Jedro

Ravnanje policista ni protipravno, če ima podlago v zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je trdil, da je država odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi dela policistov, ki so mu 10. 6. 2003, 12. 6. 2003 in 23. 8. 2003 zasegli več naprav za nočno opazovanje, čeprav tega ne bi smeli storiti, ker v nasprotju z njihovim prepričanjem ni šlo za opremo za orožje, katere proizvodnja in promet sta prepovedana. Med trajanjem ukrepa zasega so se nekateri predmeti poškodovali, vsem pa je potekla garancija, zato se je njihova vrednost prepolovila, s tem pa tudi pričakovan zaslužek. V času trajanja ukrepa zasega sta bila tožniku onemogočena uvoz in prodaja tovrstnih artiklov, s čemer se je tožnik v okviru registrirane dejavnosti A. s. p. ukvarjal kot ekskluzivni zastopnik tujega proizvajalca za območje Republike Slovenije. Premoženjsko škodo pa je utrpel tudi zaradi izgube zaupanja potencialnih kupcev vsled medijskega omadeževanja tožnikovega imena zaradi domnevnega sodelovanja v sumljivih poslih, kriminalnosti in nepoštenosti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo. Navaja, da so bili nočni daljnogledi zaseženi zaradi zmotnega prepričanja policista, da jih je mogoče namestiti na orožje in da jih je zaradi tega treba tudi obravnavati kot orožje. Zmotno prepričanje, da so take naprave same po sebi že orožje, če se uporabljajo, je policist pridobil v okviru izobraževanja za ta poklic. Postopkovno gledano v policistovem ravnanju ni bilo kršitev, v vsebinskem pomenu pa je bistveno, da so ga cariniki in tožnik opozorili, da je nočne daljnoglede dovoljeno uvažati in prodajati in da ne gre za orožje. Protipravnost je nastopila z začetno odločitvijo policista, ki zasega ne bi smel odrediti; njegovo ravnanje pa ni bilo posledica suma o nečem, pač pa napačne izobraženosti. Če bi policist vedel, da optika ni orožje, s postopkom ne bi pričel. Sodišče pa je, ko je presojalo protipravnost, ocenjevalo predvsem nadaljnja ravnanja policistov, ki so bila izpeljana skladno z zakonom, ne pa povoda, zaradi katerega je bil postopek izpeljan. Procesna pravila v tej pravdi so bila kršena, ker ni bil postavljen izvedenec, ki ga je predlagal tožnik, sodba pa vsebuje drugačne zaključke od tistih, ki izhajajo iz listin oziroma izvedenskih mnenj. Tožnik je izrecno navedel, kateri deli kazenskega spisa naj se vpogledajo in med temi ni bilo mnenja Centra za forenzične preiskave Ljubljana; zato se tožnik sprašuje, kako je lahko pritožbeno sodišče to mnenje uporabilo za presojo realne podlage za sum. Kršeno je bilo tudi materialno pravo, saj je bilo ravnanje policistov napačno zaradi nepravilne izobraženosti, kar je pritožbeno sodišče zmotno kvalificiralo v smislu neobstoja protipravnosti. V resnici pa gre za napako sistema kot celote in ne le policista samega. Iz tega pa lahko izhaja le zaključek, da gre pri ravnanju policije kot celote za premajhno skrbnost na vseh nivojih, od izobraževanja do napačnih navodil, ki so pripeljala do odvzema optike in posledične tožnikove škode. Sum kot podlaga za ukrepanje policista je bil utemeljen le z vidika njegovega napačnega znanja o naravi zaseženih predmetov. Realne podlage za sum pa ni bilo, kar dokazuje splošno znano dejstvo o prisotnosti celotnega spektra podobnih artiklov na vseh tržiščih, medtem ko so zaključki Centra za forenzične preiskave nerelevantni in pristranski. Predlaga, naj Vrhovno sodišče kot del revizije upošteva tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem za orožje (ne da bi pribavilo izvedensko mnenje se je sodišče postavilo na stališče, da so zaseženi predmeti prepovedana oprema za orožje) in o tem, da so za uvoz pristojni carinski organi in ne policija, ter da je do zasega prišlo, ko so carinski organi že končali postopek carinjenja in uvoz odobrili. Tožnik revizijo zaključuje s stališčem, da ima zaseg blaga v predkazenskem postopku v premoženjskopravnem smislu enak značaj kot odvzem prostosti ali pridržanje, zato ga je treba razlagati ob smiselni uporabi določb 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki za napako ali nezakonitost dela organa priznava pravico do odškodnine. Meni, da je ravnanje državnega organa protipravno že zaradi napake kot take in da se samo zaradi tega, če državni organ ni ravnal malomarno, ne more ekskulpirati. Za konkreten primer to torej pomeni, da je bil že zaseg sam po sebi nedopustno ravnanje in sicer ne glede na to, ali je do njega prišlo zaradi zmote ali malomarnosti delavca državnega organa.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta odgovora nanjo ni podala.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Le-to revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato v konkretnem primeru ne more upoštevati tožnikovega predloga, naj kot del revizije obravnava pritožbene trditve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem za orožje ter v zvezi s pristojnostjo carinskih organov in odsotnostjo pristojnosti policije v konkretnem primeru, ko je policist predmete zasegel za tem, ko je bil carinski postopek že končan in uvoz odobren.

7. Materialno pravo je bilo po stališču tožnika v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno v zvezi s presojo protipravnosti ravnanja policije. Vendar je presoja, da je očitek o protipravnosti ravnanja policije neutemeljen, materialnopravno pravilna.

Izpodbijana sodba temelji na dejanskih ugotovitvah: - da je bilo tožniku 10. 6. 2003 na postaji Mejne policije Dolga vas odvzetih in zaseženih 13 naprav za nočno opazovanje, 23. 8. 2003 na enak način še 1 naprava, 12. 6. 2003 pa na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi na tožnikovem naslovu še 5 dodatnih naprav za nočno opazovanje; - da so bili vsi predmeti tožniku zaseženi zaradi suma, da gre za prepovedano orožje iz kategorije A po 3. členu Zakona o orožju (v nadaljevanju Zoro-1); - da so bile zoper tožnika zaradi vseh treh prej opisanih zasegov vložene pravnomočne obtožnice zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po 310. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ); - da je bil kazenski postopek, ki je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti tekel pod opr. št. K 135/2003, s sklepom z dne 8. 7. 2004 ustavljen zato, ker je okrožni državni tožilec odstopil od pregona na podlagi mnenja sodnega izvedenca za orožje J. K. z dne 10. 6. 2004, da zaseženih predmetov ni mogoče pozitivno označiti kot poseben pribor za orožje, ki je po ZOro-1 prepovedan(1); - da so bili zaseženi predmeti 2. 8. 2004 tožniku vrnjeni.

Ravnanje policistov ni protipravno, če ima podlago v zakonu. V konkretnem primeru jo je imelo. ZOro-1 je v prvi alineji prvega odstavka 62. člena določal, da lahko policist na kraju samem, brez predhodne odločbe pristojnega organa, zaseže prepovedano orožje. Določal je tudi, katera orožja so prepovedana: tista, ki so navedena v okviru kategorije A omenjene odločbe. Za prepovedana orožja se je skladno z 9. točko prvega odstavka 3. člena ZOro-1 štela tudi posebna oprema za orožje, ta pa je bila definirana v 22. točki 4. člena istega zakona kot naprave za dušitev zvoka in teleskopski namerilniki z napravo za elektronsko ojačevanje svetlobe ali z infrardečo napravo, če so izdelani tako, da se pritrdijo na orožje. In policist, ki je tožniku na Postaji mejne policije Dolga vas 10. 6. 2003 zasegel 13 naprav za nočno opazovanje, je sumil, da so ti predmeti prav taki in da gre zato za opremo za orožje kategorije A, s katero je promet posameznikom povedan. Kršitev te prepovedi pa je bila po določbi 310. člena tedaj veljavnega KZ določena kot kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi. V izpodbijani sodbi je pravilno poudarjeno, da ni bistveno, ali je v resnici šlo za prepovedano orožje ali ne, pač pa je smel (moral) policist ukrepati že, če so obstajali razlogi za sum, da gre za prepovedano orožje (148. člen ZKP). Ob dejstvu, da so bile kasneje vložene obtožbe in da so le te postale pravnomočne, pogoj za pravnomočnost obtožnega akta pa je utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ne more biti dvoma, da je sum (kot nižji standard) obstajal v času spornega postopanja policista. Seveda vsak (kakršenkoli) sum ne bi zadoščal in ne bi izključeval protipravnosti - izključuje jo le, če je bil izoblikovan na podlagi ravnanja, ki ne odstopa od običajnih metod dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti. Nič od tega ni bilo ugotovljeno.

8. Pravdno sodišče je moralo v okviru presoje utemeljenosti očitka o policistovem protipravnem ravnanju ugotoviti, ali so bili podani razlogi za sum, da zaseženi predmeti predstavljajo opremo za orožje. Pri tem je pravilno izhajalo iz podatkov o namembnosti zaseženih predmetov, zbranih v kazenskem spisu. Da je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen zaradi umika obtožnice, ni odločilno. Čeprav je državni tožilec obtožnice umaknil zato, ker je bilo v postopku pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca J. K., da „zaseženih predmetov ni mogoče pozitivno označiti kot posebni pribor za orožje, ki je po ZOro-1 prepovedan“, policistovega suma, da vendarle gre za pribor za orožje, ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti; po zaključku kazenskega postopka je bilo namreč pridobljeno strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ki je diametralno nasprotno mnenju izvedenca Kotnika. Ne drži revizijski očitek, da se na to mnenje sodišče ne bi smelo opreti pri presoji realne podlage za sum, ker ga tožnik ni predlagal kot dokaz, pač pa je predlagal le vpogled v nekatere druge listine iz tega spisa. Dokaz z vpogledom v kazenski spis je namreč sodišče prve stopnje dopustilo na predlog tožnika, izvedbo dokaza z vpogledom v strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Ljubljana, ki je del spisa, pa je izrecno predlagala tožena stranka. Dokaz z izvedencem za orožje pa ni bil predlagan v zvezi z vprašanjem, ali so zaseženi predmeti oprema za orožje, pač pa v zvezi z višino škode, kar glede na odsotnost temelja ni bilo relevantno.

9. Odgovornost države za premoženjsko škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij tretjim osebam, temelji na določbah 26. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Presoja se po splošnih pravilih odškodninskega prava, zato so neutemeljene revizijske trditve, da bi morala presoja sodišča temeljiti na smiselni uporabi 542. člena ZKP, ki za napako ali nezakonitost dela organa priznava pravico do povračila škode. Določbe 32. poglavja ZKP namreč predstavljajo posebno podlago za povrnitev škode le za primer neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti.

10. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Mnenje izvedenca je bilo, da imajo vsi pregledani nočnogledi elemente, ki bi omogočali po daljšem strokovnem postopku pritrditev na orožje. V takšno kategorijo spadajo skoraj vsi nočnogledi, razen tipov, ki imajo pritrjene standardne montažne elemente, ki omogočajo direktno pritrditev brez strokovnega posega na orožje (posebne vrste) in so kot taki prepovedani po četrtem odstavku 22. člena ZOro-1. Ker zakon ne predvideva stopnje kompatibilnosti med nočnogledom in rožjem, v tem primeru ne moremo trditi, da gre za poseben pribor, ki je po zakonu prepovedan.