Jedro

Sklep, s katerim je odločeno o zahtevi za izločitev uradne osebe, je procesni sklep. Tožnik v tem upravnem sporu torej izpodbija procesno odločitev. Ker pa to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom združil postopke po zahtevkih A. Ltd za izločitev pooblaščene uradne osebe v zvezi z vodenjem postopkov zoper ponudnike storitve informacijske družbe št. 4613-6/2010, 4613-18/2010, 4613-43/2010, 4613-60/2010, 4613-63/2010, 4613-64/2010, 4613-65/2010, 4613-70 v en postopek, ki se vodi v zadevi št. 4613-18/2010 (1. točka izreka) in zahtevek zavrgel (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 3. 8. 2011 vložil zahtevke za izločitev uradne osebe A.A. v prej navedenih zadevah in da so po 130. členu ZUP izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Opravljen je bil vpogled v spise v navedenih zadevah ter ugotovljeno, da je uradna oseba vodila predmetne postopke zoper ponudnike storitve informacijske družbe, katerim je naložila omejitev dostopa do spletne strani X., na katerih A. prireja spletne iger na srečo in sicer z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova v IP naslov. A. je kot okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe, navajal, da uradna oseba v vseh postopkih doslej diskriminira stranskega intervenienta proti drugim ponudnikom spletnih iger na srečo; da ignorira opozorila, da je treba poleg slovenskega prava uporabiti pravo EU; da pooblaščencu A. ovira pregled spisov; da stranskemu intervenientu onemogoča dostop do spisov; da krši ustavni pravici do pravnega sredstva in do sodnega varstva, ker je v sklepu o zavrženju predloga za odlog izvršbe odločb zapisala, da ni pritožbe, čeprav za to ni pravne podlage; da je nezakonito vodila upravne spise s tem, da je spisu v izvršilnem postopku (za izvršbo št. 46163-4/2006 z dne 1. 8. 2006) dala novo številko in pri tem trdila, da stranski intervenient nima statusa stranke ali stranskega udeleženca ter je s tem odločba o blokadi spletne strani stranskega intervenienta postala dokončna in izvršljiva, zaradi česar je le-temu nastala velika premoženjska škoda; da že 18 dni v zadevi ni ničesar naredila, čeprav gre za nujno zadevo in stranskemu intervenientu nastaja ogromna škoda; da že od leta 2006 krši zakone, kar pomeni, da gre za samovoljo; da sistematično onemogoča poslovanje stranskega interevenienta, da uradna oseba tudi državi povzroča škodo, saj je A. proti Republiki Sloveniji vložil odškodninsko tožbo. Upravni organ ugotavlja, da je A. vložil zahtevo za izločitev uradne osebe iz postopka odločanja o glavni stvari, to je o njegovi pritožbi zoper odločbe z dne 17. 3. 2010, izdane ponudnikom storitev informacijske družbe. V zahtevi za izločitev, ki je glede na predmet postopka postransko vprašanje, izrecno ne navaja in obrazlaga svoje koristi, se pa nanjo posredno sklicuje z navajanjem svojih pritožb zoper odločbe z dne 17. 3. 2010 in z navedbo sodbe tega sodišča z dne 12. 7. 2011. Sodišče pa A. ni priznalo statusa stranke ali stranskega udeleženca v postopku, temveč je prvostopni sklep o zavrženju njegove pritožbe zoper odločbo, izdano operaterju, odpravilo in organu naložilo, da v ponovnem postopku preiskusi, ali A. izpolnjuje pravni interes za vstop v postopek tudi glede na zakonodajo EU in prakso sodišča EU. V ponovnem postopku je upravni organ sledil napotilom sodišča, ker pa je ugotovil, da A. ne izkazuje pravne koristi za vstop v postopek, je njegovo pritožbo zavrgel. Upravni organ navaja, da le stranka oziroma stranski intervenient lahko zahteva izločitev uradne osebe. Zahtevo za izločitev, ki je glede na predmet postopka postransko vprašanje, je glede na navedeno, na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep. Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da lahko uradno osebo, ki vodi postopek, izloča le stranka tega postopka, kar pa (pri)tožnik glede na dejstvo, da pravnega interesa za udeležbo v postopku o zahtevi za priznanje statusa stranskega udeleženca v zadevi izvršitve prepovedi prirejanja spletne igre na srečo nima, ne more predlagati. Zato je prvostopenjski organ pravilno postopkovno ravnal, ko je najprej odločil o pravnem interesu (pri)tožnika kot o stranskem udeležencu in njegovo vlogo s sklepom št. 4613-18/2010/27/0230-01 z dne 1. 9. 2011 zavrgel, nato pa je lahko odločil, da v skladu z ZUP ne more predlagati izločitve uradne osebe. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbene ugovore o nepravilnem upravnem poslovanju pri evidentiranju spisov ter presodil, da (pri)tožnik ne more svoj pravni interes utemeljevati na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Pg 66/06, ki ni pravnomočna in ker obravnava drugačen primer, niti na sodbah tega sodišča, v zvezi s katerimi je upravni organ ponovno odločal o njegovih pritožbah zoper odločbe, izdane operaterjem.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre v predmetni zadevi za izvršitev prepovedne odločbe št. 46163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006, v izvršbi pa ima zavezanec po 292. členu ZUP položaj stranke. V tem postopku je predlagal izločitev uradne osebe, ker obstajajo številne okoliščine, ki kažejo na to, da ima uradna oseba osebni interes, da odloča proti njemu, saj s pravnimi argumenti njenih odločitev ni mogoče obrazložiti. Upravni organ se ga v izpodbijanem aktu ni upal poimenoval „zavezanec“, ker bi to avtomatično pomenilo, da mora imeti status stranke, ampak kar A., kar je brez primere v upravni in sodni praksi. Prvostopenjska odločba sploh ni obrazložena. Zakon izrecno predvideva možnost izločitve uradne osebe v vseh postopkih, kjer stranka nastopa. V konkretnem primeru (ožji) postopek poteka glede možnosti tožnikove udeležbe v postopku. Še preden je o zadevi pravnomočno odločeno, direktor organa ugotovi, da v tem postopku tožnik sploh nima na voljo zakonsko predvidenih pravnih sredstev (izločitev uradne osebe). Svojo odločitev utemelji na odločitvi uradne osebe, za katero tožnik predlaga izločitev. Tudi drugostopenjski organ ne odgovarja na pritožbene navedbe, da uradna oseba ni ukrepala proti drugim prirediteljem spletnih iger na srečo, da je tožniku nezakonito onemogočala vpogled v spise, da je kršila ustavno pravico do pritožbe, da ni odločila v zakonskem roku. S tem je kršila ustavno pravico do pritožbe. V ponovnem postopku v zadevi priznanja statusa stranke (intervenienta) uradna oseba ni odločala v skladu z napotili sodišča. Uradna oseba, ki je glede onemogočanja poslovanja tožnika vodila cca 100 postopkov, doslej še ni izvedla nobene obravnave, čeprav bi dejstva lahko ugotovila samo na ustni obravnavi. Tožnik navaja, katera dejstva bi bilo glede na sodbe Sodišča EU treba ugotoviti. Nadalje navaja, da je od več strani izvedel, da naj bi bili inšpektorji pri prvostopenjskem organu imenovani nezakonito in niso imeli ustreznih kvalifikacij. Tožnik ima kot zavezanec pravico do pritožbe, uradna oseba pa je njegove pritožbe zavrgla. V zadevi je bilo izdanih več kot 200 različnih upravnih in sodnih odločb, za kar je moral plačati toliko upravnih in sodnih taks. Uradna oseba je zdrobila enoten postopek v 78 postopkov, drugostopenjski organ je izdal 16 odločb o zavrnitvi pritožb, Upravno sodišče pa je nadalje drobilo postopke in vodilo 28 postopkov. Vse to pa je povzročila uradna oseba, katere izločitev zahteva. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi oba upravna akta odpravi in zahtevi za izločitev uradne osebe ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri sprejeti odločitvi ter opisuje postopke, ki jih je upravni organ vodil v zvezi z dejavnosti tožnika v Republiki Sloveniji. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz navedene določbe izhaja, da so procesne odločitve lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če to zakon izrecno določa. Kateri procesni akti se izpodbijajo v upravnem sporu, določa 5. člen ZUS-1. Po drugem odstavku 5. člena so to tisti sklepi, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sklep, s katerim je odločeno o zahtevi za izločitev uradne osebe, je procesni sklep. Tožnik v tem upravnem sporu torej izpodbija procesno odločitev. Ker pa to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče RS (sklepi opr. št. I U 404/2007 z dne 1. 10. 2008, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010). Ker tožnikova tožba ne izpolnjuje formalnih pogojev za obravnavo, se sodišče do vsebinskih tožbenih ugovorov ne opredeljuje.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o tožbi vključuje tudi odločitev o stroškovnem zahtevku.