Jedro

Sprememba sodbe na drugi stopnji in zavrženje tožbe po uradni dolžnosti zaradi pomanjkanja pravnega interesa, presega pooblastila drugostopenjskega sodišča (365. člen ZPP/77) ne glede na to, da lahko sodišče druge stopnje (s sklepom) zavrže tožbo le ob hkratni razveljavitvi sodbe prve stopnje (2. in 3. odstavek 369. člena ZPP/77), ne pa ob hkratni potrditvi sodbe prve stopnje, kar je storilo sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo. Zavrženje je v določenih primerih sicer res ugodnejša pravna posledica kot zavrnitev tožbenega zahtevka, vendar pa ne vedno. Predvsem tedaj ne, ko sodišče odklanja odločanje o zahtevku (in s tem dostop do sodišča - 23. člen Ustave RS) stranki, ki je svoj pravni interes za meritorno odločitev na prvi stopnji že izkazala.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična prodajna pogodba, sklenjena po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona med toženima strankama, dne 8.1.1994. Ugotovilo je, da tožeča stranka sicer ima pravni interes za uveljavljanje ničnosti sporne pogodbe, da pa ni izkazala, da je lastnica stanovanja, ki ga je prodala prva tožena stranka; da tudi ni bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja, ker kršitev tega načela lahko uveljavljata le pravdni stranki; da pogodba tudi ni v nasprotju z družbeno moralo, ker sta toženi stranki ravnali po Stanovanjskem zakonu, po katerem imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice pravico do odkupa stanovanj ter da ničnosti tudi ni mogoče uveljavljati zaradi prepovedi pravnega prometa, ker stanovanja v pravnem prometu so. Tožbeni zahtevek je končno zavrnilo tudi na podlagi 460. člena ZOR.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo sicer zavrnilo, vendar je 1. točko izreka prvostopne sodbe spremenilo tako, da je tožbo po uradni dolžnosti zavrglo.

Presodilo je, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe. Oprlo se je na 187. člen ZPP ter 109. člen ZOR ter menilo, da je takšen rezultat za tožečo stranko ugodnejši. Ugotovilo pa je tudi, tako kot prvostopno sodišče, da prodaja tuje stvari ne povzroči ničnosti pogodbe, temveč sankcijo iz 460. člena ZOR.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi navaja, da 111. člen Stanovanjskega zakona za ta primer ne velja. Hiša v Ljubljani je bila v lasti ustanove F. V. do leta 1972, ko je ustanova prenehala, in odtlej naprej v lasti Društva .... Zato v tej zadevi ni mogoče upoštevati odločbe SO Ljubljana Center, na podlagi katere naj bi prešlo to premoženje v družbeno lastnino. Tožeča stranka ima pravni interes za ugotovitev ničnosti, kajti s tem bo dosegla, da bo kupoprodajna pogodba izgubila vso kvaliteto, ki je potrebna za nadaljnjo uporabo te pogodbe, zlasti pa za njeno realizacijo. Trdi še, da ni dolžna čakati, da bo kupec zahteval zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe, temveč da lahko ničnost uveljavlja že ob njeni sklenitvi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77 v povezavi s 498. členom sedanjega ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sicer pritožbo tožeče stranke zavrnilo, vendar pa je po uradni dolžnosti zavrglo tožbo na ugotovitev ničnosti. Zavrglo zato, ker je po uradni dolžnosti presojalo pravni interes tožeče stranke (le ona se je pritožila) in potem, ko je ugotovilo, da ga nima, vsebinsko odklonilo meritorno sojenje o njenem zahtevku.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravni interes po 187. členu ZPP/77 sicer res procesna predpostavka, vendar pa je presoja obstoja ali neobstoja ter vsebine tega interesa praviloma materialnopravno vprašanje. Materialno pravo nam pove, ali lahko stranka, ki vloži ugotovitveno tožbo, pričakuje kakšno pravno korist od nje ali ne. Posebej to velja v primerih, ko ugotovitveno tožbo dovoljuje specialni predpis. V obravnavani zadevi je to 109. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Po navedeni določbi ZOR lahko ničnost uveljavlja vsaka zainteresirana oseba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pravni interes izkazala s svojimi navedbami o namembnosti stanovanja in o svoji pravici uporabe na stanovanju (str. 5 prvostopne sodbe).

Tožbeni zahtevek je nato zavrnilo iz drugih materialnopravnih razlogov. Pritožbo je nato vložila le tožeča stranka in v njej izpodbijala razloge iz prvostopenjske sodbe, ki so vodili v zavrnitev tožbenega zahtevka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sprememba sodbe na drugi stopnji in zavrženje tožbe po uradni dolžnosti zaradi pomanjkanja pravnega interesa, presega pooblastila drugostopenjskega sodišča (365. člen ZPP/77) ne glede na to, da lahko sodišče druge stopnje (s sklepom) zavrže tožbo le ob hkratni razveljavitvi sodbe prve stopnje (2. in 3. odstavek 369. člena ZPP/77), ne pa ob hkratni potrditvi sodbe prve stopnje, kar je storilo sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo. Zavrženje je v določenih primerih sicer res ugodnejša pravna posledica kot zavrnitev tožbenega zahtevka, vendar pa ne vedno.

Predvsem tedaj ne, ko sodišče odklanja odločanje o zahtevku (in s tem dostop do sodišča - 23. člen Ustave RS) stranki, ki je svoj pravni interes za meritorno odločitev na prvi stopnji že izkazala. Za odločanje o pravnem interesu tožeče stranke po uradni dolžnosti na pritožbeni stopnji, ko je pritožbo vložila le tožeča stranka, ni pravne podlage. Pritožbeno sodišče lahko po uradni dolžnosti odloča le o obstoju pravnega interesa za pritožbo (3. odstavek 358. člena ZPP/77).

Čeprav je sodišče druge stopnje v izreku navedlo, da pritožbo tožeče stranke zavrača, v svoji odločbi ni odgovorilo na vse njene ugovore. Obravnavalo je sicer pravno podlago iz 460. člena ZOR, vendar v nezadostnem obsegu. V obravnavanem primeru je šlo namreč za prodajo po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ). Nadaljnje usode te pogodbe zato ne gre obravnavati le s stališča splošnih določb o stvarnopravnih zahtevkih po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ne glede na morebiten neuspeh tožeče stranke, je zato vendarle treba na njene pritožbene ugovore meritorno odgovoriti.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v meritorno odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP/77).

V ponovnem postopku bo sodišče druge stopnje moralo izhajati iz predpostavke, da pravni interes tožeče stranke obstaja in o sporu meritorno odločiti. Na katere pritožbene ugovore bo moralo odgovoriti, izhaja iz pritožbe same in posebni razlogi niso potrebni.