Jedro

Tožnik je s predlaganjem dodatnih dokazov (priče in listin) želel dokazati, da je k njegovemu ravnanju pripomogla tudi nadrejena delavka sama. Iz odločbe disciplinskega organa prve stopnje izhaja, da je bila ta (olajševalna) okoliščina že upoštevana pri izbiri disciplinskega ukrepa. Sodišči sta zato utemeljeno zavrnili izvedbo dodatnih dokazov o okoliščini, ki niti ni bila sporna in ki je bila pri odločitvi upoštevana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bil tožniku zaradi kršitev delovnih obveznosti (žaljivega obnašanja do nadrejene delavke) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena. Sodišče je ugotovilo, da v disciplinskem postopku ni bilo procesnih kršitev, da je tožnik očitano kršitev storil in je zanjo odgovoren, izrečen pa mu je bil tudi pravilen in zakonit ukrep.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da z odločitvijo in razlogi sodišča ne more soglašati. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, in katerih izvedba bi lahko pojasnila okoliščine, relevantne za oceno upravičenosti izreka disciplinskega ukrepa. Sodišče se sploh ni spuščalo v presojo olajševalnih okoliščin, ugotovilo je le, da jih je upoštevala že tožena stranka s tem, ko je izvršitev ukrepa odložila. Sodišče ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, pomembnih za odločitev, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 213. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz revizijskih navedb izhaja, da je za tožnika sporna le izbira disciplinskega ukrepa. Ne navaja namreč ničesar, kar bi kazalo na njegovo nasprotovanje ugotovitvam sodišča, da je očitano kršitev storil. Sklicevanje na neugotovljene oziroma neupoštevane olajševalne okoliščine lahko namreč pomeni samo to: olajševalne in obteževalne okoliščine se namreč upoštevajo pri izbiri disciplinskega ukrepa, torej šele potem, ko je že ugotovljeno, da je delavec storil očitano kršitev delovnih obveznosti in da je zanjo tudi odgovoren. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo presojalo le v tem obsegu.

Če sodišče ne ugotovi kakšnega odločilnega dejstva zaradi tega, ker (neutemeljeno) ne izvede kakšnega od predlaganih dokazov, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in po stališču procesno pravne teorije obenem za (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik z zatrjevanjem, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pomembnih za odločitev, smiselno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je lahko revizijski razlog le, če je storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Na prvi odstavek 339. člena ZPP pa se revident v reviziji lahko sklicuje, ker je ta razlog neuspešno uveljavljal že v pritožbi.

Vendar zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do olajševalnih okoliščin, ki jih je upošteval že disciplinski organ pri toženi stranki. To je storilo šele sodišče druge stopnje, čeprav tudi to le z navedbo, da je olajševalne okoliščine upoštevala že tožena stranka sama. Tožnik je s predlaganjem dodatnih dokazov (priče in listin) želel dokazati, da je k njegovemu ravnanju pripomogla tudi nadrejena delavka sama. Iz odločbe disciplinskega organa prve stopnje (odločba z dne 10.9.2002, priloga A2) izhaja, da je bila ta (olajševalna) okoliščina že upoštevana pri izbiri disciplinskega ukrepa. Sodišči sta zato utemeljeno zavrnili izvedbo dodatnih dokazov o okoliščini, ki niti ni bila sporna in ki je bila pri odločitvi upoštevana.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Po določbah 57. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) so vojaške osebe disciplinsko odgovorne za kršitve vojaške discipline, med katere se za težje kršitve šteje tudi žaljivo obnašanje do nadrejenih. Po določbah 58. člena ZObr se vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, za težje kršitve vojaške discipline lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev se lahko pogojno odloži. Obe sodišči sta zato pravilno ugotovili, da je bil izrek disciplinskega ukrepa tožniku zakonit. Pri presoji pogojne odložitve izvršitve tako izrečenega ukrepa pa sta potrdili odločitev tožene stranke, ki je upoštevala tako obteževalne kot olajševalne okoliščine - med slednjimi tudi okoliščino, za katero tožnik neutemeljeno zatrjuje, da sploh ni bila ugotavljana. Ker jo je ugotovil že disciplinski organ tožene stranke, ni bilo tudi nobene potrebe, da bi se ponovno ugotavljala še v sodnem postopku.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).