposlitev, so bili usposobljeni tudi za druga dela. Pred zmanjšanjem naročil se je konstantno delalo v treh izmenah in tudi ob sobotah. Delavci v proizvodnji iz varnostnih razlogov ne morejo sami opravljati dela, zato tudi popoldansko delo, na katerega se tožnice sklicujejo, da so ga opravljale v mesecu juniju 2011, lahko pomeni eno izmeno, pri čemer je delo v dveh izmenah na enem stroju potekalo izjemoma. Tožena stranka je s podatki o upadu proizvodnje in prodaje v spornem času dokazala, da je zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja morala ustrezno organizirati proizvodnjo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe v bistvenem obsegu opredelilo do posameznih izpovedb, med ostalim tudi glede časovne distance izvajanja del na liniji dušilcev v eni izmeni pri toženi stranki. Iz tega razloga pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje takšne obrazložitve, ne vzdrži. Tudi sicer sodišče prosto ocenjuje dokaze, če gre za oceno izpovedb prič, je v njegovi presoji, kateri izpovedbi bo poklonilo verodostojnost. Zato zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje verjeti samo izpovedbam tožnic, ne pa tudi izpovedbam prič, ne more biti upoštevno.

V tem sporu se presoja zakonitost rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih je tožena stranka podala tožnicam in sicer A.A. dne 29. 6. 2011, B.B. dne 30. 6. 2011, C.C. dne 2. 7. 2011 in D.D. dne 21. 7. 2011. Tožena stranka je v času pred odpovedjo pogodb ugotovila upad prihodkov, zaradi česar je sprejela ukrepe za zmanjšanje stroškov dela na delovnem mestu sestavljalec I. V letu 2011 je izvajala proizvodnjo pretežno v eni izmeni, pred tem pa v dveh ali celo treh izmenah ter občasno tudi ob sobotah. Primerjava števila proizvedenih dušilcev v letih 2010 in 2011 je pokazala padec za 24 %, hkrati s tem pa je tožena stranka izkazala tudi nižjo proizvodnjo in prodajo ventilov za 8 %. Posledično temu je bil poslovni izid poslovanja za navedeni leti nižji za dobrih 500.000,00 EUR oziroma v primerjavi s celotno prodajo za skoraj eno četrtino. Takšni podatki so razvidni tudi iz javnih dostopnih podatkov na AJPES portalu. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev sprejelo odločitev tožene stranke o racionalizaciji stroškov dela, ki v celoti utemeljuje poslovni razlog za podajo izpodbijanih odpovedi pogodb o zaposlitvi. Poleg tega je dokazala, da za tožnice ni imela možnosti, da bi jih kako drugače prezaposlila na druga ustrezna delovna mesta.

V konkretnem primeru je pravna podlaga za redno odpoved pogodb o zaposlitvi tožnic v določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali drugih podobnih razlogov na strani delodajalca. Vendar delodajalec skladno z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v situaciji, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved skladno z določbo drugega odstavka 88. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Seveda pa sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. V tej zvezi lahko delodajalec opravila iz ukinjenih delovnih mest prenese na druge izvajalce, tudi zunanje, ali pa jih razporedi med obstoječe delavce. Vendar sodišče z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga presoja le, če je bil takšen razlog dejansko podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog, oziroma da ne gre za ravnanja na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev diskriminacije iz določbe 6. člena ZDR.

Tožena stranka je v sporu dokazala, da delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšan obseg dela na razpoložljivih proizvodnih programih ustrezno znižala število zaposlenih na teh delovnih mestih. V konkretnem primeru je odločilno, da se je zmanjšal obseg dela prav na proizvodnji dušilcev, to je na programu, na katerem so bile pretežno zaposlene tožnice. Glede ostalih del - proizvodnja stikal in ventilov pa so tožnice, kot so same izpovedale, ta opravila izvajale zgolj občasno oziroma zanje (B.B.) niti niso bile usposobljene. Poleg tega je tožena stranka glede delavke E.E. dokazala, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z njo še ni vedela za selitev proizvodnje na Slovaško. Tudi sicer je E.E. v nadaljevanju prekinila zaposlitev pri toženi stranki in se zaposlila pri drugem delodajalcu, pri čemer je v tej zvezi pomembno, da tožena stranka njen odhod ni zapolnila z drugim izvajalcem.

Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi morala tožena stranka ob odpovedi ponuditi tožnicam drugo ustrezno delovno mesto oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Po določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR je delodajalec dolžan preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti na drugih delih oziroma ga kako drugače prekvalificirati za opravljanje primernega dela. Če delodajalec nima prostih delovnih mest in potreb po njihovi zasedbi, takšne možnosti ni dolžan preveriti. Vendar se dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi nanaša le na dolžnost ponudbe ustreznega dela, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je skladno z določbo tretjega odstavka 90. člena definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v primeru tožnic dokazala, da ni imela možnosti, da bi jih ob odpovedi pogodbe prezaposlila na druga ustrezna dela oziroma jim v tej zvezi omogočila prekvalifikacijo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki so jih poskušale uveljaviti tožnice v vloženi pritožbi, da ovržejo odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo do vseh navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je ugotovilo, da ne bi spremenile odločitve sodišča prve stopnje oziroma vplivale na drugačno presojo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnice s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).