Jedro

Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso izkazane, zato tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. tč. izreka v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino razveljavi in tožba v tem obsegu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2011 in št. ... z dne 15. 12. 2010, prizna pravica do invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku, kot je določen z izpodbijanima odločbama, ki mu jo je dolžna odmeriti tožena stranka od najvišje pokojninske osnove od 1. 12. 2010 dalje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, v roku 8 dni po izdaji nove odločbe izplačati nastalo razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011 dalje do plačila, ovrednotiti kupljeni čas študija in služenja vojaškega roka v obsegu 3 let, 11 mesecev in 4 dni po določilih ZPIZ/92 in prizna pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino (I. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati 2.197,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2010 dalje do plačila in plačati vsakomesečne razlike med pokojnino, odmerjeno v višini 77,5 % od najvišje pokojninske osnove in pokojnino, odmerjeno v višjem odstotku, kot je določen z odločbama z dne 12. 1. 2011 in 15. 12. 2010, od najvišje pokojninske osnove (II. tč. izreka). Tožbo na odpravo odločbe št. ... z dne 5. 8. 2010 (III. tč. izreka) je zavrglo.

Zoper navedeno sodno odločbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tako dokazne predloge s postavitvijo izvedenca zavarovalno-finančne stroke, ki bi lahko ovrgel izračun odmernega odstotka in se nepristransko izrekel o njegovi višini, kot tudi z zaslišanjem A.A. in B.B.. Slednja sta uradni osebi tožene stranke, ki sta mu očitno nepravilno svetovali dodaten nakup zavarovalne dobe, ki ni bil potreben, zato je oškodovan za 2.197,68 EUR. Prav zaradi nakupa dobe služenja vojaškega roka (verjetno mišljeno: časa študija po odločbi z dne 5. 8. 2010) mu je bil določen manjši odmerni odstotek in odmerjena manjša invalidska pokojnina. Tožena stranka oz. njene uradne osebe so mu pred odločitvijo za dodaten nakup pokojninske dobe pisno sporočile, da bo invalidska pokojnina z dokupom višja, kar pa ne drži. Dodatnega nakupa dobe ne bi opravil, če ga ZPIZ ne bi spravil v zmoto, da bo z nakupom dosegel večjo invalidsko pokojnino. Tožena stranka pri izvajanju javnopravnih pooblastil ni ravnala skladno z 7., 8. in 9. čl. ZUP. Meni, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ne strinja se z zavrženjem dela tožbe, ki se nanaša na odpravo odločbe z dne 5. 8. 2010. Brez pravne in dejanske podlage naj bi bilo zaključeno, da je do manjšega odmernega odstotka prišlo zato, ker je bil predolgo v obveznem zavarovanju in ne zaradi spornega dodatnega nakupa.

Pri odmeri invalidske pokojnine nepravilno ni priznana t.i. prišteta doba za obdobje dveh let in šestih mesecev. Tožena stranka in sodišče prve stopnje nepravilno tolmačita 76. čl. ZPIZ-1. V skladu z 200. čl. ZPIZ-1 to obdobje pomeni 3,75% odmernega odstotka, ki se ob pravilnem upoštevanju 1. odst. 76. čl. ZPIZ-1 prišteje k odmernemu odstotku za dejansko pokojninsko dobo. Ob upokojitvi dne 1. 12. 2010 je imel 40 let in 12 dni dejanske pokojninske dobe. Pomeni, da ga ne omejuje 2. odst. 76. čl. ZPIZ-1. Sodišče nikjer ne pojasni, kakšen je znesek (oz. odmerni odstotek), ki ne sme biti prekoračen, niti za to omejitev ne navaja pravne podlage v zakonu. Tožena stranka se sklicuje na 50. čl. ZPIZ-1, ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj mu je bila pokojnina odmerjena v prehodnem obdobju (leto 2010) in se mu odmerni odstotek določi po 409. čl. ZPIZ-1. Napačno je tudi vrednotenje dokupljene dobe študija in služenja vojaškega roka. Ta doba bi morala biti ovrednotena po ZPIZ/92. Določba 191. čl. ZPIZ-1, na katero se nepravilno sklicujeta tožena stranka in sodišče ne ureja, kako se dokupljeno obdobje vrednoti, temveč, da se v zavarovalno dobo ne štejejo obdobja, za katera prispevki nisi plačani. Dokupljena obdobja je potrebno vrednotiti po času, v katerega spadajo in po zakonu, ki je takrat veljal. ZPIZ-1 je npr. v 188. čl. določil, da se vajencem učna doba 12 mesecev šteje za šest mesecev zavarovalne dobe. Obstajajo tudi v naprej znana obdobja, ki se vštevajo v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevka (npr. skrb za otroka v prvem letu starosti - 189. čl., 192. čl. ZPIZ-1). Tudi ta obdobja se vrednotijo kot dokupljena doba študija in vojaškega roka, glede na časovno obdobje njihovega nastanka in trajanja in ne po času plačila prispevka.

Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka glede pravice do izbire med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine je dosegel dne 19. 11. 2010, ko je dopolnil 58 let, 5 mesecev in 22 dni, ter 40 let in 12 dni pokojninske dobe. Odločil se je za invalidsko pokojnino, ker je dobil zagotovilo tožene stranke, da bo ta ugodnejša, kar se je izkazalo za neresnično. Zavrnitev zahtevka do izbire pokojnine pomeni poseg v ustavno zajamčeno pravico do pokojnine iz 1. odst. 50. čl. Ustave RS. Glede na 177. čl. ZPIZ-1 in odločbe ustavnega sodišča v zvezi s tem členom meni, da ima pravico do izbire pokojnine kadarkoli ne glede na to ali ima status zavarovanca ali status uživalca pokojnine.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi višje invalidske pokojnine, plačilo odškodnine iz naslova gmotne škode, presojo zakonitosti posamičnega upravnega akta z dne 5. 8. 2010 in zahtevo na ugotovitev pravice do izbire med starostno in invalidsko pokojnine. Ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek za odmero višje invalidske pokojnine (I. tč. izreka) ne glede na to, da je v izreku po nepotrebnem odločano o dejstvih, ki so lahko le predmet obrazložitve (npr. „da je toženec tožniku dolžan ovrednotiti kupljeni čas študija in služenja vojaškega roka v obsegu 3 let, 11 mesecev in 4 dni po določilih ZPIZ/92“), sicer zakonito zavrnjen. Enako velja za zavrnitev vtoževane odškodninske terjatve (II. tč. izreka) in zavrženje tožbe zoper posamični upravni akt z dne 5. 8. 2010 (III. tč. izreka). Do bistvene kršitve postopka je prišlo le v delu sodne odločbe (del I. tč. izreka), ki se nanaša na izbirno pravico med pokojninami, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede izbirne pravice med pokojninami: Vsebinsko sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni dopustno. V skladu s 252. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) in 72. čl. v zvezi z 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) je sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljaviti in tožbo na podlagi 354/2 čl. v zvezi z 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) zavreči. Sodišče mora namreč na obstoj procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi paziti po uradni dolžnosti tudi v pritožbenem postopku. Ker tožnik pravice do starostne pokojnine sploh ni uveljavljal, je vzrok za neuresničitev pravice do izbire med pokojninami v njegovi sferi. Posledično ne more uspešno zatrjevati kršitve 1. odst. 50. čl. Ustave RS, niti zmotne razlage in uporabe 79. čl. ali 177. čl. ZPIZ-1. Glede višine invalidske pokojnine: Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Za pritožbeno rešitev obravnavane zadeve, v kateri je sporna izključno višina invalidske pokojnine zaradi domnevno nepravilno uporabljenih odstotkov za odmero od pokojninske osnove, je pravna podlaga podana v 75. čl. v zvezi z 50. čl. in 409. čl. ter 200. čl. v zvezi z 2. odst. 76. čl. ZPIZ-1. Po citiranih določbah se invalidska pokojnina od pokojninske osnove odmerja v enakih odstotkih kot starostna pokojnina tako, da se za dobo, dopolnjeno do 31. 12. 1999 uporabljajo odmerni odstotki po prej veljavnem zakonu, za dobo, dopolnjeno od 1. 1. 2000 dalje pa v odstotkih, določenih v 50. čl. ZPIZ-1, s tem da se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe odmerni odstotek poveča za 1,5%.

Iz mehanografske obdelave na dan izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 15. 12. 2010 izhaja, da je imel tožnik do 30. 11. 2010, ko mu je prenehalo zavarovanje, dopolnjenih 36 let, 1 mesec in 8 dni pokojninske dobe, 3 leta, 11 mesecev ter 4 dni dokupljene dobe za čas študija in služenja vojaškega roka ter 2 leti in 6 mesecev prištete dobe. Iz računalniškega izračuna je razvidno, da je bilo do 31. 12. 1999 dopolnjenih 25 let, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe, vključno z dokupljenimi 11 meseci iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti in 14 let, 10 mesecev ter 4 dni po 31. 12. 1999, tako da skupna pokojninska doba s prišteto dobo znaša 42 let, 6 mesecev in 12 dni. Od dejanske pokojninske osnove v višini 2.304,57 EUR in najugodnejšega 18 letnega povprečja plač od 1989 do 2006 odmerjena pokojnina v višini 77% (55% za pokojninsko dobo, dopolnjeno do 31. 12. 1999 in 20,5% za pokojninsko dobo, dopolnjeno po 31. 12. 1999) znaša 1.786,04 EUR ter usklajena za 1,700% in 0,200% 1.820,03 EUR. Ker je pokojnina od dejanske pokojninske osnove višja od odmerjene od najvišje pokojninske osnove, je bila tožniku v skladu z 49. čl. ZPIZ-1 z izpodbijano prvostopenjsko odločbo tudi po presoji pritožbenega sodišča od 1. 12. 2010 dalje invalidska pokojnina zakonito odmerjena v višini 1.691,67 EUR na mesec.

V zvezi z dokupljeno pokojninsko dobo je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se takšno dobo vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oziroma plačila prispevka.(1) Ker je tožnik zahtevo za dokup časa študija in služenja vojaškega roka vložil v času veljavnosti ZPIZ-1 in je bila v tem obdobju izdana odločba o dokupu (odločbi z dne 4. 9. 2008 in 5. 8. 2010), ter tudi plačani prispevki (4. 9. 2008 in 11. 8. 2010), je tožena stranka dokupljena 3 leta, 11 mesecev in 4 dni pravilno vrednotila po določbah ZPIZ-1. Pravilnost takšne razlage in uporabe materialnega prava nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je bilo dokupljenih 11 mesecev pokojninske dobe iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti (sklep SPIZ-a št. 102-2682/88 z dne 28. 12. 1989) ovrednoteno v višjem odstotku v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ/92). V obravnavani zadevi se ni mogoče uspešno sklicevati na 192. čl. ZPIZ-1. Zavarovalna doba po 192. čl. ZPIZ-1 se prizna glede na lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja v določenem obdobju po 31. 12. 1999 (pred tem datumom je vštevnost ne glede na plačilo prispevkov določal 202. čl. ZPIZ/92), dokupljena doba pa je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo plačila prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne obstoji. Pravno irelevantno je nadalje tudi pritožnikovo sklicevanje na 189. čl. ZPIZ-1. V primerih, ki jih določa 189. čl. ZPIZ-1 (npr. čas skrbi za otroka) mora zavarovanec, v kolikor želi, da se mu v zavarovalno dobo štejejo tudi ta, taksativno našteta obdobja, vložiti zahtevo za priznanje. Slednja se nato pri odmeri pravice do pokojnine odstotkovno vrednoti po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila v izpodbijanih upravnih aktih dejanska pokojninska doba, vključno z dokupljeno, ovrednotena pravilno.

Nadalje je pravilno tudi materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča glede uporabe 2. odst. 76. čl. v zvezi z 200. čl. ZPIZ-1 o prišteti pokojninski dobi. Iz mehanografske obdelave določno izhaja, da v konkretnem primeru znaša skupna pokojninska doba, vključno s prišteto dobo 42 let 6 mesecev in 2 dni oz. da znaša dejansko dosežena pokojninska doba brez prištete 40 let in 12 dni, od tega 3 leta 11 mesecev in 4 dni iz naslova dokupa pokojninske dobe za čas študija in služenja vojaškega roka po ZPIZ-1. Ker ima do 31. 12. 1999 dopolnjenih 25 let 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe, znaša odmerni odstotek po prej veljavnih predpisih za ta del pokojninske dobe 55% od pokojninske osnove, za preostalih 15 let in 12 dni pa po veljavnem ZPIZ-1 v višini 22,5%, kar skupaj znaša 77,5% in predstavlja odmerni odstotek za 40 let in 12 dni dejansko dosežene pokojninske dobe. Pritožnikovo materialnopravno naziranje, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena v višjem odstotku, ob upoštevanju še dodatnih 2-eh let in 6 mesecev prištete dobe, ni sprejemljivo, saj je v nasprotju z 2. odst. 76. čl. ZPIZ-1, ki izrecno limitira višino invalidske pokojnine za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela tako, da ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni (torej za 40 let pokojninske dobe- 74. čl. ZPIZ-1), razen če dejanska pokojninska doba pri moških presega 40 let. Prišteta pokojninska doba iz 200. čl. ZPIZ-1 je fiktivna doba, s katero zakonodajalec v skladu s temeljnimi načeli vzajemnosti in solidarnosti zagotavlja odmero višje pokojninske dajatve tistim zavarovancem, ki zaradi invalidnosti niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. V primeru, da zavarovanec kljub invalidnosti dopolni pokojninsko dobo 40 let, prišteta doba izgubi svojo funkcijo. Z vidika načela enakosti po 14. čl. Ustave RS, delovni invalid, ki je v letu 2010 pri 58. letih dopolnil 40 let pokojninske dobe (kar so minimalni pogoji za pridobitev starostne pokojnine po 36. čl. ZPIZ-1), ne more imeti več pravic kot zavarovanec, ki v istem letu pri 58. letih in dopolnjenih 40 let pokojninske dobe uveljavlja pravico do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno interpretiralo 76. čl. ZPIZ-1 v zvezi z 200. čl. ZPIZ-1. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do relativne bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu o angažiranju izvedenca finančne stroke. Takšen dokazni predlog je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da gre pri presoji zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov le za vprašanja pravilne uporabe materialnega prava in ne za sporna dejstva, za katera bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Glede odškodninske terjatve: Z izpodbijano sodbo je že po temelju zakonito zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za plačilo 2.197,68 EUR vključno z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker v njenem ravnanju ni elementa protipravnosti. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.(2) Takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izkazane. Pritožbene navedbe, da je bil pri dokupu študija zaveden, so protispisne. Iz listinskega dokaznega gradiva v upravnem sporu namreč izhaja, da je 18. 5. 2010 vložil zahtevo za pisno informacijo o izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in hkrati tudi zahtevek za dokup pokojninske dobe. Sicer je bil tožnik v vseh pisnih informacijah izrecno opozorjen, da so predhodni izračuni zgolj informativne narave, ki zavoda v postopku uveljavljanja pravic ne zavezujejo. Sodišče prve stopnje tako pravilno razloguje, da je tožena stranka informativne izračune tožnikove pokojnine izdelala ob predpostavki, da mu bo obvezno zavarovanje prenehalo 3. 8. 2010. Ker pa je bil tožnik v nasprotju s 16. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) še nadaljnje 4 mesece, kljub popolni nezmožnosti za delo, prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, je to ob upokojitvi oz. ob odmeri sporne pokojninske dajatve s 1. 12. 2010 vplivalo na izračun.

Z dodatnimi 4 meseci obveznega zavarovanja in dokupljeno pokojninsko dobo iz naslova dodiplomskega študija je tožnik dopolnil 40 let dejanske pokojninske dobe. Tako ni več upravičen do prištete dobe - vendar ne zato, ker je dokupil pokojninsko dobo, temveč zato, ker je v zavarovanju ostal dlje kot 40 let. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnost, kot eden od štirih elementov odškodninskega delikta ni podan, zaradi česar tožena stranka za zatrjevano škodo ni odgovorna.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do relativne bistvene kršitve postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič A.A. in B.B.. Nobenega dvoma ni, da je do dokupa pokojninske dobe za čas dodiplomskega študija lahko prišlo le na podlagi pisne zahteve tožnika. Tudi če bi se tožnik za dokup pokojninske dobe dejansko odločil po posvetu z uradnima osebama tožene stranke, je potrebno upoštevati, da je bil morebitni nasvet podan ob predpostavki, da se bo upokojil že 4. 8. 2010 in ne šele 1. 12. 2010. Predlagani priči nista mogli predpostaviti, da bo ostal v obveznem zavarovanju še nekaj mesecev po pravnomočni razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, kar je dejansko privedlo do tega, da je zaradi podaljšanja zavarovanja prišlo do izpolnitve 40 let pokojninske dobe in posledičnega limitiranja pokojninske dajatve, tako, da prišteta doba več ni bila uporabljiva za odmero invalidske pokojnine.

Glede zahtevka za odpravo odločbe št. ... z dne 5. 8. 2010: Zakonito je zavržena tudi tožba zoper odločbo št. ... z dne 5. 8. 2010 na podlagi modificiranega tožbenega zahtevka, podanega na glavni obravnavi dne 5. 7. 2013. Iz listinskega dokaznega gradiva v upravnem spisu, in sicer iz vročilnice določno izhaja, da je bil navedeni posamični upravni akt tožniku vročen dne 10. 8. 2010, in da je postal že zdavnaj pravnomočen, saj zoper to odločbo ni bilo uveljavljano niti redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Ker je sodno varstvo pravic mogoče uveljavljati le zoper drugostopenjske dokončne odločbe tožene stranke, pa še to le v 30. dneh od njihove vročitve, vsebinsko presojanje odločbe št. ... z dne 5. 8. 2010 ni dopustno.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Op. št. (1): Psp 165/2010 z dne 6. 5. 2010, Psp 739/2008 z dne 20. 5. 2009 Op. št. (2): Primerjaj tudi sodbo VDSS, opr. št. Psp 207/2013 z dne 19. 9. 2013