Jedro

Prvostopenjsko sodišče oje pri odločanju o štirih vrstah nepremoženjske škode v zvezi z vsako odškodninsko postavko v razlogih sodbe povzelo dejanske ugotovitve sodnega izvedenca in temu dodalo povzetek tožnikove izpovedi. Pri nobeni odškodninski postavki ni nobenega od navedenih dokazov ocenilo, napravilo ni nikakršne dokazne ocene vseh dokazov in ni pojasnilo, katero dejstvo šteje za dokazane. Ob določenih razlikah med izvedenskim mnenjem in tožnikovo izpovedjo glede vseh vrst nepremoženjske škode manjka v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča kakršnokoli stališče sodišča, katera dejstva so sploh ugotovljena.

Sodna praksa je odklonila uporabo 919. člena ZOR v primerih direktne tožbe iz 941. člena ZOR, ko lahko v primeru zavarovanja pred odgovornostjo oškodovanec neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode.

Izrek

1. Revizija glede odločitve o plačilu zneska 69.300 SIT (sedaj 289,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrže. 2. V ostalem se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu glede zneska 1,100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2000 dalje ter pravdnimi in pritožbenimi stroški razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

4. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dne 27.7.1996 se je tožnik kot gasilec poškodoval pri gasilskem tekmovanju. Odškodnino v skupnem znesku 2,124.300 SIT (sedaj 8.864,55 EUR) je uveljavljal proti toženi stranki, pri kateri je imela zavarovano svojo odgovornost Občinska gasilska zveza Ž.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožniku v skupnem znesku 1,524.300 SIT (sedaj 6.360,79 EUR). Tožniku je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1,450.000 SIT (sedaj 6.050,74 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 28.4.1997 in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 74.300 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.1997 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank. Na pritožbo tožene stranke je spremenilo obrestni del prvostopenjske sodbe tako, da zamudne obresti od zneska 1,450.000 SIT (sedaj 6.050,74 EUR) tečejo od 21.6.2000 (od izdaje prvostopenjske sodbe dalje). Na pritožbo tožeče stranke je spremenilo prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških. V preostalih delih je pritožbi zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, in sicer glede zneska 1,169.300 SIT (sedaj 4.879,40 EUR). Izpodbija obsodilni del sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) in glede odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 69.300 SIT (sedaj 289,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo le na navedbe tožnika in delno na izvedensko mnenje dr. Ž., dokazno pa izvedenih dokazov ni ocenilo in ni sprejelo sodnega zaključka. Tega ni storilo niti sodišče druge stopnje, ko je na ugovore in pritožbene trditve tožene stranke odgovorilo s tem, da naj bi sodišče prve stopnje le povzelo navedbe tožnika o trajanju operacije osem ur, da pa gre za laično oceno tožnika. Tudi sodišče druge stopnje ni zavzelo dokazne ocene in sodnega zaključka glede izvedenih dokazov in tako niti sodbe prve stopnje niti sodbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti in gre za bistvena razhajanja med izvedenimi dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo sodišč. Zaključki sodišč o hudih neugodnostih, težavah in bodočih bolečinah so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Protispisnih zaključkov drugostopenjsko sodišče ni odpravilo. Tožnikove neugodnosti je dodatno potenciralo z nedopustnimi ugotovitvami, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta za kratko bolečinsko obdobje, ki ni bilo intenzivno, prisodili odškodnino za telesne bolečine kar v znesku 550.000 SIT. Pri tem niti ni mogoče ugotoviti, ali je prisojena odškodnina le za pretekle telesne bolečine in neugodnosti ali tudi za bodoče telesne bolečine. Za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti je odškodnina prisojena neutemeljeno, ker tožnikova zaskrbljenost ni bila velika, pri njem pa tudi ne gre za nobeno trajno skaženost. Tožnikova poškodba zobovja je sanirana, zato ni prikrajšan v nobenih življenjskih aktivnostih in mu ne gre nobena odškodnina iz tega naslova, gotovo pa ne v prisojenem znesku 500.000 SIT.

Tožena stranka glede povrnitve materialne škode v reviziji navaja, da je tožniku neutemeljeno prisojen znesek 69.300 SIT z obrestmi od 28.1.1997 dalje za zobozdravniške stroške, saj utemeljenosti prisoje tega zneska ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper drugostopenjsko sodbo. Izpodbija jo v delu, v katerem je pritožbeno sodišče v prvem odstavku izreka svoje sodbe delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da od zneska 1,450.000 SIT (sedaj 6.050,74 EUR) - odškodnina za nepremoženjsko škodo - tečejo obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (21.6.2000) in ne od vložitve tožbe (28.4.1997), kot je odločilo sodišče prve stopnje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo 186. in 919. člena ZOR v zvezi z 941. členom ZOR. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi trdi, da obrazložitev prvostopenjske sodbe na osmi strani navaja, da je sodišče ugotavljalo obseg nepremoženjske škode na dan, ko je tožnik vložil tožbo, saj se po vložitvi tožbe, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, stanje na področju nepremoženjske škode pri tožniku ni več spreminjalo. Drugače kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obresti za nepremoženjsko škodo priznalo tožniku šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V obrazložitvi svoje odločitve sodišče druge stopnje na tretji strani navaja, da je sodišče prve stopnje zamudne obresti dosodilo od vložitve tožbe dalje, čeprav je odškodnino odmerilo po cenah in merilih ob izdaji sodbe. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje o odločilnem dejstvu, po katerih cenah in merilih je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo nepremoženjsko odškodnino, so v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti v nadaljevanju trdi, da sodba sodišča druge stopnje ne navaja materialnega prava, po katerem je pritožbeno sodišče ocenilo kot materialnopravno napačno odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti. Tudi pri obravnavani direktni tožbi proti zavarovalnici za odškodnino iz zavarovanja odgovornosti (941. člen ZOR) velja glede plačilne zamude zavarovalnice 186. člen ZOR, po katerem se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Prav tako velja tudi 919. člen ZOR, ki zavarovalnici nalaga, da odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto izplača v roku 14 dni od prejema obvestila, da je zavarovalni primer nastal. V obravnavanem primeru je zavarovatelj škodo prijavil takoj po dogodku, tožnik je 12.11.1996 in 27.2.1997 specificiral odškodninski zahtevek ter priložil dve zdravniški spričevali, tako da je bila takoj po dogodku okvirno znana tožnikova škoda. Tožena stranka je izplačilo odškodnine pred pravdo zavlačevala z izplačilom bagatelne odškodnine 100.800 SIT in ponudila nesprejemljivo poravnavo, v pravdi pa pavšalno ugovarjala, da je tožnik uveljavljal previsoko odškodnino. Predlagala je izvedenca stomatologa, pripomb glede tega mnenja pa ni imela. Zaradi zavlačevanja tožene stranke so od škodnega dogodka do prvostopenjske sodbe pretekla štiri leta, odškodnina pa je bila določena na podlagi zahtevka v tožbi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo imaterialno odškodnino po razmerah v času vložitve tožbe ter zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, ne posega v enakost oškodovanca pred zakonom ter v enako varstvo pravic pred sodiščem. Z zahtevo zato predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in po drugem odstavku 391. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu, zahteva za varstvo zakonitosti pa obema strankama.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrženje zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa njeno zavrnitev. Na zahtevo za varstvo zakonitosti pa je odgovorila tožena stranka in ob zatrjevanju netočnosti navedb zahteve ter njene neutemeljenosti predlagala njeno zavrnitev.

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi ni dovoljena, glede odločitve o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) pa je utemeljena.

Tožena stranka v reviziji izpodbija odločitev o odškodnini za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo. Ti dve škodi imata različno dejansko in pravno podlago in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pri obravnavanju dovoljenosti revizije upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša v obravnavanem primeru 69.300 SIT (sedaj 289,18 EUR), s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja. Revizija tožene stranke je zato v delu, ko izpodbija odločitev o premoženjski škodi 69.300 SIT (sedaj 289,18 EUR), nedovoljena, zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

V delu, ko revidentka izpodbija odločitev o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo v znesku 1,100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR), je revizija utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija. Sodbi imata namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, saj nimata razlogov o pravno odločilnih dejstvih za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki ga je potrebno uporabiti za sporno razmerje, določa v 200. členu, katera dejstva se ugotavljajo pri odločanju o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče mora ugotoviti stopnjo in trajanje bolečin ter strahu in druge relevantne okoliščine primera, pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Ugotoviti mora torej relevantno dejansko stanje. To stori v skladu z 8. členom ZPP tako, da opravi vestno in skrbno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, čemur sledi končna ocena z upoštevanjem uspeha celotnega postopka.

V tem primeru je prvostopenjsko sodišče odločalo o štirih vrstah nepremoženjske škode. Oprlo se je na določbe 200. in 203. člena ZOR. V zvezi z vsako odškodninsko postavko je v razlogih sodbe povzelo dejanske ugotovitve sodnega izvedenca dr. D. Ž. in temu dodalo povzetek tožnikove izpovedi. Pri nobeni odškodninski postavki ni nobenega od navedenih dokazov ocenilo, napravilo ni nikakršne dokazne ocene vseh dokazov in ni pojasnilo, katero dejstvo šteje za dokazano. Ob določenih razlikah med izvedenskim mnenjem in tožnikovo izpovedjo glede vseh vrst nepremoženjske škode manjka v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča kakršnokoli stališče sodišča, katera dejstva so sploh ugotovljena. Prej navedenim povzetkom izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika sledijo namreč pri vseh vrstah odškodnine za nepremoženjsko škodo zgolj materialnopravni zaključki o višini odškodnine v smislu: "Glede na tako ugotovljeno dalj časa trajajoče bolečinsko obdobje in dalj časa trajajoče neugodnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku ... prisodilo ... denarno odškodnino v znesku ...". Iz navedenega je razvidna utemeljenost revizijske trditve, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov in je razsodilo brez kakršnekoli dokazne ocene. Manjkajo torej razlogi o tem, katera dejstva so bila sploh podlaga za odločitev o vseh vrstah nepremoženjske škode, to pa so take pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe, da se je v pogledu višine odškodnine (v obsegu revizijskega izpodbijanja) ne more preizkusiti.

Tožena stranka pravilno navaja, da je enake trditve o odsotnosti vsakršne dokazne ocene navedla v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo, razen v neodločilnem delu o trajanju zobozdravstvene operacije. Sodišče druge stopnje ne sprejema dokazne ocene, kot zmotno trdi revizija, saj je to dolžnost prvostopenjskega sodišča. Mora pa nadzorovati pravilnost dela prvostopenjskega sodišča in preizkušati njegov postopek ter njegovo argumentacijo glede dejanskih ugotovitev. Kljub izrecnim pritožbenim trditvam pritožbeno sodišče ni preizkusilo rezultata postopka in argumentacije prvostopenjskega sodišča glede ugotavljanja dejanskega stanja ter ni zavzelo nikakršnega stališča o pritožbenih očitkih o navedenem, tako da je tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tudi ta sodba v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti.

Zaradi navedenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo v znesku 1,100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) z zakonskimi zamudni obrestmi od 21.6.2000 dalje ter posledično glede pravdnih in pritožbenih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija zavrnilni del sodbe glede zakonskih zamudnih obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo za obdobje pred izdajo prvostopenjske sodbe (21.6.2000). Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi drugostopenjske sodbe o odločilnem dejstvu v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe. Nasprotje naj bi bilo v tem, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je ugotavljalo obseg nepremoženjske škode na dan vložitve tožbe, pritožbeno sodišče pa je navedlo, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino po cenah in merilih ob izdaji sodbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevano nasprotje ni podano. Pritožbeno sodišče je res navedlo, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino po cenah in merilih ob izdaji sodbe. To pa je prvostopenjsko sodišče tudi dejansko storilo, kar je razvidno iz tretjega odstavka osme strani prvostopenjske sodbe. Prvo sodišče ni nikjer navedlo, da bi odškodnino odmerilo po cenah in merilih ob vložitvi tožbe. Navedlo je samo, da je bil obseg nepremoženjske škode v celoti znan na dan vložitve tožbe, in temu dodalo, da se stanje pri tožniku na področju nepremoženjske škode po vložitvi tožbe ni več spreminjalo. S poudarjanjem stanja na dan vložitve tožbe je prvostopenjsko sodišče utemeljevalo plačilno zamudo tožene stranke na dan vložitve tožbe in posledično priznanje zakonskih zamudnih obresti od tega datuma. Poudarjanje nadaljnjega nespremenjenega stanja glede obsega tožnikove škode pa jasno kaže na zavedanje prvostopenjskega sodišča o odločilnosti dejstev in meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo na koncu pravdnega postopka ob izdaji sodbe. Da pa bi odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo po cenah in merilih na dan vložitve tožbe, prvostopenjsko sodišče ni niti eksplicitno niti implicitno navedlo. Zatrjevana procesna kršitev zato ni podana.

Odločitev pritožbenega sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in ne od vložitve tožbe, izpodbija zahteva s trditvijo o zmotni uporabi materialnega prava, češ da nista bili uporabljeni določbi 186. in 919. člena ZOR. Prva določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, druga pa nalaga zavarovalnici štirinajstdnevni rok za izplačilo odškodnine ali zavarovalnine od dneva prejema obvestila o nastanku zavarovalnega primera oziroma od dneva ugotovitve obstoja in zneska obveznosti zavarovalnice. Ta rok in posledično zamuda naj bi veljala po mnenju zahteve tudi pri obveznosti zavarovalnice po direktni tožbi oškodovanca na podlagi 941. člena ZOR.

Takemu stališču ni mogoče pritrditi. Že dolgo ustaljena sodna praksa je prisojala zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, odmerjene po cenah in razmerah na dan izdaje sodne odločbe, od dneva izdaje te odločbe. Ker tečejo zamudne obresti od zamude dalje, se je sodna praksa, ker gre pri odškodnini za nepremoženjsko škodo za tako imenovano "nečisto" denarno terjatev, opirala na smiselno uporabo drugega odstavka 189. člena ZOR, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Pravilo o trenutku nastanka škode iz 186. člena ZOR pa je vplivalo na odmero odškodnine tako, da je sodišče upoštevalo tudi čas, ko je oškodovanec čakal na iztek sodnega postopka in s tem na denarno odmero odškodnine za njegovo nepremoženjsko škodo. Tako je v obravnavanem primeru odločilo o teku zamudnih obresti tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je upoštevalo, da je prvostopenjsko sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo po cenah in merilih ob izdaji sodbe, samo pa je tudi materialnopravno preverjalo višino odmerjene odškodnine za nepremoženjske škode po merilih na dan izdaje prvostopenjske sodbe. Zahteva temelji na zmotnem stališču, da je bila odškodnina odmerjena po cenah in merilih na dan vložitve tožbe, kar ne drži, nespremenjen obseg škode tako v času vložitve tožbe kot v času izdaje sodbe, ki ga je poudarilo prvostopenjsko sodišče, pa ne pomeni, da pri odmeri odškodnine niso bila upoštevana merila in cene ob izdaji sodne odločbe. V tem primeru pa tudi zamudne obresti niso mogle biti prisojene za obdobje pred odmero odškodnine glede na tedanje predpise o zamudnih obrestih, v katerih je prevladoval valorizacijski faktor in niso delovale v funkciji pravih zamudnih obresti, tako da bi sicer prihajalo do nepravične dvojne valorizacije. Spremenjene razmere in sprememba predpisov so omogočili drugačno (enotno) odločanje o zamudnih obrestih za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje, kar v obravnavanem primeru ni relevantno.

Neutemeljeno je tudi stališče zahteve, da bi bilo v obravnavanem primeru pri odločanju o zamudnih obrestih treba uporabiti določbo 919. člena ZOR o zamudi zavarovalnice, če v štirinajstih dneh od prejema obvestila o zavarovalnem primeru ne izplača odškodnine. Sodna praksa je odklonila uporabo 919. člena ZOR v primerih direktne tožbe iz 941. člena ZOR, ko lahko v primeru zavarovanja pred odgovornostjo oškodovanec neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode. Zahteva se sicer sklicuje na sodno odločbo, opr. št. II Ips 312/98, ki pa kot osamljen primer predstavlja izjemo, saj številne druge odločbe tukajšnjega sodišča stojijo na stališču, da se 919. člen ZOR v takih primerih ne uporabi (npr.: II Ips 625/2003, VIII Ips 265/2003, II Ips 112/2003, II Ips 91/2003, II Ips 51/2003, II Ips 15/2003, II Ips 563/2002, II Ips 546/2002, II Ips 540/2002, II Ips 461/2002, II Ips 213/2002, II Ips 109/2002, itd.). Določba 919. člena ZOR se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici pa gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode. Ta ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Vsebina obveznosti zavarovalnice pa je enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec.

Vrhovno sodišče v skladu z navedenim pritrjuje dosedanji sodni praksi in ugotavlja neutemeljenost materialnopravnih stališč zahteve ter uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na gornje razloge vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zaradi delne razveljavitve sodb nižjih sodišč je po tretjem odstavku 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo.