Jedro

Da bi sodišče prve stopnje lahko sledilo ugovorom tožene stranke, da nima nobenih obveznosti do tožeče stranke kot izvajalca obvezne gospodarske javne službe, bi morala tožena stranka dokazati, da je v ustreznem postopku dosegla ukinitev spornih priključkov na javni vodovod in izbris iz evidence uporabnikov v smislu 1. odstavka 12. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 166427/2010 z dne 23.11.2010 v 1. odstavku izreka razveljavi za 721,04 EUR obračunanih stroškov števčnine in vzdrževalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne; - v II. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 149174/2011 z dne 24. 10. 2011 v 1. odstavku izreka razveljavi za 790,30 EUR obračunanih stroškov števčnine in vzdrževalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v III. točki izreka pa tako, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 153,20 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, po poteku tega roka pa še zakonske zamudne obresti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 166427/2010 z dne 23.11.2010 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 149174/2011 z dne 24.10.2011 v 1. in 3. odstavku izreka (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo v plačilo 200,00 EUR stroškov postopka tožeče stranke, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero je sodbo izpodbijala v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške, vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da so pritožbene navedbe tožene stranke v celoti neutemeljene. Tožeča stranka opravlja obvezno gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo v skladu s pozitivno zakonodajo, ki ureja tudi obračunavanje števčnine in vzdrževalnine, ki pokrivata stroške menjav in overitev vodomerov na 5 let in obnove vodovodnih priključkov na 30 let in so v lasti uporabnikov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba, s katero je sodišče prve stopnje odločilo v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru je ugotovilo, da je tožena stranka lastnica objektov na naslovu A in B ter, da sta objekta priključena na javno vodovodno omrežje. Tožeča stranka je toženi stranki 30. 7. 2010 začasno ukinila odjemni mesti št. 24644/138439 in 22748/138430 na objektu na naslovu X. V obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, na nobenem odjemnem mestu ni bilo porabe vode in porabe vode tožeča stranka ne vtožuje. Toženi stranki je zaračunala le omrežnino, števčnino in vzdrževalnino.

7. Ugovor tožene stranke, da tožeči stranki ni dolžna ničesar plačati, ker vode ne uporablja, je zavrnilo. Tožena stranka s pritožbo nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje zato, ker naj ne bi upoštevalo njene pravice do zasebne lastnine. Meni, da se je kot lastnica nepremičnine, če vode ne potrebuje, upravičena odpovedati vodovodnemu priključku in se na ta način rešiti bremena plačevanja stroškov vodovodnega priključka.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postala lastnica objektov, ki so bili že priključeni na javno vodovodno omrežje. Tega, da se je pridobljen priključek na javno vodovodno omrežje ukinil, zaradi česar naj ne bi bila več kot uporabnik priključka javnega vodovodnega omrežja dolžna plačevati tožeči stranki nobenih stroškov, ni dokazala. Pri tem je ugotovilo, da na obravnavanem območju ureja pravila oskrbe s pitno vodo Odlok o oskrbi s pitno vodo, ki ga je sprejel Mestni svet Mestne Občine Ljubljana 30. 1. 2006, v nadaljevanju Odlok (Uradni list RS 17/2006), ki v 1. odstavku 12. člena določa primere, ko je dovoljena ukinitev vodovodnega priključka, v 2. odstavku 12. člena pa primere, ko se izvede začasna ukinitev vodovodnega priključka.

9. Lastnik stvari oziroma imetnik druge pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli Stvarno pravnega zakonika, z njihovim namenom in z naravo stvari (12. člen SPZ). Lastninska pravica tožene stranke je v konkretnem primeru omejena z obveznostjo izvajalca obvezne gospodarske javne službe, da zagotavlja obratovanje javnega vodovoda in da ji zagotavlja oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovoda. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe namreč pravilno ugotovilo, da je oskrba s pitno vodo v zakonu opredeljena kot obvezna gospodarsko javna služba, ki jo mora za svoje območje zagotoviti lokalna skupnost (1. točka 1. odstavka 149. člena ZVO-1). Uporaba dobrin, ki se opravljajo kot obvezna gospodarska javna služba, je po zakonu obvezna ( 2. odstavek 5. člena ZGJS). Na območju, na katerem stojita nepremičnini tožene stranke, je sodišče prve stopnje zato pravilno ugotovilo, da je priključitev na javni vodovod obvezna, kar pomeni, da se tožena stranka kot lastnica stavb, dokler te stojijo na določenem območju, ne more izogniti priključitvi na javni vodovod.

10. Da bi sodišče prve stopnje lahko sledilo ugovorom tožene stranke, da nima nobenih obveznosti do tožeče stranke kot izvajalca obvezne gospodarske javne službe, bi morala tožena stranka dokazati, da je v ustreznem postopku dosegla ukinitev spornih priključkov na javni vodovod in izbris iz evidence uporabnikov v smislu 1. odstavka 12. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo. Ker izbrisa iz evidence uporabnikov tožena stranka ni dokazala, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da tožena stranka ni več uporabnik priključkov na javno vodovodno omrežje. S tem pa tudi ne za pritrditev trditvam tožene stranke, da s tožečo stranko ni v nobenem poslovnem razmerju. Zato so pritožbene trditve v to smer neutemeljene.

11. Obveznost uporabnika pa je, da plačuje račune za javno službo (23. člen Odloka). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je cena storitve javne službe oskrbe s pitno vodo sestavljena iz omrežnine, vodarine in stroškov vodnih povračil (13. člen Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb za varstvo okolja (Uradni list RS št. 63/2009)), kot tudi da Odlok v tem oziru ne nasprotuje državnemu predpisu. Pojasnilo je, da omrežnina ni odvisna od porabe vode ter, da jo je zato tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini, kot jo je zaračunala v posameznih računih, ta pa po izračunu pritožbenega sodišča znaša skupaj 2.061,90 EUR. Od zapadlosti posameznega računa je dolžna plačati tudi zamudne obresti, zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper tisti del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo tudi terjatev, ki temelji na števčnini in vzdrževalnini. Sodišče prve stopnje, ki je toženi stranki priznalo pravico, da zaračuna poleg omrežnine na podlagi določb Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb za varstvo okolja o ceni, tudi števčnino in vzdrževalnino, je po stališču pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, saj Pravilnik, na katerega je oprlo sodbo, med stroške, ki niso odvisni od porabe vode, ne uvršča tudi stroškov z nazivom: števčnina in vzdrževalnina. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo vztrajala pri trditvah, da predstavlja podlaga za zaračunavanje teh stroškov „pozitivna zakonodaja“, ki pa je ni konkretizirala. Če pa meri na prej citirani Pravilnik, se nanj neutemeljeno sklicuje.

13. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženo stranko obsodilo poleg plačila omrežnin še na plačilo zneskov, ki prestavljajo zaračunane števčnine in vzdrževalnine kot neodvisne stroške od porabe vode. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Sprememba sodbe je narekovala tudi ponovno odločitev o pravdnih stroških (na višino izvršilnih stroškov sprememba sodbe v obravnavanem primeru ne vpliva). Pritožbeno sodišče je glede na dosežen uspeh odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti ustrezen del stroškov glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (42% uspeh) in sicer za odvetniške stroške 107,00 EUR in za plačano sodno takso 46,20 EUR.

16. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).