Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pristojnih organov toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, ker ni imel zahtevanega znanja in zmožnosti za opravljanje dela. Ker je sklep izdal direktor, je menilo, da za to ni bil pristojen glede na določilo drugega odstavka 23. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo iz razlogov sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo, saj omenjeno zakonsko določilo ni v nasprotju z 18. členom ZTPDR, ter je direktor zakonito odločil, saj za tako določitev ni bil pristojen po pravilniku drug organ.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pristojnih organov toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje in odločilo, da ga mora toženec poklicati nazaj na delo, ga razporediti na ustrezna dela in naloge, mu izplačati osebni dohodek, ki bi ga prejel, če bi delal, in mu povrniti stroške sodnega postopka.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je pritožil toženec, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da revizijsko sodišče odločbi nižjih sodišč tako spremeni, da tožnikov zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da bi morali sodišči upoštevati določbe desetega odstavka 16. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, po katerih sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu izda organ, določen s statutom oziroma splošnim aktom. Po teh aktih je za izdajo takega sklepa pristojen direktor. Nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da je za izdajo sklepa po drugem odstavku 23. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pristojen kolegijski organ, saj to iz zakona ne izhaja.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem je predlagal, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je po 33. členu pravilnika o delovnih razmerjih toženca za izdajo sklepa res pristojen direktor in tako določa tudi drugi odstavek 18. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90), vendar je treba upoštevati, da so določbe drugega odstavka 23. člena ZDR drugačne. Po teh določilih je direktor le predlagatelj in odloči o prenehanju delovnega razmerja pristojni kolegijski organ. Določbe pravilnika niso v skladu z omenjenim določilom ZDR, zato sklep ni zakonit in je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklepa pristojnih organov toženca. Tako pravno stališče pa ni pravilno. Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) določa v prvem odstavku 4. člena, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. ZTPDR ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, določilo drugega odstavka 18. člena ZTPDR pa tudi ni v nasprotju z določili drugega odstavka 23. člena ZDR. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da se uporablja ZTPDR kot republiški predpis, razen tega pa noben zakon ni določil, da je določilo drugega odstavka 18. člena ZTPDR prenehalo veljati z uveljavitvijo ZDR. Po tem določilu ZTPDR izda sklep o razporeditvi delavca, kot tudi o prenehanju delovnega razmerja, poslovodni organ oziroma delodajalec. Po določilih 23. člena ZDR izda sklep o razporeditvi delavca poslovodni organ oziroma delodajalec, o prenehanju delovnega razmerja pa pristojni organ na predlog poslovodnega organa. To določilo dovoljuje organizacijam, da v internih aktih določijo pristojni organ, ki bo odločil o prenehanju delovnega razmerja na predlog poslovodnega organa. Če tak organ ni določen, je za odločitev tudi v teh primerih pristojen poslovodni organ po določilu drugega odstavka 18. člena ZTPDR, če pa je za to pristojen po splošnem aktu poslovodni organ, je taka ureditev tudi v skladu z omenjenim določilom ZDR.

Pristojni organ, za katerega zakon ne določa, da je kolegijski, in je torej lahko tudi individualni, bo odločil na predlog poslovodnega organa le, če je v internem splošnem aktu določen, sicer pa bo odločil poslovodni organ po lastni presoji. Drugačna razlaga drugega odstavka 23. člena ZTPDR je tudi v nasprotju s 76. a členom ZTPDR, po katerem izda odločbo o prenehanju delovnega razmerja delavca v primerih iz 75. in 76. člena tega zakona poslovodni organ oziroma delodajalec.

Po 2. odstavku 395. člena ZPP ugodi revizijsko sodišče s sklepom reviziji, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe in v celoti ali deloma razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve oziroma druge stopnje. Ker sta obe sodišči nepravilno razlagali določilo drugega odstavka 23. člena ZDR, sodišče druge stopnje ni ocenilo predloženih dokazov, je bilo treba obe izpodbijani odločbi razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena omenjenega ustavnega zakona.