Jedro

Dokončno mnenje državnotožilskega sveta iz 4. odst. 20. člena ZDT ni upravni akt in ne akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato se zavržeta tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je dne 9.10.2003 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložila tožbo zoper dokončno mnenje Državno tožilskega sveta z dne 16.9.2003, s katerim je ta organ na podlagi 4. odstavka 20. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 63/94, 59/99, 56/2oo2-ZJU in 105/2002) razvrstil prijavljeni kandidatki za prosto mesto okrožnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v L. po vrstnem redu tako, da je na prvo mesto predlagal M.V., na drugo pa tožnico, pri čemer je obe ocenil kot primerni za funkcijo državne tožilke. Razvrstitev je bila opravljena po kriterijih iz 29. člena Zakona o sodniški službi, pri čemer je posebej upošteval delovne izkušnje in strokovnost kandidatk.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeni akt, ker meni, da je razvrstitev kandidatk nepravilna in da bi morala biti sama uvrščena na prvo mesto glede na to, da je pomočnica okrožnega državnega tožilca z vsemi pooblastili, medtem, ko je nasprotna kandidatka odvetnica v K. in tožilskih izkušenj nima. Hkrati s tožbo pa predlaga tudi izdajo začasne odredbe: "Republiki Sloveniji, Vladi Republike Slovenije, se do pravnomočnosti odločbe v tej zadevi prepoveduje imenovati M.V. za okrožno državno tožilko v L. na podlagi razpisa za okrožnega državnega tožilca v L., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 40/41; predsedniku vlade oziroma ministru za pravosodje pa se prepoveduje omogočiti M.V., da pred njim izreče prisego po 22. členu Zakona o državnem tožilstvu." Svoj predlog utemeljuje s tem, da bi ji nastala hujša škodljiva posledica. Razpisano je bilo le eno prosto tožilsko mesto in če ga zasede V., ji te funkcije ne bo mogoče odvzeti, tudi če bi tožnica v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom. Morebitna trditev, da se lahko tožnica prijavi na drug razpis in da ji zato ne bo nastala škoda, ne zdrži, saj je treba v tej zadevi odločati izključno o predmetnem razpisu, kjer se primerjata samo tožnica in V., ne pa morda tožnica in kdo drug, ki bi se lahko prijavil na nov razpis. Iz navedenega razloga vlaga tožbo tudi zoper drugotoženo stranko. Njej je treba prepovedati imenovanje protikandidatke za okrožno državno tožilko in preprečiti njeno zaprisego, kar je torej predmet začasne odredbe.

K 1. točki izreka: Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: V 20. členu ZDT je urejen del postopka imenovanja državnih tožilcev. Med drugim je določeno, da državnotožilski svet po tem, ko prejme razpisno gradivo od ministrstva, pristojnega za pravosodje, povabi na razgovor prijavljene kandidate in pozove vodjo ustreznega tožilstva, da se izjasni o kandidatih (1. odstavek). Na podlagi tega državnotožilski svet oblikuje mnenje glede kandidatov in v njem razvrsti kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje in utemelji razloge za razvrstitev (2. odstavek). Mnenje vroči kanidatom in vodji državnega tožilstva, ki lahko na mnenje posredujejo obrazložene pripombe v osmih dneh (3. odstavek). V 30 dneh od prejema pripomb oziroma po izteku 8 dnevnega roka državnotožilski svet oblikuje dokončno mnenje in ga v 8 dneh pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje (4. odstavek). V 5. in 6. odstavku pa so določeni primeri, ko je mnenje državnotožilskega sveta za pravosodnega ministra pri oblikovanju predloga za imenovanje obvezno. V 1. odstavku 17. člena ZDT je določeno, da državne tožilce imenuje Vlada RS na predlog pravosodnega ministra, v 18. členu pa je določeno, da minister poda predlog potem, ko prejme mnenje državnotožilskega sveta.

V ZDT zoper dokončno mnenje državnotožilskega sveta ni predpisan poseben pritožbeni postopka oziroma sodno varstvo. Taka zahteva tudi ni vsebovana v odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-202/99-20 z dne 21. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/2002), s katero je ustavno sodišče med drugim odločilo, da so določbe tretjega poglavja 1. oddelka ZDT (Uradni list RS, št. 63/94 in 59/99) v neskladju z ustavo, ker ne določajo možnosti, da se kandidat seznani z mnenjem personalne komisije in se o njem izjavi.

Dokončno mnenje državnotožilskega sveta je torej eden od aktov v postopku izbire in imenovanja državnega tožilca. Po mnenju sodišča ta akt ni upravni akt in tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

V ZDT ni določeno, da bi bilo mnenje Državnotožilskega sveta upravna stvar ali da se izda v upravnem postopku. Po presoji sodišča tudi ne gre za drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP-1, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002).

Čeprav je to posamičen akt javnopravne narave, ki ga je izdal pristojni državni organ, po presoji sodišča to ni akt odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Je le ugotovitev o tem, ali kandidati izpolnjujejo formalne pogoje za tožilca, mnenje o njihovi primernosti in njihova razvrstitev. Ta razvrstitev pa za ministra za pravosodje kot predlagatelja imenovanja državnih tožilcev v obravnavanem primeru niti ni obvezna. Ta akt torej po presoji sodišča ni dokončni (upravni) akt v smislu 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS.

Po presoji sodišča ta akt tudi ni posamični akt, s katerim bi bilo poseženo v ustavne pravice (3. odstavek 1. člena ZUS) in zoper katerega ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Mnenje državnotožilskega sveta je le eden od vmesnih sicer obveznih aktov v postopku imenovanja tožilca, vendar pa kot je sodišče že navedlo, ne pomeni odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, poleg tega pa v obravnavnem primeru v tem mnenju sprejeta razvrstitev kandidatk za pravosodnega ministra niti ni obvezna. Odločitev o imenovanju namreč sprejme Vlada RS na predlog pravosodnega ministra. Razvrstitev kandidatk v obravnavanem mnenju po presoji sodišča tudi ni poseg v katerokoli ustavno pravico, tudi ne v pravico do svobode dela (49. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS). Pravica iz 49. člena URS namreč predstavlja pravico posmeznika, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega delovnega mesta. Ne pomeni pa pravice do zasedbe tega mesta. V obravnavanem mnenju pa je ugotovljeno, da tudi tožnica izpolnjuje pogoje in je primerna za tožilko, le prednost za imenovanje je dana protikandidatki.

Izpodbijani akt tudi ni posamični akt o imenovanju v smislu 2. odstavka 3. člena ZUS, saj se s tem aktom še ne odloča o imenovanju, pač pa se le daje mnenje predlagatelju imenovanja, to je pravosodnemu ministru, medtem ko se imenovanje opravi z aktom Vlade RS.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper v tem sporu izpodbijani akt zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožnica je tožbo vložila tudi zoper Vlado RS. Ta pa v tem sporu, glede na določbo 3. odstavka 18. člena ZUS, ki določa, da je tožena stranka državni organ, katerega akt se izpodbija, ne more biti tožena stranka, saj se v tem sporu ne izpodbija njen akt. Zato je bilo treba tožbo v delu, ki se nanaša na Vlado RS, zavreči kot preuranjeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Ker akt, zoper katerega je vložena tožba, ni upravni akt oziroma akt, zoper katerega bi bilo sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, tudi ni mogoče izdati začasne odredbe po 69. členu ZUS v zvezi s tem aktom. Zato je bilo treba na podlagi 69. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavreči tudi predlagano začasno odredbo.