Jedro

Potek meje ni predmet odločanja z izpodbijano odločbo, saj je prvostopenjski organ s sklepom (ki ni izpodbijan v tem upravnem sporu glede na tožnikov odgovor z dne 30. 8. 2017 na poziv naslovnega sodišča) postopek evidentiranja urejenega dela meje parcele 2126 s sosednjo parcelo 2315 na podlagi šestega odstavka 39. člen ZEN ustavil, ker je o njeni ureditvi meritorno odločilo sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Ljubljana (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 2126 s sosednjo parcelo 2127/3 (prej parcela 2127/1) (1. točka izreka), da se v navedeni katastrski občini v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe, in sicer se ukine parcela 2126 in nastanejo nove parcele 2126/1, 2126/2 in 2126/3 (2. točka izreka), da je grafični prikaz urejene meje in stanje parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga k temu aktu (3. točka postopka) in da stroškov postopka ni (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 30. 5. 2013 pri prvostopenjskem organu vložil zahtevo, s katero je med drugim zahteval uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 2126 s sosednjima parcelama 2127/1 (sedaj 2127/3) in 2315 ter uvedbo postopka evidentiranja parcelacije parcele 2126 , vse k.o. ... Hkrati je zahtevo vložil tudi A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu). Zahtevama je bil priložen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje ... d. o. o. in potrdila odgovorna geodetinja B.B. Prvostopenjski organ je s sklepom združil obe upravni zadevi v en postopek, nato pa o zahtevah odločil z odločbo z dne 22. 8. 2013. Drugostopenjski organ je odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na ureditev evidentiranja meje (dela meje) parcele 2126 s sosednjima parcelama 2315 in 2127/1 (sedaj 2127/3) in v delu, ki se nanaša na odločitev, da se v navedeni k.o. v postopku evidentiranja parcelacije ukine parcela 2126 in nastanejo parcele 2126/1, 2126/2 in 2126/3. 3. Prvostopenjski organ je po tem, ko je tožnik podal izjavo, da se ne strinja s potekom predlagane meje, v skladu s 37. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) razpisal ustno obravnavo. Te so se udeležili vsi lastniki parcel in se vsi razen tožnika strinjali s potekom predlagane meje po elaboratu geodetskega podjetja ... d.o.o. Tožnik je izjavil, da se z ureditvijo dela meje 2126 s parcelo 2315 ne strinja, z ostalim pa se strinja.

4. Prvostopenjski organ je potem v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN tožnika pozval, naj v roku 30 dni pred pristojnim sodiščem začne sodni postopek ureditve meje, med tekom trajanja sodnega postopka pa prekinil predmetni postopek. Na podlagi elaborata, ki ga je prvostopenjski organ prejel 30. 6. 2016, ki ga je po sklenjeni sodni poravnavi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z dne 30. 6. 2016 izdelal sodni izvedenec ..., je v skladu z 8. členom evidenitral sodno določeno mejo med parcelo 2126 in sosednjo parcelo 2315 in o tem izdal obvestilo z dne 11. 7. 2017, na podlagi šestega odstavka 39. člena ZEN pa postopek evidentiranja urejene meje v tem upravnem postopku ustavil s sklepom. Glede poteka meje med parcelo 2126 in sosednjo parcelo 2127/3 (prej 2127/1) je ugotovil, da mu stranke na ustni obravnavi niso nasprotovale. Glede zahteve za evidentiranje parcelacije parcele 2126 pa prvostopenjski organ ugotavlja, da je pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN izpolnjen, da se parcelacija izvaja na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel tožnik, ki svojega zahtevka oz. soglasja med upravnim postopkom ni umaknil ali preklical in da podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njihovo evidentiranje.

5. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi in pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da je prizadeta stranka večkrat prišla do njega in ga prosila, naj mu proda del parcele 2126. Ko mu je obljubil, da bo premaknil sušilnico in da zjutraj in zvečer ne bo več povzročal hrupa, sta šla na parcelo. Tožnik je prizadeti stranki pokazal, „koliko mu da“, pri čemer mu je naročil, naj geometra naroči on. Navaja, da je nekoč prišel domov in na „vogalu“ srečal geodetinjo, ki mu je povedala, da bo posnela gospodarsko poslopje prizadete stranke. Nadalje navaja, da je bil v letu 2007 premaknjen količek in mejnik, kar je povedal tudi uslužbenki na občini. Čez nekaj dni je izvedel, da je župan podpisal skico z datumom 15. 3. 2007. O premaknjenem mejniku je leta 2007 povedal tudi geometrinji C.C. Nato je prejel vabilo na mejno obravnavo 30. 3. 2007. Po prerekanju je mejnik ostal tam, kjer je pokazal. Opravljenih je bilo še več obravnav in meritev. Po prejemu sklice z dne 23. 10. 2012, ki jo je napravila geometrinja B.B., je ugotovil, da ni upoštevala javnega dobra - ceste, ki že več kot 100 let poteka po nespremenjeni trasi. Navaja, da je prizadeti stranki prodal parcelo samo do ceste, ne pa tudi cesto. Zato je zahteval, naj vse še enkrat posnamejo in povabijo tudi Občino ... Dne 28. 3. 2013 je bila razpisana obravnava, kjer je pokazal potek meje. Na ustni obravnavi 2. 7. 2014 je izjavil, da se ne strinja, da meja poteka po javnem dobru. Zato je moral vložiti predlog za sodno ureditev meje. Vse potrebne dokumente je predložil odvetnici mag. ..., ona pa je predlog za sodno ureditev meje napisala po svoje, po sklici z dne 29. 3. 2013, in ni upoštevala, kar je zahteval, to je skico z dne 23. 10. 2012. Prav tako ni upoštevala odločbe z dne 22. 8. 2013. S tožbo se ni strinjal. Večkrat je prišel do odvetnice, ki ga je pregovarjala, da ne more tožiti prizadete stranke, ker ni lastnik, prav tako tudi ne „geometrinje“, saj da se mu bodo na sodišču vsi smejali. Zato je z njim prekinila sodelovanje. Zavrača skico terenske izmere z dne 12. 5. 2016, ki jo je izdelal izvedenec ..., ki je premaknil mejnik na tromeji in ni upošteval skice z dne 15. 3. 2007. Poudarja, da je prodal parcelo do javne ceste, ki poteka že več kot 100 let po nespremenjeni trasi, kot je razvidno iz skice z dne 15. 3. 2007. Vse bi bilo urejeno, če bi bila leta 2007 geometrinja C.C. nevtralna. V dopolnitvi vloge navaja še, da njegova izjava v zapisniku z dne 2. 7. 2014 „da se z ostalim strinja“ ne pomeni, da strinja s potekom ostalih meja, temveč, da se nadaljuje postopek glede ostalih meja tako, kot jih je on pokazal, kar je tudi v skladu s tem, da postopka ni želel umakniti.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da je postopek potekal pravilno in zakonito, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa nesklepčna oziroma neutemeljena. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma pripominja, da je tožba le težko razumljiva. Je pa iz nje razvidno, da se deloma ne nanaša na predmetni postopek, saj opisuje dogodke, ki so se zgodili pred 30. 5. 2013, ko se je z zahtevama tožnika in prizadete stranke (A.A.) začel predmetni postopek.

10. V nadaljevanju pa se tožbene navedbe nanašajo evidentiranja urejenega dela meje parcele 2126 s sosednjo parcelo 2315, ki sploh ni bila predmet izpodbijane odločbe, ampak sodnega postopka ureditve meje, ki se je končal s sodno poravnavo N 480/2014 z dne 30. 6. 2016. Tožnik opisuje, kako je njegova tedanja odvetnica nepravilno napisala predlog za sodno ureditev meje in ni upoštevala skice, ki ji jo je predložil, ter zavrača skico terenske izmere z dne 12. 5. 2016, ki jo je sodnem postopku ureditve meje izdelal sodni izvedenec ..., saj ni upošteval skice z dne 15. 3. 2007 (posnetek ob javni cesti), ki je edina merodajna. Kot rečeno, potek navedene meje ni predmet odločanja z izpodbijano odločbo, saj je prvostopenjski organ s sklepom (ki ni izpodbijan v tem upravnem sporu glede na tožnikov odgovor z dne 30. 8. 2017 na poziv naslovnega sodišča) postopek evidentiranja urejenega dela meje parcele 2126 s sosednjo parcelo 2315 na podlagi šestega odstavka 39. člen ZEN ustavil, ker je o njeni ureditvi meritorno odločilo sodišče. Tožnik v upravnem sporu ne more uspešno izpodbijati dela meje, ki jo je na podlagi sodne poravnave uredilo sodišče in ni predmet izpodbijane odločbe.

11. V vlogi z dne 30. 8. 2017 pa tožnik še pavšalno navaja, da s tem, ko je na zapisnik z ustne obravnave z dne 2. 7. 2014 izjavil, da se „z ostalim strinja“, ni mislil, da se strinja s ostalimi mejami, kot jih je pokazal geodet, ampak naj se nadaljuje postopek glede mej tako, kot jih je pokazal on. Iz navedenih tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti niti, ali se nanašajo na mejo, ki je urejena z izpodbijano odločbo, niti v čem naj bi bila ta nepravilno urejena. Sodišče se zato do njih ne more opredeliti.

12. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločitev o tem, da se kot urejen evidentira del parcele 2126 s sosednjo parcelo 2127/3 (prej parcela 2127/1) obrazložil z naslednjimi razlogi: da je bila na mejni obravnavi zagotovljena lastnikom parcel, katerih meja se je urejala, možnost udeležbe, da po opravljenem preizkusu po 35. členu ZEN ni razlogov za zavrženje ali zavrnitev zahteve za evidentiranje urejene meje, da so na ustni obravnavi 2. 7. 2014 izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje podpisale vse vabljene stranke, razen tožnika, ki je izjavil, da se ne strinja z ureditvijo meje parcele 2126 z 2315 (glede nje je bila meja potem urejena v sodnem postopku), z ostalim pa se strinja in ne umika zahtevka, pri čemer zapisnika ni hotel podpisati. Take ugotovitve tudi po presoji sodišča dajejo podlago za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje po 40. členu ZEN. Izpolnjeni pa so tudi pogoji za evidentiranje parcelacije parcele 2126, in sicer pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN, prav tako pa tudi podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njihovo evidentiranje.

13. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnik je tožbi priložil odločbo drugostopenjskega organa, ki je del upravnih spisov, po poteku roka za vložitev tožbe je vlogi z dne 27. 5. 2017 priložil še skico, iz katere naj bi izhajalo stanje po prodaji A.A. Ta dokaz pa tudi, če bi bil predložen pravočasno, pa ni bil, glede na predhodne navedbe ne bi bil pomemben za odločitev.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.