Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki privede do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitev, da je odpoved nezakonita, je ugotovitev obstoja predpostavk pravnega (delovnega) razmerja; odločitev o tem sodi v obrazložitev in ne izrek sodbe. Sodba s takšnim zahtevkom je zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti (drugi odstavek 18. člena ZPP) nedopustna.

Ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če delavec poskuša doseči priznanje svojih pravic, pa pri tem ni uspešen. Da bi bila s tem v zvezi podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bi morale biti ugotovljene posebne okoliščine, ki bi npr. dokazovale, da je hotel delavec delodajalcu škodovati, kot je očitno menila toženka, ko se je v zaključku odpovedi sklicevala na 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), pri čemer pa okoliščine, v katerih je bilo delo odrejeno in je potekala izmenjava elektronskih sporočil, izključujejo tožničin (goljufivi) namen pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Izrek

I. Pritožba tožnice se v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

II. Sicer se pritožba tožnice in pritožba toženke zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo do vključno 23. 1. 2019, s tem dnem je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati (s sodbo sodišča prve stopnje); toženki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 34.715,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženki še traja z vsemi pravicami, poziv na delo, prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco zavarovancev ZPIZ, plačilo razlike plač z obrestmi, plačilo denarnega povračila v višini 13.352,15 EUR z obrestmi; točka II izreka). V delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, je tožbo zavrglo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da plača tožnici pravdne stroške v višini 4.347,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Tožnica se pritožuje delno zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka II izreka) in zoper sklep o delnem zavrženju tožbe (točka III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi. S sklicevanjem na sklep VSRS VIII Ips 163/2018 je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Že ZDR-1 ureja tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ne gre za ugotovitveno, ampak tudi oblikovalno tožbo (prim. odklonilno ločeno mnenje k sklepu VSRS VIII Ips 163/2018). V sodbi VSRS VIII Ips 277/2009 je bilo zavzeto stališče, da lahko delavec uveljavlja pravice iz delovnega razmerja le, če je predhodno ugotovljen obstoj oziroma pogodba o zaposlitvi. Enako velja za ugotovljeno nezakonitost odpovedi. Gre za ugotavljanje posebnega pravnega razmerja, ki ima v tožničinem primeru posebne posledice – upravičenost do pogodbene kazni, določene s kolektivno pogodbo. Tožnica ima za ugotovitveno tožbo pravni interes. Terjatev iz naslova pogodbene kazni zapade šele s pravnomočno odločitvijo, da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito (sodba VSRS VIII Ips 393/2008). Tudi višina pogodbene kazni je odvisna od tega, kdaj je sprejeta pravnomočna odločitev. Tožnica ima pravni interes tudi zaradi spora Pd 1/2022, v katerem od toženke zahteva plačilo odškodnine v višini razlike v plači, saj je zaradi nezakonite odpovedi pri drugih delodajalcih prejemala nižjo plačo, kot bi jo pri toženki. Sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobnih primerih dopušča takšne tožbe, kot je tožničina (sodba VDSS Pdp 483/2020), enako kot sodišča dopuščajo tožbe z zahtevkom za ugotovitev motenja posesti (sklep VSL II Cp 105/2022). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo le judikatu Vrhovnega sodišča RS in s tem poseglo v tožničine ustavne pravice. To še toliko bolj velja, ker je sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, do katere lahko pride šele, če je prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Gre za zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, torej pravnega razmerja. Sodišče prve stopnje o tem zahtevku sploh ni odločilo, niti ga ni zavrnilo, za svojo odločitev ni navedlo razlogov. Poseglo je v pravico iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, da tožnica sploh ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar bi vplivalo na odločitev o sodni razvezi in višini denarnega povračila. Tožnica odločitvi o sodni razvezi ne nasprotuje, ji je pa sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno povračilo. Tožnica se je že dne 23. 11. 1987, in ne šele 20. 8. 1988 zaposlila pri toženki oziroma v njeni enoti. 22 let je delo opravljala pri toženki, in to na vodilnih delovnih mestih. Takšne zaposlitve ni našla kljub številnim prijavam na prosta delovna mesta. Po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja se je zaposlila, da bi s tem zmanjšala škodo. Prejemala je bistveno nižjo plačo, kar bo vplivalo na višino pokojnine. Če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, bi bila do upokojitve zaposlena pri toženki. Kot starejša delavka je težje zaposljiva, kar je splošno znano dejstvo. Opravlja bistveno drugačno delo, kot ga je pri toženki, tega se je morala priučiti. V primeru odpovedi iz poslovnega razloga bi prejela odpravnino v višini desetkratnika plače. Zaradi nezakonite odpovedi je izgubila aktivnosti v zbornici ... Denarno povračilo bi moralo biti bistveno višje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova razlike v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ta odločitev je v nasprotju s sodno prakso (sodba VDSS Pdp 1088/2015). Tožnica se je bila po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja primorana zaposliti, pri novem delodajalcu je prejemala bistveno nižjo plačo. Prikrajšanje iz tega naslova je tožnica konkretizirala, toženka vtoževanim zneskom niti ni ugovarjala. Tožnica je sicer res vložila še odškodninsko tožbo. V tem sporu pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu (točka I, posledično točka IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo tretjič. V prvih dveh sojenjih je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica v odpovedi očitano kršitev storila. Toženka se ne strinja s presojo, da kršitve ni dokazala. Tožnici je tako v pisni obdolžitvi kot odpovedi očitala enako, in sicer da je podala predlog za izplačilo oziroma evidentiranje ur preko polnega delovnega časa, delodajalca pa je spravila v zmoto, da je naloženo delo opravila. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi tožnice. Razlogovalo je, da je intelektualno delo težko merljivo, s čimer toženka načelno soglaša, vendar je v konkretnem primeru bistveno, da tožnica ni naredila skoraj nič, opravila ni nobenega dela, ki bi opravičevalo plačilo za nadurno delo oziroma koriščenje ur. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič, da Navodila niso bila niti popravljena, šlo je za prepise drugih aktov. Navodila je na podlagi predloženih listin napisala druga delavka. Sodišče prve stopnje je preveliko težo poklonilo izpovedim tožničinega moža in zeta, pri čemer njuni izpovedi niti nista skladni s tožničino izpovedjo. Predložene listine dokazujejo, da sta priči neresnično izpovedali. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi priče A. A. zgolj zato, ker je državni odvetnik. Tako on kot priča B. B., tožničin mož, sta zaradi povezanosti s tožnico neverodostojni priči. Tožnica je bila pri toženki zaposlena dolgo dobo in ni razumljivo, da dela ne bi znala sama opraviti. Kar bi ji A. A. pomagal, se v Navodilih ni pokazalo. Izpoved priče A. A. kaže nepoznavanje predpisov s področja zdravstva in zdravstvene nege. Toženka je predložila dokaze, da je, kar je tožnica pripravila, bilo preneseno s spleta. Če je kot strokovnjakinja s področja zdravstvene nege spraševala nekoga, ki se na to ne spozna, je mogoče sklepati le, da je povsem nesposobna, ali pa da je njeno prikazovanje lažno. Tožnica sama ni izpovedala, da bi ji pri delu pomagal A. A. Izpovedala je, da ni bila deležna pomoči in o protokolih, pri čemer je ugotoviti, da zakonodaja s področja zdravil ali prepovedanih drog ne ureja protokolov. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedi priče C. C., da je od tožnice prejela več listin, ki so bile pomešane, te je uredila in prepisala, in sicer je dobesedno prepisovala iz listin, česar tožnica ni spreminjala, le dodala je nekaj strani. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni primerjalo na eni strani izpovedi tožnice in priče A. A. ter na drugi strani izpovedi direktorice toženke in priče C. C. Edino delo, ki ga je tožnica opravila, je bilo, da je listine predala C. C. Tako tožnica k delu očitno ni pristopila zavzeto in angažirano, kot je zatrjevala. 35 od 44 strani je prepisala C. C., v tem delu Navodila vsebujejo le nekaj dodatkov tožnice, ki so nebistveni. Tožnica bi delo lahko naredila v okviru rednega delovnega časa. Devet strani Navodil je sicer pripravila tožnica, vendar gre za prepis priloge D. z naslovom E. Neverodostojna je izpoved priče B. B., tožničinega moža, o ogromnem obsegu dela, ki ga je tožnica opravila doma. V izpodbijani sodbi je izostala dokazna ocena oziroma je ta pomanjkljiva, sodišče prve stopnje ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do relevantnih navedb toženke ni opredelilo. Opredelitev intelektualnega dela predpostavlja, da gre za delo, ki je umsko, razumsko, za kar se rabi določen napor, torej je nadpovprečno. Navodila tej opredelitvi ne ustrezajo, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da tožnica za pripravo Navodil ni opravila 20 nadur. Že sama Navodila dokazujejo, da tožnica ni delala, kot zatrjuje. Odpovedi ji toženka ni podala zaradi slabega dela, ampak zaradi lažnega prikazovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožba pravočasna. Tožnica je neresnično navedla, da s pošiljko ni bila seznanjena, saj to ne drži. Moža je pooblastila, da pošiljko prevzame. Neživljenjsko je, da s pošiljko ne bi seznanil tožnice. Namesto tožnice je dvignil pošiljko kot pooblaščenec, pri čemer dejstvo, da njegovo pooblastilo ni bilo deponirano pri pošti, ni bistveno. Namen deponiranja pooblastila je le v tem, da se overi na določen način in hrani. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo previsoko denarno povračilo. Ni se opredelilo do teže kršitve, toženka od svojih zaposlenih zahteva popolno verodostojnost. Tožnica je storila poskus kaznivega dejanja goljufije. Kršitve je ponavljala. Prisvojila si je delo, ki ga je opravila druga delavka, in zanj zahtevala plačilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica in toženka podajata odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerih prerekata pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožba tožnice se v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Po 325. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, da sodbo dopolni. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP se pritožba, v kolikor se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice delno štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, in sicer v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, o katerem sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo.

7. Sicer sta pritožbi tožnice in toženke neutemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba toženke. Sodišče prve stopnje ji ni z nezakonitim postopanjem odvzelo možnosti obravnavanja; do vseh njenih relevantnih navedb se je opredelilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

9. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, utemeljeno zavrglo ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, predvsem sklepa VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki privede do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitev, da je odpoved nezakonita, je ugotovitev obstoja predpostavk pravnega (delovnega) razmerja; odločitev o tem sodi v obrazložitev in ne izrek sodbe. Sodba s takšnim zahtevkom je zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti (drugi odstavek 18. člena ZPP) nedopustna.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja vsebino zakonske določbe, ki ureja sodno varstvo, tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem, torej opredeljuje rok za sodno varstvo, ne pa vsebine (formulacije) zahtevka. Vsebina zahtevka je lahko določena le v skladu s pravili procesnega prava.

11. Sodno varstvo v delu, v katerem se tožba nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ni izključeno zaradi pomanjkanja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ampak ker sploh ne gre za ugotovitveno tožbo v smislu prvega odstavka 181. člena ZPP, s katero lahko tožeča stranka zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, saj odpoved ni niti pravica niti pravno razmerje. Tako so tožničine pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje pravni interes (uspeh v drugih pravdah; upravičenost do pogodbene kazni na podlagi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije; Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.; na kar se nanaša tudi izpostavljena sodba VS RS VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009; in odškodnine zaradi izgubljenega dobička) za odločitev nebistvene.

12. V pritožbi tožnica neutemeljeno poudarja vsebino odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika Sama Puppisa k sklepu vrhovnega sodišča VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019, ki se mu pridružuje vrhovna sodnica Marjana Lubinič, in ga v pritožbi tudi deloma povzema, in starejšo sodno prakso (sodba VSRS VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006, ki je tožbi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pripisala tudi (deloma) oblikovalne učinke), od katere je Vrhovno sodišče RS prav s citiranim sklepom utemeljeno odstopilo. Neutemeljeno se sklicuje na starejšo sodbo VSRS VIII Ips 277/2009 z dne 25. 10. 2010, ki niti ne potrjuje stališč tožnice, saj utemeljuje dopustnost tožbe z zahtevkom za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala (kot ugotovitev obstoja pravnega razmerja). Prav tako neutemeljeno opozarja na sodno prakso v neprimerljivih sporih o motenju posesti (sklep VSL II Cp 105/2022 z dne 10. 2. 2022), pri čemer gre, kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, za dopustnost zahtevka za ugotovitev nastalega motenja (kar je ugotovitev dejstev) in zatem prepoved dejanj, kot so opisana v ugotovitvenem delu tožbe; v primeru izostanka ugotovitvenega zahtevka bi dajatveni del ostal nedorečen.

13. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje poseglo v tožničine ustavne pravice, je neutemeljen. Z zavrženjem dela tožbe (glede zahtevka, ki ni bil postavljen v skladu s pravili procesnega prava; upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča RS) tožnice ni neenako obravnavalo (14. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), ni poseglo v njeni pravici do enakega varstva pravic ali sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), ki ji je zagotovljeno v tem sporu, v katerem je sodišče zakonitost podane odpovedi presojalo, niti v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ki jo je izkoristila s podajo pritožbe.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožba, ki jo je tožnica vložila neposredno na sodišče 5. 2. 2019, pravočasna. Toženka je tožnici odpoved vročala na naslov prebivališča s priporočeno pošiljko s povratnico, torej na način, ki ga zakon po razveljavitvi določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-200/15, Up-936/15 z dne 10. 12. 2015) ne določa. Pošiljko je dne 5. 1. 2019 na pošti prevzel tožničin mož, ne tožnica osebno.

15. Če delodajalec, kot v konkretnem primeru toženka, vroča odpoved delavcu po pošti, mora to storiti po pravilih za osebno vročitev, kot so urejena v ZPP (142. člen ZPP), in ne na podlagi določb Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2; Ur. l. RS, št. 51/2009 in nadalj.), ki sicer tudi ureja osebno vročitev (41. člen ZPSto-2). Drugi odstavek 42. člena ZPSto-2 izrecno določa, da mora izvajalec poštnih storitev v primeru, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v ZPSto-2, tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon, kar je v konkretnem primeru ZPP. V zvezi z navedenim (ureditvijo vročanja po ZPP) se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo osmega odstavka 142. člena ZPP, po kateri se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu, saj gre pri tem za zakonitega zastopnika ali pooblaščenca v smislu zakonskih določb (76. do 85. člen ZPP; 86. do 101. člen ZPP). Morebitno pooblastilo, ki bi ga tožnica podala možu za prevzem pisanja, ni takšno pooblastilo, da bi se vročitev tožnici štela za opravljeno z dnem, ko je pošiljko na pošti prevzel njen mož. Tožnici je bila pošiljka vročena, ko ji je dejansko bila, pri čemer toženka ni dokazala, da bi bilo to istega dne, kot je bila prevzeta na pošti.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo očitek iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018. Toženka je tožnici kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (razlog za redno odpoved, določen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1) očitala, da si je poskusila pridobiti koristi, do katerih ni bila upravičena, da je z neresničnim prikazovanjem okoliščin želela spraviti delodajalca v zmoto, da bi ji ta izplačal plačilo za delo, ki ga ni opravila; očitala ji je namerno storjeno kršitev, saj naj bi tožnica dobro vedela, da je delo opravila druga delavka, zase pa je predlagala nagrado. Očitek se je nanašal na pripravo Navodil F. (v nadaljevanju Navodila).

17. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur toženka niti ne oporeka, je nalogo priprave Navodil tožnici odredila direktorica. Na podlagi predloženega osnutka (B27) je pravilno ugotovilo, da je na Navodilih jasno navedeno, da gre za osnutek in da ga je pripravila tožnica s sodelavci, kar pomeni, da so navedbe toženke o prisvajanju dela, ki bi ga opravila druga delavka (C. C.), že zato neutemeljene. V zvezi z delom, ki ga je tožnica opravila, oziroma njeno zahtevo za izplačilo ali priznanje ur preko polnega delovnega čas, je bistvena vsebina elektronskih sporočil, katerih vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katerimi je direktorica toženke večkrat vprašala tožnico, koliko ur je porabila za pripravo osnutka Navodil oziroma koliko ur ji naj G. G. zabeleži delo preko polnega delovnega časa, tožnica pa ji je odgovorila, najprej, da ni bila pozorna na ure, in nato, da je šlo za približno 20 ur.

18. Toženka (direktorica) je tožnici odredila določeno delo, nato pa jo pozvala, naj ji predloži podatek o številu ur (preko polnega delovnega časa), ki jih je za to delo, na katerem je jasno navedeno, da ga ni pripravila v celoti sama, porabila. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v obeh razveljavitvenih sklepih (sklep Pdp 490/2020 z dne 15. 1. 2021; sklep Pdp 592/2021 z dne 25. 1. 2022) in kar je ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje, ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če delavec poskuša doseči priznanje svojih pravic, pa pri tem ni uspešen. Da bi bila s tem v zvezi podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bi morale biti ugotovljene posebne okoliščine, ki bi npr. dokazovale, da je hotel delavec delodajalcu škodovati, kot je očitno menila toženka, ko se je v zaključku odpovedi sklicevala na 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), pri čemer pa okoliščine, v katerih je bilo delo odrejeno in je potekala izmenjava elektronskih sporočil, izključujejo tožničin (goljufivi) namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlogovalo, da ji direktorica nadurnega dela niti ni bila dolžna odobriti, lahko bi ji ga odobrila v manjšem obsegu od predlaganih 20 ur, čemur toženka v pritožbi niti ne oporeka.

19. Izpodbijana odpoved je tako nezakonita, ker tožnica s svojim ravnanjem ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja; krivdni razlog, določen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ni podan. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje v okviru navedb pravdnih strank ugotavljalo, ali drži, da tožnica odrejenega dela (sploh) ni opravila (ni pripravila Navodil oziroma za to ni porabila 20 ur dela preko polnega delovnega časa). V zvezi s tem mu toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da je dejansko stanje nepravilno ugotovilo oziroma da ni tehtalo dokazov oziroma presojalo njihove verodostojnosti. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo jasne razloge, zakaj je verjelo izpovedi tožnice, deloma podprti z izpovedima prič B. B., njenega moža, in A. A., zeta, da je delo priprave Navodil opravljala doma. Upoštevalo je tudi izpoved priče C. C., tako da pritožba neutemeljeno navaja drugače, ki se ni spomnila, ali ji je tožnica rekla, da je delo v zvezi z Navodili opravila doma ali v službi, in vsebino predloženih listin, predvsem Navodil, ki jih je predložila toženka.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi tožnice, da je delo, povezano s pripravo Navodil, opravila doma, in sicer je ugotavljala, premišljevala in iskala podatke (študirala). Del, ki se nanaša na narkotike, je pripravila sama (in je razvidno iz predložene listine), pri čemer tega očitno ni znala (kar dopušča tudi toženka v pritožbi). Tako je sodišče prve stopnje kot izkustveno sprejemljivo sprejelo njeno izpoved, da je zaprosila za pomoč A. A., ki je pravnik. Izpovedi priče A. A., da ji je pomagal, sodišče prve stopnje ni verjelo zgolj zato, ker je državni odvetnik, ampak ker je njegovo izpoved glede na vsebino ocenilo za verodostojno. Takšni dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje. V pritožbi toženka prikazuje neskladje v izpovedi tožnice in priče A. A., pri čemer izpoved tožnice, da ni bila deležna pomoči, jemlje iz konteksta.

21. Toženka v pritožbi neutemeljeno pojasnjuje vsebino intelektualnega dela, pri čemer že sama svoje navedbe označi za nebistvene, in pripravljenim Navodilom odreka uporabno vrednost. To, kako dobro je tožnica odrejeno delo opravila, pri čemer je na Navodilih jasno označila, da gre za osnutek, za odločitev ni bistveno kot ni bistveno, ali se je pomoč, ki jo je bila deležna s strani A. A., dejansko odrazila v delu, ki ga je opravila. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, je intelektualno delo težko merljivo; pri miselnih procesih se lahko porabi veliko časa, pa se ta ne odrazi v končanem delu. Tako zgolj iz izdelka – osnutka Navodil, glede katerega tožnica nikoli ni prikazovala, kot da ga je pripravila v celoti sama, ni mogoče sklepati o številu ur dela. Toženka v pritožbi na eni strani poudarja, da je tožnica C. C. (le) izročila listine, ki so bile pomešane, slednja pa jih je uredila in prepisala, po drugi strani pa priznava, da je vsaj devet strani Navodil pripravila tožnica sama, pri čemer je nebistveno, ali jih je (le) prenesla s spleta, saj bi jih tudi v tem primeru morala poiskati. Enako nebistveno je, ali bi delo lahko opravila v okviru rednega delovnega časa, saj ga po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni.

22. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Prisojenih 13 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ni niti prenizek niti previsok znesek, pri čemer mu toženka v pritožbi le nekonkretizirano oporeka.

23. Tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da se je pri toženki zaposlila že dne 23. 11. 1987 in ne (šele) 20. 8. 1988, kot je na podlagi izpisa iz obveznih zavarovanj ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je njene navedbe v zvezi z zaposlitvijo pri toženki pred 20. 8. 1988 štelo za nedokazane, pa tudi nebistvene, kar je pravilno; pri odmeri denarnega povračila je upoštevalo dejstvo, da je bila do nezakonite odpovedi zaposlena več kot 30 let. Dodatnih devet mesecev zaposlitve na višino ne bi vplivalo. Zaposlitvene možnosti tožnice je pravilno ocenilo kot slabše (starejša delavka), hkrati pa utemeljeno večjo težo namenilo dejstvu, da se je tožnica takoj po prenehanju delovnega razmerja zaposlila pri drugem delodajalcu (najprej sicer v družbi svojega moža) in da je še vedno zaposlena, sedaj za nedoločen čas, sicer za nižjo plačo, kot jo je prejemala pri toženki. Pritožbene navedbe, da je zaradi odpovedi izgubila aktivnosti v zbornici ..., so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi nebistvene z vidika kriterijev za odmero. Poudarjanje nižje plače in dejstva, da ne opravlja dela na vodstvenem delovnem mestu, kot ga je pri toženki, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, ne opravičuje višjega denarnega povračila, za kar si prizadeva tožnica v pritožbi. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (navedlo je, da je odpoved nezakonita iz vsebinskih, ne formalnih razlogov, kar sicer le delno drži; nezakonita je predvsem, ker ravnanje, ki ga je toženka v odpovedi očitala, ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja), in to, da tožnici niso bile prisojene pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonite odpovedi, ker je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo že z dnem 23. 1. 2019. 24. Sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemala pri toženki, in plačo pri drugem delodajalcu (ali odškodnine v tej višini, torej istih zneskov na odškodninski podlagi) za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je način prenehanja delovnega razmerja, določen v 5. alineji 77. člena ZDR-1. V zvezi s to odločitvijo se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS Pdp 1088/2015 z dne 15. 9. 2016, v kateri je šlo za vprašanje razlike v plači za čas do reintegracije, in ne za čas po sodni razvezi. V obrazložitvi citirane sodbe je Višje delovno in socialno sodišče tudi jasno navedlo, da je delavec do odškodnine v višini razlike v plači (lahko) upravičen (le) do datuma, ki ga določi sodišče (sodna razveza), kar pomeni, da mu po tem času odškodnina ne pripada (šlo bi za pretrganje vzročne zveze s sodno razvezo).

25. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, saj v pritožbenem postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa tudi kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).