Jedro

Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca: ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke, na podlagi katerega je tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnice. Tožnica je bila odsotna z dela od 20. do 30. 11. 1995, vendar ji je bil za ta čas odobren bolniški stalež. Zoper sklep je tožnica vložila ugovor, o katerem pa tožena stranka ni odločila, zato sklep o prenehanju delovnega razmerja sploh ni postal dokončen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je bolniški list javna listina, tožena stranka pa je ni izpodbijala v posebnem postopku po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zato odsotnosti z dela v času, ko je bil tožnici odobren bolniški stalež, ni bilo mogoče šteti kot neupravičene.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da ne soglaša s stališčem obeh sodišč, da bi morala potrdilo o začasni odsotnosti z dela izpodbijati v posebnem postopku in da se listina o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela šteje za javno listino. V obširnih navedbah nato pojasnjuje svoja stališča o razlogih odsotnosti in verodostojnosti zdravniškega potrdila. Meni, da sodišče pri presoji pravne narave listine o upravičeni zadržanosti z dela ni pravilno uporabilo določb zdravstvenih predpisov in je posledično zmotno uporabilo tudi določbe ZPP o javni listini. Ker po mnenju tožene stranke zdravniškega potrdila ni mogoče šteti za javno listino, bi sodišče moralo izvesti vse predlagane dokaze za ugotovitev, ali je bila odsotnost z dela upravičena ali ne.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 98/2000 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka ne navaja izrecno revizijskih razlogov in tudi ne za kršitve katerih določb pravdnega postopka naj bi šlo. Iz njenih navedb o neizvedbi predlaganih dokazov je smiselno mogoče povzeti le, da uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. To kršitev pa je v reviziji mogoče uveljavljati le, če je bila storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, če je bila storjena v postopku na prvi stopnji pa le, če jo je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi.

V obravnavani zadevi je tožena stranka ves čas postopka, in tudi še v pritožbi, utemeljevala odločitev o neupravičeni odsotnosti s tem, da ji tožnica ni pravočasno sporočila, da je v bolniškem staležu in da ji poleg bolniškega lista ni predložila "ustrezne zdravstvene dokumentacije, niti ni predložila drugih dokazov, iz katerih bi prepričljivo izhajalo, da zaradi bolezni v določenem obdobju za delo dejansko ni bila zmožna" (pritožbene navedbe). Tožena stranka sama v zvezi s tem ni predlagala nobenih dokazov, zato je brez podlage revizijska navedba, da bi "moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze". Dokazno breme je na toženi stranki, ne na sodišču. V spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč za ugotavljanje opravičenega razloga za odsotnost z dela in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja. Glede na določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji ... Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a. drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b. drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija tudi v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme- prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavanem primeru ugotovitev sodišča, da tožnica v spornem času ni neopravičeno izostala z dela najmanj pet delovnih dne zaporedoma (ker iz zdravstvenih razlogov za delo ni bila sposobna), pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Po tretjem odstavku 61. člena ZDR (1990) je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi. To pomeni, da delavcu ni mogoče očitati neopravičene odsotnosti z dela, če delodajalcu predloži potrdilo, da zaradi bolezni oziroma zdravljenja, za delo začasno ni bil zmožen. Čas predložitve potrdila na odločitev o opravičenosti odsotnosti z dela ne vpliva. Če delavec pridobi tako potrdilo šele po pravnomočnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti, je to lahko tudi razlog za obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku.

Ugotavljanje bolezni, potrebnega zdravljenja in v tej zvezi tudi ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost posameznika, je strokovno medicinsko vprašanje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ) v 80. členu določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela. Ta pristojnost - še bolj pa pristojnost zdravniških komisij po 81. členu ZZVZZ kot izvedenskih organov - je določena v postopku in za postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Zdravnik ugotavlja pacientovo zmožnost ali nezmožnost za delo kot strokovnjak medicinske stroke. Na podlagi njegovih dejanskih ugotovitev, lahko pristojni organ Zavoda za zdravstveno zavarovanje odloči o pravicah zavarovanca iz zdravstvenega zavarovanja - na primer o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne glede na to, kdo jo zagotavlja (9. in 13.člen ZZVZZ). Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, izdana na podlagi ZZVZZ, v 231. členu določajo, da zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, o tem izstavi posebno listino, s katero ugotovi (na podlagi svoje ocene ali na podlagi mnenj zdravniških komisij) upravičenost zadržanosti in čas, ko pacient ni sposoben opravljati svojega dela (136. in 250. člen Pravil).

Iste dejanske ugotovitve zdravnika pa so podlaga tudi za odločanje delodajalca o pravicah delavca iz delovnega razmerja - v tem primeru je to pravica do odsotnosti z dela. ZDR v že navedenem tretjem odstavku 61. člena določa, da gre ta pravica delavcu na podlagi "potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi". Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela ali "bolniški list" je torej dokument, ki je podlaga tudi za priznanje pravic iz delovnega razmerja. To potrdilo ima dokazno moč javne listine (224. člen ZPP): v predpisani obliki jo izdal zdravnik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je dano z ZZVZZ. Taka listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, dovoljeno pa je dokazovanje, da so dejstva v potrdilu neresnična ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena. Tožena stranka kot že navedeno, v sodnem postopku do pravnomočnosti, kaj takega ni ne zatrjevala ne dokazovala (predlagala dokazov).

Dejstva in dokaze o tem navaja šele v reviziji oziroma v istočasno vloženem predlogu za obnovo postopka. Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog, zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevno pomanjkljive ugotovitve sodišča o vsebini in veljavnosti zdravniškega potrdila, kot tudi ne navedb o dokazni oceni sodišča o tem dokazilu. Dejanska podlaga sodbe, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, je bila le ugotovitev, da je imela tožnica za čas, ko naj bi bila neupravičeno odsotna z dela, odobren bolniški stalež.

Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca: ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja tudi ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. To kar je obema postopkoma skupno je le dejanska podlaga za odločitev: zdravstvena (ne)zmožnost za delo. Ta se v postopku za priznanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokazuje s predpisanimi listinami, iste listine pa se upoštevajo kot dokaz tudi v delovnem sporu. Za predhodno vprašanje gre, kadar je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (prvi odstavek 12. člena ZPP (1977)). Pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja o kateri odločajo pristojni organi ZZZS z odločbami v upravnem postopku in v sodnem sporu socialno sodišče, je pravica do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov. Odločitev v delovnem sporu o (ne)upravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o tej pravici. Ali je bil in koliko časa zavarovanec začasno nezmožen za delo, je le dejanska podlaga te odločitve. Isto dejansko stanje je tudi dejanska podlaga za odločanje o upravičeni odsotnosti z dela, kot pravici iz delovnega razmerja.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).