Jedro

Tožnik kot sindikalni zaupnik ni užival absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je bilo to varstvo omejeno na ravnanje v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Ker je kršil pravilo, da je o izrabi ur za sindikalno dejavnost dolžan obvestiti toženo stranko, in ker je z dela izostal brez pojasnila, je tožena stranka, ki je imela posledično težave pri zagotavljanju zadostnega števila delavcev v posamezni izmeni, utemeljeno podala redno odpoved iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2004, obstoja delovnega razmerja, ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja dalje. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 4. odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije, ki določa, da zoper sindikalnega zaupnika tudi ni mogoče brez soglasja sindikata začeti disciplinskega postopka ali mu znižati njegove osnovne plače oz. plače iz naslova učinkovitosti pod povprečje zadnjih treh mesecev. Po stališču sodišča prve stopnje te določbe ni mogoče razumeti tako, da je varstvo absolutno, zato v konkretnem primeru za začetek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku soglasje sindikata ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje se v sodbi opira na dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 120/2006 in opr. št. VIII Ips 171/2008. Pritožnik se sklicuje na sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 377/2008 z dne 9. 1. 2009, v kateri je sodišče zapisalo, da je določbe kolektivnega prava potrebno uporabiti tako, kot so zapisane, če seveda niso v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zapis 4. odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo je povsem jasen, določba tudi ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Očitek, da bi v tem primeru šlo za popolno zaščito sindikalnega zaupnika ne glede na njegovo ravnanje, je neutemeljen, saj lahko delodajalec sproži postopek pred arbitražo. Pa četudi bi šlo za popolno imuniteto, s tem ne bi bilo nič narobe, ker je bila pač taka volja podpisnikov kolektivne pogodbe, pri čemer taka zaščita ni v nasprotju z nobenim prisilnim predpisom. Tudi stališče sodišča, da bi bilo to v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, pomeni napačno uporabo materialnega prava t.j. ustave, saj ne govorimo o zakonu, temveč o določbi kolektivne pogodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da je odpoved nezakonita, ker za to ni bilo soglasja sindikata. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, predvsem v zvezi s težo kršitev. Šlo je sicer za opravičene izostanke, zato samo neobveščanje za stranko ne more pomeniti tako hudega prekrška, da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Ne gre za utemeljen razlog, zato je odpoved tudi iz tega vidika nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že večkrat odločalo. Zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 934/2008 z dne 4. 12. 2008 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in zahtevek ponovno v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi 3. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR zaradi neupravičene odsotnosti z dela v dnevih 27. 1. 2004, 4. 2. 2004 in 5. 2. 2004 in ker 13. 2. 2004 ni bil prisoten na delovnem mestu in za ta dan ni imel evidentiranega odhoda z dela, pri čemer o nobeni odsotnosti in razlogih zanje ni obvestil nobenega od nadrejenih.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 26. 9. 2003 pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Ugotovilo je, da je tožnik kršil odredbo tožene stranke o izmenskem delu, s to ugotovitvijo pa so bili podani pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Dne 10. 3. 2004 mu je tožena stranka podala pisno obdolžitev in ga povabila na zagovor, ki je bil dne 15. 3. 2004 opravljen, po opravljenem zagovoru pa mu je bila izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožena stranka je v skladu z določbo 1. odstavka 84. člena ZDR o postopku obvestila tudi sindikat. Sodišče prve stopnje je zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, ob ugotovitvi, da tožnik kot sindikalni zaupnik ne uživa absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Postavilo se je na stališče, da določbe kolektivne pogodbe za lesarstvo, ki določa, da zoper sindikalnega zaupnika ni mogoče začeti disciplinskega postopka brez soglasja sindikata, ni mogoče razumeti tako, da je varstvo absolutno, temveč omejeno na ravnanje v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Zato za začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo potrebno soglasje sindikata. Ugotovilo je, da je tožnik sicer imel utemeljen razlog za odsotnost z dela zaradi sestankov v zvezi s sindikalno dejavnostjo, vendar pa je tožnik kršil pravilo, da je o izrabi ur za sindikalno delovanje dolžan obvestiti toženo stranko, pri tem je ravnal najmanj malomarno, zaradi nenapovedanega izostanka tožnika pa je imela tožena stranka težave pri zagotavljanju zadostnega števila delavcev v posamezni izmeni. Zato je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR), ob izpolnjevanju dodatnih pogojev in sicer, da gre za resen in utemeljen razlog ter da gre za razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR), poleg tega pa mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Krivdni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je podan, če delavec ne izpolnjuje svojih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je pri tem podana njegova krivda. Krivdni razlog je nadomestil dosedanji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, za katerega je bilo potrebno voditi disciplinski postopek. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je nadomeščen z ureditvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe 31., 32., 33. in 35. člena ZDR. Tako 31. člen zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, 32. člen pa zavezuje delavca, da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da samo neobveščanje tožene stranke o izostankih zaradi sindikalne dejavnosti ne morejo pomeniti tako hudega prekrška (kršitve), da onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so zaradi ravnanja tožnika nastale težave pri zagotavljanju zadostnega števila delavcev v posamezni izmeni, kar je povzročilo izgubo zaupanja v tožnika in onemogoča nadaljevanje dela iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju predstavlja minimalno dogovorjene mednarodne standarde pravic in obveznosti za tiste subjekte, ki jih konvencije zavezujejo, kar pa ne onemogoča državnih ureditev z višje določenimi standardi, ali avtonomnega urejanja pravic in obveznosti, ki omogočajo večji obseg varstva. V konkretnem primeru ta višji standard predstavlja Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije (Ur. l. RS št. 67/95), ki v 2. odstavku 40. člena določa, da sindikalni zaupnik zaradi sindikalne dejavnosti uživa delovnopravno imuniteto (navedeni odstavek se po razlagi komisije za razlago kolektivne pogodbe ne uporablja), 4. odstavek citiranega člena pa določa, da zoper sindikalnega zaupnika ni mogoče brez soglasja sindikata začeti disciplinskega postopka. Po določbi 113. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi med drugim imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da v primeru, ko ravnanje delavca, ki predstavlja kršitev delovne obveznosti nima zveze z sindikalno dejavnostjo, ne uživa zaščite po 113. členu ZDR, niti ne zaščite po 4. odstavku 40. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da kolektivna pogodba ne vsebuje nobenih določb v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZDR, sedaj pa ima disciplinska odgovornost drugačen pomen. Po določbah ZDR, ki urejajo disciplinsko odgovornost, prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi, namreč ni mogoča. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da je bil odpovedni razlog resen in utemeljen ter da delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni bilo več mogoče nadaljevati. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).