Jedro

Tožeča stranka, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je upravičena zahtevati od tožene stranke, kot pogodbenega dolžnika izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžna izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Prav tožena stranka se je s pogodbo zavezala plačati vse pogodbene obveznosti (3. točka pogodbe) in se tudi izrecno zavezala, da bo zagotovila sredstva za poravnavo računov dobavitelja iz svojega žiro računa (5. točka pogodbe), kar pomeni, da se je kot dolžnik in plačnik zavezala v svojem imenu in za svoj račun.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ig 862/95 z dne 26.6.1995 v 1. točki izreka glede glavnice 653.919,80 ST z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz 1. točke izreka prvostopne odločbe ter v 3. točki izreka sklepa o izvršbi glede izvršilnih stroškov v znesku 30.084,00 SIT s procesnimi zamudnimi obrestmi. Toženo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 24.000,00 SIT s pripadajočimi procesnimi zamudnimi obrestmi. Glede skrčenega tožbenega zahtevka pa je citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo. Zoper obsodilni del prvostopne odločbe, torej zoper sodbo, se je tožena stranka pravočasno pritožila po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožnica meni, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tudi zmotno uporabilo materiano pravo, ko je toženo stranko, kot pasivno legitimirano, obsodilo. Tožena stranka pa je bila v razmerju s tožečo stranko le posrednik "ki je v svojstvu upravnika skrbel za pobiranje in nakazovanje denarja tožeči stranki". Zato tožeča stranka ne more neplačani ali nepravočasno plačani del svojih dobav uveljavljati neposredno od upravnika, saj so uporabniki njenih storitev le lastniki oziroma uporabniki posameznih stanovanj. V svojih razlogih se tožena stranka sklicuje še na smiselno zavzeto stališče v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 1419/95. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Glede na določilo 1. odst. 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo na podlagi določb ZPP/77. Pritožba ni utemeljena. Vtoževano denarno terjatev iz naslova dobavljene toplotne energije je tožeča stranka temeljila na pogodbi št. 788/92-1007 o dobavi toplotne energije z dne 24.11.1992 (priloga A12), ki jo je sklenila s toženo stranko, kot odjemalcem. V obravnavanem primeru gre torej za pogodbo, ki je ustvarila pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (glej 1. odst. 148. člena ZOR). Tožeča stranka, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je zato upravičena zahtevati od tožene stranke, kot pogodbenega dolžnika izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžna izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (glej 1. odst. 262. člena ZOR v zvezi s 1. odst. 17. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je dokazno listino tožeče stranke povsem pravilno ocenilo, na podlagi pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev pa o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno razsodilo. Prav tožena stranka se je s pogodbo zavezala plačati vse pogodbene obveznosti (3. točka pogodbe) in se tudi izrecno zavezala, da bo zagotovila sredstva za poravnavo računov dobavitelja iz svojega žiro računa (5. točka pogodbe), kar pomeni, da se je kot dolžnik in plačnik zavezala v svojem imenu in za svoj račun. V izpodbijani sodbi in v tej odločbi navedena odločilna dejstva so zadostna za presojo o pasivni legitimaciji tožene stranke. Napačno je zato materialnopravno naziranje pritožnice, da tožeča stranka "ne more neplačani ali nepravočasno plačani del svojih dobav uveljavljati neposredno od upravnika", pri čemer se pritožnica sklicuje na nekonkretizirana kogentna določila Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91 ... 1/2000, v nadaljevanju SZ). Verjetno se pritožnica v tem pogledu sklicuje na določila 22., 26. oz. 27. člena SZ, ki urejajo pogodbo o upravljanju, h katere sklenitvi so po zakonu zavezani vsi lastniki v večstanovanjskih hišah in v kateri lahko v primeru iz 27. člena SZ določijo tudi upravnika in meje njegovih pooblastil pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami ter pri zastopanju. Na takšno pogodbo se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, pa tudi če bi se, bi ta, v konkurenci s pogodbo, na katero se je v tem sporu sklicevala tožeča stranka, pomenila le vsebino obligacijskopravnega razmerja tožene stranke v (notranjem) razmerju z njenimi komitenti v večstanovanjski hiši. Tudi na podobno sodno prakso se pritožnica neustrezno sklicuje. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 1419/95 z dne 17.6.1997 je namreč razvidno, da so se odločilna dejstva v sporu med javnim podjetjem V. p.o., Ljubljana, kot tožečo stranko in isto toženko, ugotavljala glede na določbe Odloka o oskrbi z vodo (Ur. l. RS št. 11/87), in ni razvidno zatrjevanje ali ugotavljanje pogodbene podlage, kot v konkretnem primeru. S temi razlogi je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče namreč tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (368. člen ZPP/77).