Jedro

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, le tisti, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Od vložnika ni mogoče pričakovati, da izkaže dejanski ali hipotetični vpliv dokaza na odločitev v zadevi. Izkazati pa mora upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati, to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev. Vložnik v zahtevi obširno opisuje okoliščine nastanka spornih posnetkov, niti z besedo pa ne navede njihove vsebine ali da bi bila ta vsebina kakorkoli pomembna za odločitev o obtožbi. V zahtevi zato ni mogoče prepoznati zatrjevanja opravičenega dvoma v oceno višjega sodišča, da so posnetki dokaz, ki ne more vplivati na odločitev sodišča, ker se sodba nanje ne opira.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 51748/2020 z dne 24. 1. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora in dvoletno preizkusno dobo. Sodišče ga je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 51748/2020 z dne 7. 6. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik vložil zoper prej navedeno sodbo in zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru Kp 51748/2020 z dne 17. 11. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 51748/2020 z dne 17. 9. 2021 zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (predvsem 2., 8. in 11. točke) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka (predvsem kršitve 39. člena ZKP in 83. v zvezi s 18. členom ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodno odločbo in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja ter predlogu za izločitev dokazov ugodi, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in oba sklepa sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti z navedbo, da ta ni utemeljena. Sodišči sta sklep o predlogu za izločitev dokazov ustrezno obrazložili. Prav tako sta v izpodbijani sodbi obrazložili tudi zakonski znak "podrejen položaj," zagovornik pa pod pretvezo kršitve kazenskega zakona uveljavlja nestrinjanje z dokaznim sklepom sodišča ter s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik tudi ni konkretiziral izpolnjenost pogojev za izpodbijanje "druge sodne odločbe." Predlaga, da sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.-1

5. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V konkretnem primeru je zagovornik obsojenca vložil eno zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija tako pravnomočno sodbo, kot tudi pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izločitev dokazov. Namen vložitve konkretne zahteve za varstvo zakonitosti je, kot to izhaja iz predloga zahteve, doseči oprostilno sodbo za obsojenca oziroma podrejeno razveljavitev pravnomočne sodbe, zato je sodišče zahtevo obravnavalo kot eno(tno) zahtevo in ni posebej presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za obravnavo sklepa o izločitvi kot t.i. druge odločbe.

B.-2

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka (83. člena ZKP v zvezi s 18. členom ZKP) ter kršitev ustavne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave, saj sodišče iz spisa ni izločilo posnetkov iz Priloge A1 spisa. Te navedbe je Vrhovno sodišče obravnavalo kot zatrjevanje kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Gre za zvočne posnetke glasu obsojenca, za katere zagovornik trdi, da so bili pridobljeni na prikrit način s strani oškodovanca, ki je obsojenca posnel brez njegovega dovoljenja. Višjemu sodišču v Mariboru, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, pa očita, da je pritožbo zavrnilo z neustrezno obrazložitvijo, ko je navedlo, da dokazi, katere izločitev se zahteva, po zakonskih določbah sploh ne morejo biti predmet izločitve. Sodišču očita kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave.

8. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, sodišči na posnetke, katerih izločitev je predlagal zagovornik, ni oprlo sodbe. To izhaja tako iz 6. in 22. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi iz 8. točke obrazložitve sodbe višjega sodišča. Temu pritrjuje tudi zahteva zagovornika.

9. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je treba pri presoji kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP presoditi tudi, ali je ravnanje državnih organov v predkazenskem postopku, s katerim naj bi bile kršene obsojenčeve ustavne pravice, v (spoznavni) vzročni zvezi z obsodilno sodbo. Če zatrjevane kršitve obsojenčevih ustavnih pravic pri pridobivanju dokazov v okoliščinah konkretne zadeve niso v relevantni vzročni zvezi z izpodbijano obsodilno sodbo, potem vložnik z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne more uspeti (npr. sodba I Ips 28005/2015 z dne 26. 1. 2023). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo (prim. sodbi I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009 in I Ips 35324/2018 z dne 16. 7. 2021). Glede na to, da se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira na dokaze, katerih izločitev je predlagal zagovornik, se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do vprašanja, ali so bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo obsojenčeve pravice do zasebnosti.

10. Zagovornik v zahtevi še navaja, da je prišlo do psihološke okužbe sodnika in posledično do kršitve 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, saj je o obtožbi odločal sodnik, ki se je seznanil z dokazom, ki bi moral biti izločen iz spisa. V tem vidi kršitve določb 83. člena v zvezi s 18. členom ZKP, 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ustavnih pravic iz 25., 2., 14., 21., 22., 23., 27., 29. in 34. člena Ustave ter 6. in 8. člena EKČP. Obramba v postopku na prvi stopnji izločitve razpravljajočega sodnika ni zahtevala. Ne glede na to je višje sodišče te pritožbene navedbe vsebinsko obravnavalo. Navedlo je, da se izpodbijana sodba niti ne opira na dokaze, ki bi se morali po prepričanju zagovornika izločiti, in da zato z zatrjevanjem kršitve pravice do nepristranskega sodnika ne more uspeti.

11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zgolj ponavlja pritožbeno navedbo, da bi moral biti sodnik sodišča prve stopnje izločen iz razloga 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Za izločitev sodnika po relativnem izključitvenem razlogu 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da se je sodnik pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, ter da je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, le tisti, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev (npr. sodbi I Ips 2979/2016 z dne 24. 3. 2022 in I Ips 8020/2014-176 z dne 1. 1. 2015).

12. Od vložnika ni mogoče pričakovati, da izkaže dejanski ali hipotetični vpliv dokaza na odločitev v zadevi. Izkazati pa mora upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati, to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev (sodba I Ips 107/2007 z dne 4. 10. 2007). Vložnik v zahtevi obširno opisuje okoliščine nastanka spornih posnetkov, niti z besedo pa ne navede njihove vsebine ali da bi bila ta vsebina kakorkoli pomembna za odločitev o obtožbi. V zahtevi zato ni mogoče prepoznati zatrjevanja opravičenega dvoma v oceno višjega sodišča, da so posnetki dokaz, ki ne more vplivati na odločitev sodišča, ker se sodba nanje ne opira.

13. Obsojenčev zagovornik pod pretvezo kršitve kazenskega zakona, uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navaja, da je v sodbi sodišča prve stopnje v celoti izostala obrazložitev zakonskega znaka podrejenega položaja, saj ta ni podan. Sodišču druge stopnje pa očita, da je obrazložitev v zvezi s tem neutemeljena in zmotna, saj sodba pomanjkanja izostanka obrazložitve zakonskega znaka podrejenega položaja prepričljivo ne poda. Pri tem še navaja, da je bil tudi obsojenčev sin nasilen do njega in da so se vse neutemeljene obtožbe zoper obsojenca sprožile po preklicu darilne pogodbe oziroma zahtevi za sklenitev aneksa, zato navedeni zakonski znak ni mogel biti podan.

14. Kot izhaja iz 18. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče razumno obrazložilo, da je obsojeni pri oškodovancema s svojimi ravnanji povzročil občutek nemoči in vznemirjenje večje intenzitete in da ju je s svojimi ravnanji v skupnosti spravljal v podrejen položaj, saj ju je bilo strah za njuno življenje. Temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v točki 11 obrazložitve sodbe. Prav tako sodišči nista spregledali navedb obrambe, da so se obtožbe zoper obsojenca sprožile po preklicu darilne pogodbe oziroma zahtevi za sklenitev aneksa (točka 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), vendar temu nista pripisali takšne teže, kot se zavzema zahteva. Ta v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP), obrazložitvi sodišč pa sta razumni, zato zatrjevane kršitve niso podane.

15. Zagovornik obsojenca skuša Vrhovno sodišče tudi prepričati v uporabo pooblastila iz 427. člena ZKP. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti, pojavi tak dvom. V obravnavani zadevi pa za tak primer ne gre (prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 48/2009 z dne 7. 5. 2009, I Ips 33991/2014-59 z dne 22. 10. 2015 in druge).

C.

16. Zatrjevane kršitve zahteve za varstvo zakonitosti glede na navedeno niso podane in ker zahteva v določenem delu ni dovoljena, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obsojenca (prejemnik pokojnine in varstvenega dodatka v skupni višini 570,00 EUR, brez premoženja).

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.