Jedro

Predpis, ki zahteva od delodajalca, da mora zagotoviti garderobo v svojih prostorih, je Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.

Če bi tožnica ne imela možnosti, da se v službi glede na zahtevnost intervencije, na katero jo je delodajalec napotil, preobuje v primerno obuvalo (bodisi da bi v službi zamenjala obuvalo, ki bi ga imela v garderobni omarici, bodisi da bi imela čas, da se gre domov preobuti v zimsko obuvalo), bi to kazalo na to, da je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost organizirati delovni proces tako, da bi zagotovil varnost in zdravje pri delu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških pa bo odločalo s končno sodbo.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče kljub njenim ugovorom zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma zapisalo, da je med strankama nesporno, da nizki čevlji niso primerni za hojo in da bi visoki čevlji z grobim podplatom lahko preprečili zdrs na mokrih stopnicah. Soglaša z ugotovitvijo sodišča, da ni podana objektivna odgovornost, ne sprejema pa odločitve, da je podana krivdna odškodninska odgovornost delodajalca tožnice oziroma zavarovanca tožene stranke, ker delodajalec tožnice ni organiziral delovnega procesa tako, da bi lahko vsi zaposleni hranili čevlje v delovnih prostorih ali jim dal navodil, kako v primerih, kot je bil konkreten, ukrepati. Tožnica ni nikoli zatrjevala opustitve delodajalca pri dajanju navodil. Sodišče ni upoštevalo materialnega prava, in sicer Uredbe o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije, kjer je predpisana obleka in obutev za posamezni letni čas in za opravljanje posameznih nalog. Sodišče se niti ni opredelilo niti ni obrazložilo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Prav tako se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke oziroma obravnavalo predlaganih dokazov, da so nizki čevlji primerni za opravljanje nalog, kakršno je opravljala tožnica na dan škodnega dogodka, da so ti čevlji kvalitetni, v skladu z Uredbo in ustrezajo standardom. Nesprejemljivo je naziranje sodišča, da delodajalec tožnice ni organiziral delovnega procesa na primeren način, ker delavcem ni zagotovil garderobne omarice. Noben predpis ne določa, da mora delodajalec v svojih prostorih zagotoviti tudi omaro oziroma garderobo. Med opustitvijo delodajalca tožnice in nastalo škodo ni podana vzročna zveza v razumnih mejah, saj je po teoriji o adekvatni vzročnosti mogoče kot pravno upošteven vzrok šteti le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica trdi, da delodajalec ni organiziral delovnega procesa tako, da bi preprečil poškodbe. Pritožnica nima prav, češ da ne drži, da noben predpis ne zahteva od delodajalca, da mora v svojih prostorih delavcem zagotoviti tudi omaro oziroma garderobo. Predpis, ki zahteva od delodajalca, da mora zagotoviti garderobo v svojih prostorih, je Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. list RS št. 89/99, 39/05 in 43/11), in sicer določbe 76. do 79. člena. Prvi odstavek 76. člena Pravilnika določa, da morajo delavci imeti na razpolago garderobe, v katerih se preoblečejo in hranijo civilno in delovno obleko. Uredba o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije v določbi 2. člena, ki opredeljuje vrste uniform, v četrtem odstavku določa, da se posamezni deli uniform lahko dopolnjujejo ali kombinirajo glede na vremenske razmere in čas opravljanja nalog, na način, ki ga določa vodja policijske enote. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da delodajalec tožnici ni zagotovil garderobe v delovnih prostorih, saj so tako izpovedali tožnica in zaslišane priče T., M. in C. To dejstvo bi v povezavi z odsotnostjo navodil, kako ravnati v takšnih primerih, kot je konkreten (tudi v tem delu dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je oprta na izpovedi zgoraj navedenih, prepriča) lahko vzpostavilo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Če bi namreč tožnica ne imela možnosti, da se v službi glede na zahtevnost intervencije, na katero jo je delodajalec napotil, preobuje v primerno obuvalo (bodisi da bi v službi zamenjala obuvalo, ki bi ga imela v garderobni omarici, bodisi da bi imela čas, da se gre domov preobuti v zimsko obuvalo), bi to kazalo na to, da je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost organizirati delovni proces tako, da bi zagotovil varnost in zdravje pri delu.

6. Toda tožena stranka pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo med strankama nesporna dejstva, in sicer med drugim (11. točka obrazložitve), da nizki čevlji (ti, ki je tožnica kritičnega dne imela v obute) niso primerni za hojo na terenu. Tožena stranka je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2014 (list. št. 24) zatrdila, da „so nizki letni čevlji primerni, pri čemer je bila tožnica na dan škodnega dogodka določena za opravljanje patruljiranja in bila oblečena v letno službeno uniformo ter je imela v tem času na razpolago tako nizke kot tudi terenske čevlje, s čimer je delodajalec zagotovil primerno in ustrezno obutev. Ob tem je dodala, „ da so bili tudi nizki letni čevlji primerni za opravljanje nalog, kakršne je opravljala tožnica na dan škodnega dogodka.“ Nesporno je torej le, da je imela tožnica kritičnega dne obute nizke čevlje, ne pa tudi, ali so (bili) ti primerni za opravljanje naloge ali ne. Očitek o obstoju bistvene kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je torej na mestu, saj so razlogi sodbe so v nasprotju s podatki v spisu,(1) kar je terjalo razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP).

7. Ob novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi očitano kršitev, glede na spornost ključne navedbe, ali so bili čevlji, ki jih je imela tožnica obute, primerni za intervencijo ali ne, pa bo treba tudi ustrezno dopolniti dokazni postopek (v okviru do sedaj pravočasno predlaganih dokazov, seveda). Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti, ali so bili nizki letni čevlji s svojimi karakteristikami primerni za opravljanje patruljiranja na lokaciji in v okoliščinah, ki so bile podane v konkretnem primeru (mokre in spolzke kamnite stopnice na strmem gorskem terenu po nevihti), nato pa znova razsoditi o tožničinem tožbenem zahtevku.

8. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 8. 2013, opr. št. I Cp 643/2013.