Jedro

Prvostopenjski organ je ob predhodnem preizkusu ugotovil, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba. V smislu 261. člena ZUP lahko namreč obnovo predlaga stranka upravnega postopka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz podatkov spisa nesporno izhaja, da je bil davek na dediščine in darila odmerjen A.A. in da ga je ta tudi poravnal. Tožnik ni bil stranka omenjenega odmernega postopka, niti ni vstopil v že začet postopek kot pravni naslednik svojega prednika ter zato ni oseba, ki bi bila upravičena vložiti predlog za obnovo postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na dediščine in darila, končanega z dokončno odločbo Davčnega urada Kranj št. DT 4222-2/2010-466 (07111-00) z dne 30. 11. 2010 izdano A.A., zavrgla kot nedovoljen.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik kot univerzalni pravni naslednik po pok. očetu A.A. podal predlog za obnovo postopka odmere davka na dediščine po pok. B.B. V predlogu je navedel, da je A.A. na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v C., ki je postal pravnomočen 25. 9. 2010, po pok. B.B. kot zapustničin brat podedoval denarna sredstva v višini 71.700,00 EUR. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa se je našla oporoka. V nadaljevanju sta morala tožnik in Č.Č. kot dediča po pok. A.A. oporočnim dedičem vrniti denarna sredstva v višini 71.700,00 EUR. To dejstvo bi se moralo po njegovem upoštevati tudi pri odmeri davka na dediščine po pok. B.B., ki je bil odmerjen njegovemu očetu A.A. A.A. je umrl 5. 2. 2013. 3. Predlog, ki ga je podal tožnik 27. 10. 2014, ima zato po mnenju davčnega organa take napake, da ga je bilo potrebno na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot nedovoljenega zavreči. Neobstoječa pravna oseba namreč ne more biti več subjekt procesnih pravic ter vlagati redna in izredna pravna sredstva. Takšno je tudi stališče VS RS v zadevi X Ips 677/2008. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka v imenu očeta A.A. Stranka v postopku je torej umrla, njen sin kot dedič pa ne more vložiti predloga za obnovo postopka v imenu umrlega očeta. Procesne predpostavke za obnovo po mnenju davčnega organa niso podane. Informativno davčni organ še pojasnjuje, da je po specialnih določbah 18. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), ki ureja vračilo plačanega davka predpisano, da se davek vrne, če se pogodba, ki je podlaga za prenos premoženja, sporazumno razdre, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.

4. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-11-1/2015-2 z dne 21. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z odločitvijo organa prve stopnje, da procesne predpostavke za vodenje postopka niso izpolnjene. Zato je bilo potrebno predlog za obnovo zavreči kot nedovoljen v skladu z določbo prvega odstavka 267. člena ZUP. Glede na spisovno gradivo pa prvostopnem organu tudi ni mogoče očitati napačne odločitve. Glede podlage za vračilo davka, ki temelji na 18. členu ZDDD pa izpostavlja, da je bila dne 10. 3. 2015 izdana odločba drugostopnega organa v zvezi s pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi vloge za vračilo davka na dediščine in darila. V njej je bilo pritožniku pojasnjeno, zakaj vrnitev davka na dediščine in darila v konkretnem primeru ni mogoča. Sklicuje se na določbo 48. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Navaja, da bistveno dejstvo za vstop pravnih naslednikov v postopek zakon veže na obstoj davčne obveznosti ali terjatve, ki je bodisi že ugotovljena z odločbo, bodisi se lahko ugotovi na podlagi že začetega davčnega postopka, ki bo ustrezno zaključen s pravnim aktom. V postopku pa bo pravice pok. pravnega prednika lahko prevzel pravni naslednik. V konkretni zadevi pa je izpolnjeno dejstvo, da pritožnik želi vstopiti kot upravičeni pravni naslednik v procesne pravice pravnega prednika z zahtevo po uvedbi novega postopka. V skladu z davčno zakonodajo pa pravni naslednik ne more stopiti v procesne pravice pravnih prednikov v smislu podajanja zahtev za začetek postopka, razen v primeru dokončanja že začetih davčnih postopkov oz. točno določenih izjemah npr. v določbi 333. člena ZDavP-2. Takšno tolmačenje je tudi v skladu s splošno postopkovno določbo 50. člena ZUP, ki določa, da če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretni zadevi pa ne gre za smrt stranke med postopkom, pač pa pritožnik poskuša uveljaviti svoj pravni interes z vstopom v procesno pravico pravnega prednika po njegovi smrti. Sklicuje se še na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 677/2008. Predlog za obnovo postopka je bil utemeljeno zavržen na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP.

5. V zvezi z zahtevo tožnika, da mu pritožbeni organ sporoči, ali je bil oporočnim dedičem odmerjen in plačan davek na dediščine in darila, se sklicuje na določbo 15. člena ZDavP-2, po kateri kot zaupne davčni organ varuje podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek. To pomeni, da razen v zakonsko določenih izjemnih primerih razkritje podatkov, ki so opredeljeni kot davčna tajnost, ni mogoče. Pritožnik tudi napačno domneva, da razkritje podatka kakorkoli vpliva na njegov pravni interes glede vračila davka po pok. očetu. 11. člen ZDDD opredeljuje primer odstopa premoženja in dednega deleža. V konkretni zadevi pa po mnenju drugostopnega organa ne gre za prostovoljen odstop dednega deleža sodediču, ampak gre za izročitev zapuščine oporočnim dedičem po razsodbi sodišča v pravdnem postopku.

6. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je predlog za obnovo postopka vložil kot univerzalni pravni naslednik po umrlem zavezancu za davek A.A. skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDavP-2. Meni, da pravica do vračila neupravičeno plačanega davka ne sodi med pravice, ki ne bi bile podedljive. Tudi v prvem odstavku 48. člena ZDavP-2 je navedeno, da univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davka pravnega prednika. Meni, da iz navedenega sledi pravna podlaga za obnovo postopka odmere davka na dediščine po umrlem očetu. Sklicuje se tudi na drugi odstavek 12. člena ZDavP-2, ki določa, da se za zavezanca za davek šteje tudi pravni naslednik davčnega zavezanca oz. plačnika davka. Če se davčna obveznost prenaša na pravnega naslednika, se po pravni analogiji prenese na pravnega naslednika tudi pravica do vračila neupravičeno plačanega davka. Po stališču davčnega organa davčne obveznosti lahko prehajajo na pravne naslednike, medtem ko vračilo neupravičeno plačanih davkov ne more preiti na pravne naslednike. To je po njegovem v nasprotju z načelom enakega obravnavanja strank in načelom enakosti pred zakonom. Odločba X Ips 677/2008 VS RS ne ustreza konkretnemu primeru, saj gre povsem za drugačno situacijo. V citirani odločbi je bila tožba vložena v imenu pokojnega, v tej zadevi pa je bil predlog za obnovo postopka vložen po dediču pokojnika, kar je bistvena razlika. Interpretacija, kot jo v svoji obrazložitvi navaja prvostopenjski organ, bi po mnenju sodišča pomenila, da dedič po pokojniku sploh ne bi mogel vlagati tožb oz. drugih pravnih sredstev, kar je v nasprotju z ZDDD kot tudi ZDavP-2. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje davčnega organa na 18. člen ZDDD. Meni, da iz omenjene odločbe izhaja ravno nasprotno. A.A. in tožnik ne moreta biti odgovorna, da se je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našla oporoka. Prav tako nista mogla vplivati na potek dogodkov, kot je smrt A.A. Če A.A. ne bi umrl, bi mu pravica šla. Tako pa se tožeči stranki omejuje pravica do dediščine, kar je v nasprotju z Ustavo RS. V nadaljevanju se sklicuje na 120. člen Ustave RS in njegov 25. člen. Meni, da v konkretnem primeru davčni organ s svojo interpretacijo odreka stranki pravico do učinkovitega pravnega varstva. Gre tudi za kršitev 158. člena Ustave RS, saj davčnemu zavezancu ni dovoljena uporaba izrednega pravnega sredstva. Je v nasprotju s 33. členom Ustave RS, s katero se zagotavlja pravica do dedovanja. Ugovarja tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Meni, da bi tudi po določbi tretjega odstavka 11. člena ZDDD tožena stranka morala poskrbeti, da bi bil dejanski prejemnik zapuščine tudi plačnik davka. Sodišču predlaga, naj pri toženi stranki pridobi podatek, ali je bil davek dvakrat plačan in ali je RS na ta način prišla do neupravičene obogatitve. Za ta podatek ima tudi pravni interes, saj bi v primeru neugodne rešitve tega postopka bila primorana vložiti tožbo zoper državo RS.

7. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je z izpodbijanim sklepom tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, nepravilno uporabila materialno oz. procesno pravo in s slednjim povzročila nezakonit sklep. Sodišču zato predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu tožeče stranke za obnovo postopka oz. izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno vsebinsko odločanje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

8. Tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 51. člena istega zakona v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Zadevo je obravnavalo po sodnici posameznici v skladu s drugo alineo drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se obnovi končan postopek, zoper katerega v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva. Zaradi pravne varnosti je sam postopek uporabe tega izrednega pravnega sredstva dovoljen le s posebnimi, z zakonom določenimi pogoji. Tako se za vprašanja davčnega postopka na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja ZUP tudi v primeru obnove postopka. ZUP izrecno določa, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo upravnega postopka, ko prejme takšen predlog, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen ter ali ga je podala upravičena oseba, pa tudi ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je organ prve stopnje pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove napravil predhodni preizkus predpostavk za vložitev predloga za obnovo ter pri tem ugotovil, da predloga ni vložila upravičena oseba. V smislu 261. člena ZUP namreč lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka upravnega postopka, organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz podatkov spisa nesporno izhaja, da je bil sporni davek odmerjen A.A. in ga je slednji tudi poravnal. Tožnik ni bil stranka omenjenega postopka odmere davka na dediščine in darila, niti ni vstopil v že začet postopek kot pravni naslednik svojega prednika.

12. Okoliščine, da se je po odmeri spornega davka našla oporoka, na podlagi katere je bilo potrebno prejeto dediščino vrniti, ter da je medtem A.A. preminil, pa niso okoliščine, ki bi jih bilo mogoče očitati davčnemu organu ali tožniku. Ko so upravne razmere urejene s pravnomočno odločbo državnega organa, jih je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom, kot to določa 158. člen Ustave RS. Tako je zagotovljena nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi pravnomočnimi upravnimi ali sodnimi akti. Pravna varnost namreč terja, da vsak upravni ali sodni akt, odločba, sodba ali sklep preide v pravno stanje, v katerem ga ni mogoče več odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. Posledično gre za tako situacijo tudi v konkretnem primeru. Ker torej tožnik ni oseba, ki bi bila upravičena vložiti predlog za obnovo postopka, se sodišče z drugimi ugovori, ki jih je tožnik navedel v svoji tožbi ni ukvarjalo, saj na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Sodišče glede na povedano zatrjevanih kršitev posameznih členov Ustave RS ni našlo, prav tako pa jih je tožnik predstavil zgolj na pavšalni ravni.

13. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi zaključki organa prve in druge stopnje strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prav tako sodišče ni našlo kršitev, na katere bi bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.