Jedro

V zadevi je nesporno, da je nedovoljen poseg na merilnem mestu tožnikov izvedel Č. Č., ki je bil tudi tisti, ki je dejansko neupravičeno odjemal električno energijo v ugotovljeni vrednosti. Že na podlagi navedenega je treba šteti, da tožnika za električno energijo v navedeni vrednosti nista mogla biti obogatena. Že to pa izključuje možnost uveljavljanja zahtevka zoper njiju na podlagah, kot jih vzpostavlja 245. člen SONDSEE in ki po pravni naravi predstavljajo zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Toženka je napačno izenačila dejanskega uporabnika merilnega mesta z uporabnikom sistema, kot ga definirajo predpisi, ki urejajo distribucijski sistem električne energije.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo, št. 451-8/2021/18 z dne 26. 7. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku, A. A., povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Višja stroškovna zahteva prvega tožnika se zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna drugemu tožniku, B. B., povrniti stroške postopka v višini 25,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahteva tožnikov z dne 26. 4. 2021 v zadevi plačila računa št. ... z dne 10. 3. 2021 zaradi neupravičenega odjema električne energije na merilnem mestu št. ..., na naslovu C., zavrne (1. točka izreka), ter da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2.Toženka v izpodbijani odločbi uvodoma ugotavlja, da je v zadevi bistveno, ali je prišlo do neupravičenega odjema električne energije, kot ga opredeljuje 57. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO) oz. 245. člen Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem električne energije (v nadaljevanju SONDSEE), ter ali sta tožnika dolžna plačati račun iz naslova neupravičenega odjema električne energije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da med strankami ni sporno, da sta bila na merilnem mestu izvedena samovoljna nedovoljena posega, in sicer priklop dela inštalacije na omrežje električne energije mimo merilnih naprav in sprememba (povečanje) glavnih varovalk, kar predstavlja neupravičen odjem električne energije po drugi in peti alineji drugega odstavka 245. člena SONDSEE. Čeprav ni sporno, da je nedovoljena posega izvedel Č. Č., komur sta tožnika na podlagi predprodajne pogodbe nepremičnino prepustila v dejansko posest in uporabo, toženka ugotavlja, da sta tožnika še vedno solastnika merilnega mesta, preko katerega se njuna nepremičnina oskrbuje z električno energijo. S sklenitvijo predprodajne pogodbe za nepremičnino namreč sklenjena pogodba o uporabi sistema ni prenehala veljati. S tem, ko je bil na merilnem mestu ugotovljen neupravičen odjem električne energije, je bil izpolnjen abstraktni dejanski stan iz 245. člen SONDSEE, zaradi česar je nastala obveznost plačila uporabnika sistema iz naslova neupravičenega odjema. Prav tako iz četrtega odstavka 245. člena SONDSEE izhaja solidarna odgovornost lastnika merilnega mesta za vse obveznosti dejanskega uporabnika, zato terjatev do tožnikov obstaja tudi po tej podlagi. Zahteva tožnikov, ki se nanaša na plačilo spornega računa, po mnenju toženke tako ni utemeljena.

3.Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in vlagata tožbo. V njej zatrjujeta, da v obravnavanem primeru ni prišlo do neupravičenega odjema električne energije, kot ga opredeljujejo SPDO in SONDSEE. Skladno z določbami navedenih predpisov neupravičen odjem lahko izvrši le uporabnik sistema, to pa sta skladno z definicijo uporabnika sistema, kot jo vsebujejo predpisi, ki urejajo relevantno področje, tožnika, ki pa nedovoljenih posegov na merilnem mestu nista zagrešila. Č. Č., ki je nedovoljena posega na merilnem mestu izvedel, ni niti uporabnik sistema niti končni odjemalec. V obravnavanem primeru torej ne gre za neupravičen odjem, temveč za kaznivo dejanje tatvine električne energije po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ga je storil Č. Č. na škodo podjetja D., d.d. Tožnika uveljavljata, da se toženka do te njune navedbe v izpodbijani odločbi ni opredelila. Ker ni prišlo do neupravičenega odjema, tudi ne more biti podana njuna solidarna odgovornost kot lastnikov merilnega mesta. Četudi pa bi v obravnavani zadevi šlo za neupravičen odjem, pa sta tožnika razbremenjena odgovornosti ne glede na pravno naravo zahtevka (odškodninska odgovornost, neupravičena obogatitev, civilna pogodbena kazen), do česar se toženka v izpodbijani odločbi prav tako ni opredelila in je že zato zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Predlagata, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in račun D., d.d., št. ... z dne 10. 3. 2021, ter naloži toženki plačilo njunih stroškov upravnega spora, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo njunih stroškov upravnega spora.

4.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe. Bistvena za odločitev je toženkina ugotovitev, da sklenjena pogodba o uporabi sistema ni prenehala veljati s prepustitvijo nepremičnine tožnikov v dejansko posest in uporabo bodočemu kupcu. Toženka pojasnjuje, da pri ugotavljanju, ali gre za neupravičen odjem, ni treba ugotavljati, kdo je izvedel samovoljni nedovoljen poseg na merilnem mestu. Ko je neupravičen odjem ugotovljen, za obveznosti iz tega naslova odgovarjata solidarno lastnik merilnega mesta in dejanski uporabnik. Tožnika imata zoper povzročitelja nedovoljenega posega pravico uveljavljati regresni zahtevek. Pri neupravičenem odjemu ne gre za odškodninski zahtevek, kot tudi ne za civilno pogodbeno kazen, ampak pravni temelj predstavlja 245. člen SONDSEE v zvezi z Energetskim zakonom (v nadaljevanju EZ-1). Toženka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo tožbene navedbe opredeljuje kot neutemeljene. Tožnika sta kot lastnika merilnega mesta sklenila pogodbo o uporabi sistema s stranko z interesom in se v skladu s SPDO in SONDSEE štejeta za uporabnika sistema, zato jima je bilo zaradi neupravičenega odjema električne energije utemeljeno naloženo plačilo računa št. ... z dne 10. 3. 2021. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6.Prvi tožnik se v nadaljnji pripravljalni vlogi sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II K 16355/2021, ki je bila v kazenskem postopku izdana Č. Č. in s katero je bil ta med drugim obsojen tudi zaradi kraje električne energije v skupni vrednosti 12.538,15 EUR na škodo D., d. d., Ljubljana. Omenjeni je kaznivo dejanje priznal. Prvi tožnik opozarja, da bi zavrnitev zahtevka tožnikov pomenila, da bi se oškodovanec lahko poplačal dvakrat.

7.Senat tega sodišča je s sklepom, I U 1277/2021-22 z dne 29. 5. 2023, sklenil, da v zadevi odloča sodnik posameznik, ker po oceni senata v obravnavani zadevi ne gre za zahtevno dejansko in pravno stanje ter vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR. Sestavi sodišča na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodnika ni ugovarjala nobena od prisotnih strank.

8.Sodišče je v zadevi 6. 7. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki so se je udeležili prvi tožnik (osebno in po pooblaščencu), pooblaščenka toženke in pooblaščenka stranke z interesom. Drugi tožnik se glavne obravnave ni udeležil, vabilo je izkazano.

9.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in pripravljalnih vlog tožeče stranke na list. št. A1 - A19, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

10.Dokazni predlog tožnikov po zaslišanju tožeče stranke je sodišče zavrnilo kot nedopusten v skladu z 52. členom ZUS-1. Tožnika tega dokaznega predloga v upravnem postopku do izdaje izpodbijane odločbe namreč nista podala, tega pa po presoji sodišča tudi nista uspela opravičiti. Pooblaščenec prvega tožnika je na naroku navedel, da je v okviru upravnega postopka prvi tožnik podajal izjave oziroma bil zaslišan. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da izjavljanje stranke v upravnem postopku ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje. Pri pravici stranke do izjave v postopku ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, ampak, da se ji da možnost izjavljanja v postopku. To pomeni, da v strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ni inkludirano zaslišanje stranke (tožnika) kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je prvi tožnik s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagal tudi svoje zaslišanje. Dokazni predlog po zaslišanju tožeče stranke je tudi nepotreben, saj za odločitev v zadevi relevantna dejstva (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) med strankami niso sporna.

11.Dokazni predlog prvega tožnika po vpogledu v sodbo na list. št. A21 je sodišče zavrnilo kot nedopusten, saj je bila navedena sodba (katere pravnomočnost ni izkazana) izdana 19. 12. 2022, v času izdaje izpodbijane odločbe pa tako ni obstajala (52. člen ZUS-1).

12.Dokazne predloge tožnikov in toženke po vpogledu v sodno prakso (sodbe) naslovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani je sodišče zavrnilo kot neprimerne. Ti dokazni predlogi so namenjeni dokazovanju prava, ki ga sodišče pozna in razlaga po uradni dolžnosti, zato so neprimerni.

13.Na izrecno vprašanje sodnika stranke ne glavni obravnavi zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov niso ugovarjale.

K I. točki izreka:

14.Tožba je utemeljena.

15.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka v postopku po 413. členu EZ-1 odločila o zahtevku tožnikov, vezanem na tožnikoma izstavljen račun D., d. d., z dne 10. 3. 2021, za neupravičen odjem električne energije. Toženka je zahtevek tožnikov zavrnila.

16.Materialnopravno podlago obravnavanega primera predstavljajo v času izdaje izpodbijane odločbe že veljavna Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (v nadaljevanju SONDSEE). Ta v prvem odstavku 245. člena določajo, da se kot neupravičen odjem šteje vsak odjem ali oddaja električne energije uporabnika sistema iz distribucijskega sistema, ki ni skladen s soglasjem za priključitev uporabnika na distribucijski sistem, ali uporabnik sistema nima urejenih pogodbenih razmerij z distribucijskim operaterjem. Iz drugega odstavka istega člena izhaja, da se kot neupravičen odjem (med drugim) šteje: - če uporabnik sistema odjema ali oddaja električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov ali v zahtevanem roku ne odpravi tehničnih pomanjkljivosti (2. točka) ali - če se uporabnik sistema svojevoljno priključi na distribucijski sistem (5. točka). Četrti odstavek 245. člena SONDSEE določa, da je za vse obveznosti uporabnika sistema iz tega poglavja teh SONDSEE (neupravičen odjem) lastnik merilnega mesta solidarno in neomejeno odgovoren.

17.V zadevi je med strankama nesporno, da je na objektu na naslovu C., ki stoji na parc. št. 2235/8, k.o. ..., v solasti tožnikov in (na podlagi dogovora s tožnikoma) v posesti tretje osebe, Č. Č., prišlo do samovoljnega nedovoljenega priklopa dela inštalacije na omrežje električne energije mimo merilnih naprav na merilnem mestu, ki je posledično omogočil, da se je električna energija odjemala mimo merilnih naprav in se ni registrirala, ter do spremembe (povečanja) glavnih varovalk.

18.Nadalje iz dejanskih ugotovitev toženke, ki med strankama prav tako niso sporne, izhaja, da je nedovoljeni poseg na merilnem mestu izvedel Č. Č., ki je to tudi sam priznal (overjena pisna izjava Č. Č., v katero je kot dokaz vpogledala toženka v postopku pred njo), zoper njega pa se je s tem v zvezi vodil tudi (pred)kazenski postopek (toženka je s tem v zvezi v okviru postopka pred njo vpogledala v Uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 24. 2. 2021 ter pridobila dopis PU Ljubljana, PP Kočevje, z dne 25. 5. 2021, o vložitvi kazenske ovadbe zoper Č. Č.). Č. Č. je bil (kar so stranke kot nesporno potrdile tudi na glavni obravnavi) tudi tisti, ki je dejansko neupravičeno odjemal električno energijo v ugotovljeni vrednosti.

19.Pri zahtevku, kot ga je na tožnika na podlagi 245. člena SONDSEE naslovila stranka z interesom, gre po presoji sodišča po pravni naravi za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kot jo ureja 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skladno s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz navedene materialnopravne podlage so: obogatitev na eni in prikrajšanje (na škodo drugega) na drugi strani, vzročna zveza med njima in odsotnost pravnega temelja oziroma druge pravne podlage za prehod premoženja.

20.Te predpostavke po presoji sodišča glede tožnikov v predmetni zadevi niso izpolnjene. Ker je v zadevi nesporno, da je nedovoljen poseg na merilnem mestu tožnikov izvedel Č. Č., ki je bil tudi tisti, ki je dejansko neupravičeno odjemal električno energijo v ugotovljeni vrednosti, je po presoji sodišča že na podlagi navedenega treba šteti, da tožnika za električno energijo v navedeni vrednosti nista mogla biti obogatena (saj je bil s to nesporno obogaten zgolj Č. Č.). Že to pa izključuje možnost uveljavljanja zahtevka zoper njiju na podlagah, kot jih vzpostavlja 245. člen SONDSEE in ki (kot že pojasnjeno) po pravni naravi predstavljajo zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Navedeno posledično pomeni, da je toženka v postopku pred njo nepravilno uporabila materialno pravo, s tem povezani tožbeni očitki pa so utemeljeni.

21.Čeprav že navedena ugotovitev narekuje odpravo izpodbijane odločbe, sodišče dodaja še, kakor sledi. Pojem "uporabnik sistema" se v SONDSEE uporablja skladno z določili EZ-1 in zajema končnega odjemalca ali proizvajalca. Glede na proces dostopa do sistema je uporabnik sistema do priključitve na sistem lahko imetnik soglasja za priključitev uporabnika na distribucijski sistem ali njegov pooblaščenec, po priključitvi na sistem pa je lahko lastnik merilnega mesta ali pooblaščenec merilnega mesta, kot to izhaja iz posameznega poglavja teh SONDSEE (drugi odstavek 2. člena SONDSEE). V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni EZ-1 je v drugem delu zakona z naslovom "Električna energija", natančneje v 36. členu, določal posebni pomen posameznih izrazov, med drugim v 42. točki tudi pomen izraza "uporabnik sistema", ki pomeni proizvajalca ali končnega odjemalca. Skladno s 17. točko 36. člena EZ-1 "odjemalec" pomeni dobavitelja ali končnega odjemalca električne energije, pri čemer so "vsi odjemalci /so/ upravičeni odjemalci". Skladno s 43. točko 36. člena EZ-1 pa "upravičeni odjemalec" pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri.

22.Sodišče sodi, da toženka ni uspela izkazati, na kakšni podlagi je tretjo osebo (Č. Č.) štela za uporabnika sistema, tako pa tudi ne izkazati (solidarne) odgovornost tožnikov v zvezi z ravnanjem slednjega na podlagi četrtega odstavka 245. člena SONDSEE. Drži namreč trditev tožnikov, da je toženka napačno izenačila dejanskega uporabnika merilnega mesta z uporabnikom sistema, kot ga definirajo predpisi, ki urejajo distribucijski sistem električne energije. Ker sta tožnika solastnika nepremičnine, ki stoji na parc. št. 2235/8, k.o. ..., in solastnika merilnega mesta št. ..., za katerega je prvi tožnik sklenil Pogodbo o uporabi sistema, za stališče toženke, da je bil v konkretnem primeru uporabnik sistema Č. Č. (na podlagi katerega je bila sicer prenesena posest na navedeni nepremičnini, ki pa pogodbe o uporabi sistema ni sklenil), podlage ni najti.

23.Po povedanem sodišče sodi, da sta tožnika uspela izkazati, da je toženka v postopku pred njo napačno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tožnika sta v tožbi primarno predlagala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in odpravi sporni račun za odjem električne energije (v zvezi s katerim se je vodil spor pred toženko). Sodišče predlogu tožnikov ni sledilo. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti1. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožnik ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

24.Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. in III. točki izreka:

25.Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnika po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

26.Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, prvega tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 469,70 EUR. Čeprav je prvi tožnik priglasil tudi stroške v višini 38,50 EUR (4. člen Pravilnika), je sodišče njegovo višjo stroškovno zahtevo zavrnilo, ker je ocenilo, da mu v postopku stvari ni bilo treba dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami. S svojimi navedbami v pripravljalnih vlogah z dne 15. 11. 2021 in 6. 6. 2023 tako ni z ničemer prispeval k rešitvi zadeve. V pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2021 je namreč v bistvenem delu ponovil tožbene navedbe, v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2023 pa je zgolj podal dokazni predlog z vpogledom v sodbo na list. št. A21, ki pa ga je sodišče, kot obrazloženo že zgoraj (11. točka obrazložitve te sodbe), na podlagi 52. člena ZUS-1 zavrnilo kot nedopustnega.

27.Drugega tožnika v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 25,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika).

28.Priznane stroške mora toženka tožnikoma plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019.

2SONDSEE so nadomestila prej veljavne Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO).

3Tako naslovno sodišče npr. že v sodbi, I U 861/2021 z dne 25. 4. 2023; smiselno enako npr. tudi Višje sodišče v Celju v sodbi, Cp 299/2014 z dne 30. 10. 2014.

4Ta del zakona je bil razveljavljen z Zakonom o oskrbi z električno energijo (ZOEE) (Uradni list RS, št. 172-3349/2021), ki velja od 13. 11. 2021, in v 176. členu določa prenehanje veljavnosti nekaterih določb EZ-1, med drugim tudi 36. člena EZ-1, ki je določal pomen posameznih izrazov v drugem delu EZ-1.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) - člen 57 Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (2021) - člen 245

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 413

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.