Jedro

Upravni organ ni pristojen ugotavljati ničnosti civilnega pravnega posla. Tožnik bi moral trditev o omejenosti investitorjeve pravice do gradnje zaradi določbe 1. odstavka 88. člena ZDen v upravnem postopku izkazati z ustrezno listino (z začasno odredbo denacionalizacijskega organa ali z odločbo o vrnitvi nepremičnine ali s sodno odločbo, s katero bi bili sporni pogodbi izrečeni za nični).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v izreku pod točko 2. na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika A.A. zoper odločbo tožene stranke z dne 26.6.2003. S citirano odločbo je tožena stranka delno spremenila izrek odločbe Upravne enote Kranj z dne 25.4.2003, in sicer tako, da je pri parc. št. 15 k.o.... dodala besedilo „v tistem delu cestišča preko otoka, ki se dotika otoka ob jugozahodnem delu mostu z minimalno potrebno površino na obeh straneh cestišča“, medtem ko je v preostalem delu pritožbi tožnikov zoper navedeno prvostopno upravno odločbo zavrnilo. S to odločbo je bilo investitorju B.B., d.d. izdano enotno dovoljenje za gradnjo objektov v območju C, v podobmočju A, ki tvorijo trgovsko-poslovni center, s pripadajočo infrastrukturo in zunanjo ureditvijo, na tam navedenih zemljiščih.

Tožena stranka je ugotovila, da je obravnavani poseg predviden v območju, ki je urejeno z Odlokom o ureditvenem načrtu območja C.(v nadaljevanju UN). Predvideni poseg je skladen z UN, prav tako tudi z določbo 1. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). V zadevi so bila pridobljena vsa potrebna soglasja, med njimi tudi soglasje Ministrstva za okolje, prostor in energijo, iz katerega izhaja, da so bile upoštevane določbe Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 1/96). Investitor je izkazal, da ima pravico graditi na zemljiščih posega s predloženimi zemljiškoknjižnimi izpiski ter pogodbami, sklenjenimi med Mestno občino Kranj in investitorjem, iz katerih izhaja, da je dovoljena vknjižba služnosti hoje ter vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi v korist investitorjevih zemljišč po navedenem zemljišču občine. Hkrati pa je dovoljena tudi izgradnja potrebne infrastrukture. Predvideni poseg je dopusten tudi z vidika izpolnjevanja pogojev, ki se nanašajo na graditev po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO). Izpodbijana odločba Upravne enote Kranj je zato v delu, glede katerega se pritožbi zavrneta, pravilna in zakonita. Ni pa odločba povsem zakonita v delu, ki se nanaša na poseg na zemljišče parc. št. 15 k.o...., saj je lastnik le-te Mestna občina Kranj, zemljišče pa je v denacionalizacijskem postopku, v katerem se zahteva glede navedene parcele vrnitev v naravi „z izjemo tistega dela cestišča preko otoka, ki se dotika otoka ob jugozapadnem delu mosta, z minimalno potrebno površino na obeh straneh cestišča“. Ker tako investitor za del zemljišča s parc. 15 k.o...., v katerega namerava posegati z infrastrukturo, ni izkazal pravice graditi, je bilo potrebno izpodbijano odločbo v tem delu spremeniti in dovoliti poseg le v tisti del zemljišča, ki je izvzet iz zahtevka za denacionalizacijo.

Sodišče prve stopnje v svoji sodbi pritrjuje presoji tožene stranke in tudi samo ugotavlja, da so vsi javnopravni pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo v danem primeru izpolnjeni. V zvezi s tožbenimi ugovori prvostopno sodišče pojasnjuje, da tožnik dejansko stanje glede predpisanih pogojev, ki jih je treba upoštevati pri izdaji upravnega dovoljenja, izpodbija le pavšalno, kar velja tudi za tožbeni očitek, da sporno dovoljenje ni bilo izdano v skladu s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da upravna organa pri svoji odločitvi nista upoštevala ničnosti pogodb, sklenjenih med Mestno občino Kranj in investitorjem, glede na določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je investitor izključni lastnik vseh zemljišč, ki so predmet pozidave (razen parcel 15 in 16), medtem ko je bremenski list brez vpisov. Zemljišči s parc. št.15 in 16 k.o. ... pa sta vknjiženi kot last Mestne občine Kranj, ta pa je njuno uporabo investitorju dovolila s pogodbama in dodatkom. Navedene listine po presoji sodišča izkazujejo pravico graditi na navedenih zemljiščih. Če naj bi bila ta pravica omejena zaradi določbe 1. odstavka 88. člena ZDen, bi moral tožnik to v upravnem postopku izkazati z ustrezno listino, česar pa ni storil. Glede preostalih tožbenih ugovorov sodišče prve stopnje pojasnjuje, da lahko stranski udeleženci v tujem gradbenem postopku zavarujejo le svoje pravne koristi (43. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), kar velja v obravnavanem primeru tudi za tožnika, ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa.

Tožnik A.A. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno reševanje. Meni, da prvostopno sodišče nima prav, ko ugotavlja, da tožnik dejansko stanje glede predpisanih pogojev, ki jih mora upravni organ upoštevati pri izdaji upravnega dovoljenja, izpodbija zgolj pavšalno. Med pavšalne tožbene očitke prvostopno sodišče neutemeljeno vključuje trditev tožnika, da sporno enotno dovoljenje za gradnjo ni bilo izdano v skladu s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt, saj naj bi že ime območja z oznako C nakazovalo na njegovo namembnost, torej naj bi bilo to območje namenjeno zgolj sejemski dejavnosti. Opozarja, da se je sejem v denacionalizacijskem postopku predstavljal kot specifična ustanova, pomembna za Kranj kot sejemsko mesto. Zato prvostopno sodišče ni pravilno ocenilo namembnosti novih objektov in namembnosti sejma. Zmotna je ugotovitev dejanskega stanja ter uporaba materialnega prava v zvezi z odločitvijo o parceli št.15 k.o.... Sodišče sicer priznava, da denacionalizacijski postopek za celotno območje otok v Kranju še ni končan, vendar kljub jasni določbi 88. člena ZDen dopušča in upošteva nično pogodbo med Mestno občino Kranj in investitorjem. Sodišče nima prav, ko zatrjuje, da vrednotenje in lastninjenje sejma in denacionalizacija podržavljenih nepremičnin, ki so bile sestavni del sejma, v tem postopku niso upoštevni, saj je sodišče ves čas dolžno paziti na ustavnost in zakonitost delovanja posameznih strank v postopku ter na ničnost aktov, ki so predmet pravdnega postopka. Ni pravilen zaključek sodišča, da iz tožbe ne izhaja, da bo tožnik zaradi predvidene gradnje prizadet v kaki svoji pravici oziroma pravni koristi. Denacionalizacijski upravičenci in njihovi nasledniki so že prizadeti z dejstvom, da je sejem s prevaro prišel do zemljišč za objekte, ki jih ne bo uporabljal, saj so bili porušeni. Gre za zemljišče – otok, ki bi ga morali v celoti dobiti nazaj denacionalizacijski upravičenci in njihovi pravni nasledniki. Do dokončanja denacionalizacijskega postopka je tožnik torej stranka v tem postopku, saj gradnja posega neposredno v njegove pravice in pravne koristi. Po informaciji tožnika pa investitor sploh ni več lastnik zemljišč, na katerih naj bi bila izvršena gradnja, pač pa je novi lastnik W. d.d. Če to drži, bo moralo sodišče enotno dovoljenje za gradnjo razveljaviti. Ob upoštevanju navedenega, predvsem glede ničnosti pogodbe, pa je sodišče napravilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka navedenega člena se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla dejansko in pravno podlago, s katero je utemeljila zakonitost izdanega enotnega dovoljenja za gradnjo. Dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo veljavne določbe ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96), ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 do 9/01) ter UN (Uradni list RS, št. 16/02). Ker je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabila, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo z utemeljitvijo, da je odločba tožene stranke zakonita.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V obravnavanem primeru gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se lahko izda na zahtevo investitorja, kateri pa mora predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor (53. člen ZUN in 36. člen ZGO). Ni sporno, da je investitor pravico graditi na zemljiščih posega (razen parcel 15 in 16 k.o....) izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 31.1.2003, iz katerega je razvidno, da je lastnik teh zemljišč, medtem ko je bremenski list brez vpisov. Zemljišči s parc. št. 15 in 16 k.o. ... pa sta v zemljiški knjigi vknjiženi kot last Mestne občine Kranj, ki pa je investitorju s služnostnima pogodbama in dodatkom dovolila njuno uporabo za izgradnjo komunalne infrastrukture za objekte, za katere je bilo izdano sporno enotno dovoljenje za gradnjo. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da tožena stranka ni upoštevala ničnosti služnostnih pogodb in dodatka, kar naj bi morala glede na določbo 1. odstavka 88. člena ZDen. Upravni organ ni pristojen ugotavljati ničnosti civilnega pravnega posla. Tožnik bi moral trditev o omejenosti investitorjeve pravice do gradnje zaradi določbe 1. odstavka 88. člena ZDen v upravnem postopku izkazati z ustrezno listino (z začasno odredbo pristojnega denacionalizacijskega organa ali z odločbo o vrnitvi nepremičnine ali s sodno odločbo, s katero bi bili sporni pogodbi izrečeni za nični). V obravnavanem primeru ne le, da tega ni storil, pač pa iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1730/94-10, izhaja, da je bila v postopku denacionalizacije za predmetne parcele pravnomočno zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, ker je bilo ugotovljeno, da gre za zemljišče, ki po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ne more biti predmet vračanja v postopkih denacionalizacije in zato tudi ne predmet zavarovanja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Glede zemljišča s parc. št. 15 k.o...., ki je v lasti Mestne občine Kranj, pa je tožena stranka zaradi denacionalizacijskega postopka, v katerem se zahteva vrnitev dela te parcele v naravi, delno spremenila prvostopno upravno odločbo in dovolila gradbeni poseg le v tistem delu zemljišča, ki je izvzet iz denacionalizacijskega zahtevka. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem sporu ob že navedenem pomeni, da le zatrjevana (ne pa ugotovljena) ničnost še ne more biti podlaga za drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj je bilo z vidika upravnega postopka, na katerega se nanaša obravnavani upravni spor (presoja pogojev za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo), pravilno presojeno, da po veljavni pravni podlagi za izdajo odločbe o enotnem dovoljenju za gradnjo ni ovire. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi, opr. št. I Up 666/99-2. Že sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor, da predmetno enotno dovoljenje za gradnjo ni bilo izdano v skladu s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt, saj naj bi že ime območja z oznako C – sejem nakazovalo njegovo namembnost in naj bi bilo to namenjeno le sejemski dejavnosti. Navedena trditev je v nasprotju z določbo 6. člena UN, ki natančno določa, kakšna dejavnost se sme v posameznih objektih opravljati, pri čemer ne gre le za sejemsko dejavnost. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa zgolj po poimenovanju prostorskega izvedbenega akta ni mogoče ocenjevati, kakšna gradnja oziroma namembnost predvidenih objektov je dopustna.

Neupošteven je pritožbeni ugovor, da po informaciji tožnika investitor ni več lastnik zemljišč, na katerih naj bi bila izvršena gradnja. Tudi če bi tožnik za navedeno trditev predložil kakšen dokaz, ki ga sicer ni, to ne bi vplivalo na drugačno odločitev, saj sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji upravne odločbe.

Glede preostalih pritožbenih ugovorov je že prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da na odločitev v zvezi z izdanim upravnim dovoljenjem stranski udeleženec ne more vplivati z ugovori, ki ne zadevajo njegovih pravic in pravnih koristi, saj tožnik kot stranski udeleženec v upravnem postopku ne more varovati pravic drugih oseb, kot tudi ne javnega interesa.

Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je tako na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.