Jedro

Če upnica na poziv sodišča sporoči drugi dolžnikov naslov, pa tudi na tega ni mogoče opraviti vročitve, sodišče ustavi izvršbo. Uprava za notranje zadeve ni tak državni organ, na katerega bi se moralo sodišče obračati zaradi pridobitve dolžnikovega naslova v smislu 4. člena ZIZ oziroma 148. člena ZPP.

Izrek

Pritožba upnice se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v uvodoma navedeni izvršilni zadevi ustavilo postopek, ker upnica po neuspeli vročitvi sodne pošiljke na dolžnikov naslov v P..., ni sporočila točnega naslova dolžnika, temveč naslov, na katerega prav tako ni bilo mogoče opraviti vročitve.

Zoper sklep se pritožuje upnica.

V pritožbi navaja, da je na poziv sodišča, naj sporoči točen dolžnikov naslov, s poizvedbami pri Upravni enoti Koper ugotovila, da ima dolžnik še vedno prijavljeno stalno prebivališče v P..., začasno pa v L... Sodišču je zato posredovala ta začasni naslov in hkrati zaprosila za postopanje po 148. čl. ZPP, torej da naj sodišče poskusi dobiti potrebne podatke samo od pristojnega upravnega organa ali uprave za notranje zadeve. Poleg tega pa sodišče po drugi neuspešni vročitvi na začasni dolžnikov naslov o tej okoliščini ni obvestilo upnice, temveč je le ustavilo postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Potem ko je upnica na poziv sodišča posredovala podatke o dolžnikovem začasnem bivališču, za katerega je menila, da bo vročitev dolžniku nanj možna, se je izkazalo, da dolžnika tudi na tem zatrjevanem naslovu ni. Prvostopno sodišče je zato povsem pravilno ravnalo, ko je postopek ustavilo in ni bilo dolžno znova pozivati upnice, naj te podatke popravi, saj je bila upnica na pravne posledice za primer, da sodišču točni podatki ne bodo sporočeni, opozorjena že s sklepom z dne 28.8.1998. Neutemeljeno tudi pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni postopalo po 148. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in po 4. čl. ZIZ. 148. čl. ZPP nalaga sodišču, da v primeru, ko stranka ne more sama izvedeti za naslov tistega, kateremu naj se vroči pisanje, poskusi dobiti potrebne podatke od pristojnega upravnega organa ali kako drugače. V obravnavanem primeru je poizvedbe pri upravni enoti opravila sama upnica, a niti na dolžnikov začasni niti stalni naslov vročitve ni bilo mogoče opraviti. Glede na to ni mogoče pričakovati, da bi lahko sodišče od upravne enote dobilo kakšne drugačne podatke o dolžnikovem bivališču kot jih je dobila upnica. Kakšnih drugih podatkov, s pomočjo katerih bi sodišče lahko kako drugače dobilo dolžnikov naslov, pa upnica v zadevi ni navedla. 148. čl. ZPP namreč sodišču nalaga posredovanje pri pribavi naslova predvsem tedaj, kadar stranka nima dostopa sama do določenih podatkov, ki pa se na zahtevo sodišča morejo sporočiti. Predlog, naj se take poizvedbe opravijo pri upravi za notranje zadeve, pa je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen, ker ne gre za tak državni organ, ki bi v smislu 4. čl. ZIZ vodil in posredoval podatke o bivališču strank.

Glede na to je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl ZIZ).