Jedro

Določba 26. člena Zakona o blagovnem prometu ne sankcionira špekulativnega ravnanja prodajalca, ampak zgolj zagotavlja enak položaj obeh pogodbenih strank, da ne bo zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine prodajalec brezplačno uporabljal kupčevega denarja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo, da plača tožniku znesek 165.839,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1992 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v višini 27.6000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1993 do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo. Hkrati je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da 26. čl. Zakona o blagovnem prometu določa obvezo plačila obresti, če prodajalec izrecno ali molče postavi kupcu pogoj vnaprejšnjega plačila dela kupnine. Tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila, prav tako pa je prišlo le do enkratnega plačila polne cene. Nadalje trdi, da je sodišče kršilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo veljavnosti Zakona o blagovnem prometu glede na Ustavni zakon in novo nastali družbeni red. Pritožnik ugovarja tudi višini zahtevka, ker obračuna obresti ni prejel ter trdi, da si je sam kupec v soglasju s prodajalcem določil izročitveni rok, ko najmanj obresti ne bi smele biti priznane.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Med strankama je nesporno, da je tožnik dne 20.9.1991 v celoti plačal kupnino za osebni avtomobil v znesku 290.000,00 SIT, tožena stranka pa se je zavezala avto dobaviti v roku 90 dni. Tožnik je vozilo prejel dne 17.3.1992. Gre torej za vnaprej plačano kupnino, tožena stranka pa je nakup avtombila tudi pogojevala z vnaprejšnjim plačilom.

Po določbi 26. čl. Zakona o blagovnem prometu (UL SRS št. 21/77 in 29/86) mora prodajalec, ki postavi kupcu kot pogoj vnaprejšnje plačilo kupnine, obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem na hranilne vloge na vpogled. Za čas od vplačila osebnega avtomobila do dobave je sodišče prve stopnje obračunalo obresti v skladu z navedenim zakonskim določilom. Namen te določbe ni sankcionirati špekulativno ravnanje prodajalca, ampak ekonomsko zavarovati kupca tako, da s svojim neprostovoljnim vnaprejšnjim vplačilom ne kreditira prodajalca brezplačno. Ne gre za zamudne obresti, kot tudi ne za obresti zaradi nepravočasne izročitve blaga, pač pa gre zgolj za izenačenje ekonomskega položaja obeh pogodbenih strank, da ne bi zaradi vnprejšnjega plačila kupnine prodajalec brezplačno uporabljal kupčevega denarja. Obresti po 26. čl. Zakona o blagovnem prometu pripadajo kupcu ne glede na zamudo prodajalca pri izročitve prodanega avtomobila in ne glede na morebitno prodajalčevo špekulativno ravnanje.