Jedro

V primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je sodišče že v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, če obstaja, katero sodno varstvo je to ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo obstoja drugega sodnega varstva pa z vidika učinkovitosti tega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Morebiten obstoj takega - torej učinkovitega - primarnega sodnega varstva izključuje možnost subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 382,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju (v nadaljevanju Upravno sodišče), je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 31. 3. 2025 (I. točka izreka). Poleg tega je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo v delu, v katerem so tožniki zahtevali, da se ugotovi, da je bila zahteva toženke, izvršena preko odgovorne osebe A. A., po trikrat tedenskem testiranju tožnikov na SARS-CoV-2 in pogojevanju oziroma omejevanju pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-Cov-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, nezakonita in neustavna ter da je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnikov iz 2., 14., 34., 25., 42., 56. in 57. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prva alineja II.a točke izreka); da sodišče toženki prepove pogojevanje vstopa v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT, kakor tudi, da sodišče toženki naloži, da tožnikom dopusti obiskovanje šole in izvaja ter tožnikom zagotavlja izobraževanje in ocenjevanje po Zakonu o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT (druga alineja II.a točke izreka). Upravno sodišče je odločilo še, da lahko tožniki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa pri ravnateljici toženke vložijo pritožbo zoper sklepe toženke z dne 17. 11. 2021, o kateri bo odločala pritožbena komisija toženke (II.b, II.c, II.č, II.d in II.e točka izreka). Na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je kot prepozno zavrglo tožbo tudi v delu, v katerem tožniki zahtevajo, da se ugotovi, da je bilo pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z nošenjem maske v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonito in neustavno ter da je nedopustno kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnikov iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (III. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (IV. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče navedlo, da tožba v ugotovitvenem delu zahtevka, ki se nanaša na zahtevo po trikrat tedenskem testiranju, ni dopustna, ker imajo tožniki zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo po 2. členu ZUS-1. Vsakemu izmed tožnikov je bil namreč izdan upravni akt - sklep o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1. V okviru tega varstva bodo tožniki lahko uveljavljali vse zatrjevane kršitve in tudi kršitve ustavnih pravic. Sodišče je menilo tudi, da toženka zoper navedene sklepe tožnikom ni omogočila pravnega varstva, ker je podala napačen pravni pouk. Zato je v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP tožnikom omogočilo vložitev pritožbe zoper sklepe z dne 17. 11. 2021 in odločilo, da teče rok za pritožbo od dneva vročitve tega sodnega sklepa. Glede tožbe oziroma ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, podanega v vlogi z dne 31. 3. 2025, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da je bila zahteva toženke po nošenju mask v obdobju od 17. 1. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonita, pa je navedlo, da je bil navedeni tožbeni zahtevek vložen po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe in je zato prepozen.

3.Prvi tožnik ter četrta in peta tožnica (v nadaljevanju pritožniki) so zoper navedeno prvo alinejo točke II.a in IV. točko izreka sklepa vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navajajo, da je odločitev Upravnega sodišča povsem zgrešena. Poudarjajo, da so sklepi o prepovedi izobraževanja bili že davno in v celoti izvršeni. Po prenehanju ukrepov zaradi covid-19 nimajo več pravnega interesa ne za vložitev pritožbe ne za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1, saj z odpravo sklepov ni več mogoče doseči vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja. Odloki, s katerimi je bila odrejena prepoved, so namreč že davno prenehali veljati in torej nimajo pravnega interesa niti za prepovedni zahtevek. Menijo, da si z vložitvijo pritožbe zoper sklepe o prepovedi izobraževanja ne morejo v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja ter da je jasno, da je vložitev take pritožbe nedovoljeno, neučinkovito in nesmiselno pravno sredstvo. Upravnemu sodišču očitajo, da se sklicuje na preseženo stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 206/2021 ter da je kar samo uvedlo pravno sredstvo, ki ni predvideno ne s sklepom ne po določbah ZOsn in se nedopustno postavilo v vlogo zakonodajalca. Sklep ravnateljice toženke po presoji pritožnikov ne predstavlja ustrezno obrazložene odločbe, izdane v zakonsko vnaprej predpisanem postopku, ki bi strankam zagotovila pravico do pravnega sredstva, poštenega sojenja in učinkovitega sodnega varstva. Poudarjajo, da izkazujejo pravni interes za ugotovitveni zahtevek po 4. členu ZUS-1, saj uveljavljajo poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja in zahtevajo ugotovitev sodišča o neustavnosti takega dejanja, poleg tega pa tudi, da so ostali dlje časa brez možnosti do izobraževanja v šoli, s čimer jim je nastala nepremoženjska škoda. Tožbeni zahtevek po 4. členu ZUS-1 je tako v celoti utemeljen. Vrhovnemu sodišču zato predlagajo, naj pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavni zadevi je sporno, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, s katero so pritožniki Upravnemu sodišču predlagali, naj ugotovi, da je toženka (prek odgovorne osebe A. A.) z zahtevo po trikrat tedenskem testiranju pritožnikov na SARS-CoV-2 in pogojevanju oziroma omejevanju pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-Cov-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, posegla v njihove ustavne pravice iz 2., 14., 34., 25., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter naj se toženki zato prepove pogojevanje vstopa v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT.

7.Po 4. členu ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

8.Kot je v 31. in 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, je zato v primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 že v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, če obstaja, katero sodno varstvo je to ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo obstoja drugega sodnega varstva pa z vidika učinkovitosti tega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Kot že rečeno, morebiten obstoj takega - torej učinkovitega - primarnega sodnega varstva izključuje možnost subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

9.Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožniki niso upravičeni do sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj je bil vsakemu izmed njih izdan upravni akt, in sicer sklep o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in o napotitvi na izobraževanje na daljavo, zoper ta akt pa je dopustno sodno varstvo po 2. členu ZUS-1. Po ustaljeni sodni praksi namreč sodno varstvo zoper upravni akt v "rednem" upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1 pomeni "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona in s tem primarno sodno varstvo. Tudi Upravno sodišče je v 34. in nadaljnjih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da imajo pritožniki v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v postopku nadzora v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper odločitev upravnega organa. To pomeni, da bodo pritožniki lahko zahtevali sodno varstvo v upravnem sporu po odločitvi pritožbene komisije toženke, ko bo dokončno odločeno o njihovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

10.Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe pritožnikov, da za vložitev pritožbe in kasneje tožbe po 2. členu ZUS-1 nimajo več pravnega interesa, ker so bili sporni sklepi toženke že zdavnaj in v celoti izvršeni ter da so odloki, s katerimi je bila odrejena prepoved, že prenehali veljati. Pritožniki si glede na dejanske in pravne okoliščine primera res ne morejo več izboljšati pravnega položaja s postavitvijo tožbenega zahtevka za odpravo spornih sklepov, ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njihove pravice ali pravne koristi, pa lahko še vedno zahtevajo z ugotovitveno tožbo na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 - seveda šele tedaj, ko bodo izpolnjene procesne predpostavke za vložitev take tožbe, kot je bilo že omenjeno.

11.Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep Upravnega sodišča.

K II. točki izreka

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila toženka, temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odmerjeni pa so skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo, in sicer v višini: 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 30 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT). Skupaj je tako Vrhovno sodišče priznalo toženi stranki 637,5 točk oziroma 382,50 EUR stroškov in jih naložilo v plačilo pritožnikom.

-------------------------------

Prim. s sklepi Vrhovnega sodišča I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016, I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021, I Up 228/2021 z dne 8. 12. 2021, I Up 34/2024 z dne 20. 3. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 4, 4/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.