Jedro

Pri pisanjih, za katere ZKP zahteva osebno vročitev (kar za vabilo na glavno obravnavo velja), mora vročevalec ob neuspeli osebni vročitvi najprej pustiti posebno pisno sporočilo, ponoviti poskus osebne vročitve, šele nato pa sme opraviti nadomestno vročitev.

Kadar se opravi veljavna nadomestna vročitev, se šteje, da je vročitev sodnega pisanja opravljena, ko ga sprejme prejemnik, pri čemer sodišče ni dolžno ugotavljati, kdaj je pisanje dejansko prišlo do dejanskega naslovnika. Pomembno je le, ali je bila pravočasno opravljena nadomestna vročitev.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega M. N. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega M. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje roparske tatvine določilo kazen enega leta zapora in za vsako kaznivo dejanje ogrožanja varnosti kazen dveh mesecev zapora, nakar pa določilo enotno zaporno kazen v trajanju enega leta in treh mesecev, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancu T. K. v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne 90,00 EUR. V tem znesku je sodišče ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan pa je plačati sodno takso, medtem ko nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in posledično iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožb, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej kazenski zadevi sodišče prve stopnje opravilo (edini) narok za glavno obravnavo dne 9. 10. 2013. Na tem naroku je v dokaznem postopku zaslišalo priči T. K. in G. M. ter vpogledalo oziroma prebralo listinske dokaze, ki so opredeljeni v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 123), po naroku pa tudi razglasilo sodbo. Na narok obtoženec ni pristopil, zato je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se glavna obravnava na podlagi tretjega odstavka 307. člena ZKP opravi v njegovi nenavzočnosti. Po tej zakonski določbi sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obtoženca, če obtoženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Na predmetni glavni obravnavi je bil navzoč zagovornik obtoženega, obtoženec pa je bil zaslišan v preiskavi dne 12. 10. 2012 in je njegov zagovor sodišče prebralo. Ob tem pritožba neutemeljeno problematizira, da je bil obtoženčev zagovor v preiskavi podan brez primernih procesnih varovalk ter brez prisotnosti zagovornika. V tej zadevi obramba z zagovornikom v fazi preiskave ni bila obvezna, obtožencu pa so bili pred zaslišanjem dani vsi potrebni pravni pouki, med drugim tudi pouk o pravici do zagovornika, ki se ji je obtoženi izrecno odrekel, kar je potrdil s podpisom zapisnika (list. št. 43).

5. Pritrditi pa je pritožniku, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti, in sicer, da je obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen. Obtoženec je v redu povabljen na glavno obravnavo, če mu je bilo poslano vabilo s predpisano vsebino in opozorili (193. člen ZKP in drugi odstavek 288. člena ZKP) ter če mu je bilo vabilo tudi pravilno in pravočasno vročeno. Po določbi prvega odstavka 120. člena ZKP je obtožencu vabilo na glavno obravnavo potrebno vročiti osebno. Prvi odstavek 118. člena ZKP določa, da se pisanje, za katerega je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Če tistega, ki mu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona, ali v hišnem predalčniku pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona, s čimer se šteje, da je vročitev opravljena. Prvi odstavek 119. člena ZKP ureja t. i. nadomestno vročitev. V primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, se pisanja lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Ključno je torej, da mora pri pisanjih, za katera zakon zahteva osebno vročitev (kar za vabilo na glavno obravnavo velja), vročevalec ob neuspeli osebni vročitvi najprej pustiti posebno pisno sporočilo, ponoviti poskus osebne vročitve, šele nato pa sme opraviti nadomestno vročitev, kar potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.

6. K odredbi za vabilo obtoženca na glavno obravnavo (list. št. 112) je pripeta vročilnica detektivske agencije X., iz katere je razvidno, da je vabilo dne 9. 9. 2013 prevzela in vročilnico podpisala „mama A.“. Iz delovnega naloga detektivske agencije z dne 10. 9. 2013 (list. št. 115) pa izhaja, da dne 5. 9. 2013 osebna vročitev sodnega pisanja ni bila opravljena, ker naslovnik ne stanuje na naslovu P. (na tem naslovu ima sicer prijavljeno stalno prebivališče). Opravljen je bil telefonski razgovor z mamo naslovnika, ki je povedala, da je naslovnik odsoten in je ona pripravljena sprejeti pisanje na svojem delovnem mestu. Dne 9. 9. 2013 je bila opravljena nadomestna vročitev pred poslovno stavbo v T., kjer je zaposlena mati naslovnika Š. A. Že iz delovnega naloga oziroma poročila o poteku vročanja je razvidno, da je bil s postopanjem vročevalca prekršen prvi odstavek 118. člena ZKP, saj pred nadomestno vročitvijo vabila materi obtoženca ni bil opravljen ponovni poskus osebne vročitve, o čemer v spisu prav tako ni nobene listinske dokumentacije. Če vročevalec že po prvi neuspeli osebni vročitvi opravi nadomestno vročitev, takšna vročitev ni procesno veljavna, zato ima prav zagovornik, ko zatrjuje, da obtoženec ni bil v redu povabljen na glavno obravnavo, s čimer ni bil izpolnjen eden od formalnih pogojev za sojenje v njegovi nenavzočnosti.

7. Ni pa se mogoče strinjati z zagovornikom, ki v pritožbi kot ključno problematizira vprašanje, da ni bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, ali je Š. A. obtoženemu vabilo izročila pravočasno, če sploh, saj ni znano, v kakšnih odnosih sta z obtožencem. Glede izpostavljenega vprašanja je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo pravilne razloge. Kadar se opravi veljavna nadomestna vročitev, se namreč šteje, da je vročitev sodnega pisanja opravljena, ko ga sprejme prejemnik, pri čemer sodišče ni dolžno ugotavljati, kdaj je pisanje prišlo do dejanskega naslovnika. Pomembno je le, ali je bila pravočasno (v smislu tretjega odstavka 288. člena ZKP) opravljena nadomestna vročitev. V obravnavani zadevi je bilo vabilo za glavno obravnavo dne 9. 10. 2013 A. vročeno kar mesec dni pred tem, torej 9. 9. 2013. Prav tako pa podatki spisa ne potrjujejo pritožbenega dvoma o kvaliteti odnosov med obtoženim in njegovo materjo. Obtoženec se je v predhodnem postopku dne 13. 6. 2013 celo izrecno strinjal oziroma dovolil, da sodno pošiljko (obtožnico ter dva sklepa sodišča) sprejme mati (list. št. 100), iz česar ni mogoče sklepati na obstoj konfliktnega odnosa med njima, prej nasprotno.

8. Ob upoštevanju zapisanega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi opravljena v nenavzočnosti obtoženca v nasprotju z določbami ZKP. Če je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Posledično je bilo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovljenem sojenju, ki se vrača v fazo glavne obravnave, bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo vseh potrebnih dokazov znova odločiti o obtožbenih očitkih zoper obtoženca. Pred tem bo moralo vabljenje na glavno obravnavo ter vročanje sodnih pisanj opraviti v skladu z določbami ZKP, morebitno odločitev o sojenju v nenavzočnosti obtoženca pa sprejeti zgolj ob upoštevanju vseh kumulativno določenih pogojev iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, ki jih je potrebno razlagati restriktivno. V primeru takšne odločitve se bo moralo sodišče opredeliti do vseh pogojev za sojenje v nenavzočnosti; tudi do pogoja, da navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni nujna, do česar se v 20. točki razlogov izpodbijane sodbe ni opredelilo. V kolikor bo obtoženca v ponovljenem postopku znova spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, pa bo potrebno dejanja tudi ustrezno pravno opredeliti (drugi odstavek 7. člena KZ-1).