Jedro

Dokazno breme, da je tožnikova poškodba, ki jo je povzročila zavarovanka toženke, vplivala na manifestacijo njegovih kasnejših težav z vratno hrbtenico, je bilo na tožniku, vendar ga ni zmogel, zato so neutemeljeni njegovi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo teh težav pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v prvi alineji I. točke izreka sodbe znesek 4.414,50 EUR nadomesti z zneskom 3.714,50 EUR, v II. točki izreka se znesek 12.332,57 EUR nadomesti z zneskom 13.032,57 EUR ter v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 1.633,32 EUR nadomesti z zneskom 1.523,09 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 34,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 4.414,50 EUR, odškodnino za materialno škodo na kolesu in kolesarski opremi v znesku 300 EUR ter za prevozne stroške v znesku 736,06 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018 dalje in zamudne obresti v višini 410 EUR z nadaljnjimi procesnimi obrestmi od 20. 8. 2019 dalje (I. točka izreka), v preostalem delu glede plačila 12.332,57 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.633,32 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pritožbi.

3. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe (zavrnilni del) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zviša za 4.000 EUR podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialne določbe o odmeri odškodnine iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pri odškodninski postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dosojena odškodnina je prenizka glede na primerljive primere v sodni praksi. Pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imel nobenih težav s hrbtenico. Vzrok vseh ugotovljenih poškodb pri tožniku je zgolj obravnavana prometna nesreča. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je prometna nesreča izključni in edini vzrok za vse tožnikove težave in bolečine. Navaja sodno prakso tukajšnjega sodišča I Cp 2472/2017 in sodbo VSC Cp 571/2017. Posledice degenerativnih sprememb pri tožniku so bile neme, do njihove manifestacije je prišlo zaradi škodnega dogodka. Izvedenec A. A. je dopustil možnost, da je bil škodni dogodek vzrok za zvin vratne hrbtenice in dejavnik za pričetek resnejših težav z vratno hrbtenico, česar sodišče ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Višina odškodnine je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi vseh omejitev v življenju. Omejitev predstavlja tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih, kar je bilo v primeru tožnika tudi dokazano. Odškodnina za nematerialno škodo ni matematična operacija in jo je potrebno odmeriti glede na primerljive primere iz sodne prakse. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteva še 4.000 EUR.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da glede na dokazni standard večje verjetnosti, tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je obravnava poškodba vplivala na povzročitev težav z vratno hrbtenico, ki so sicer posledica bolezenskih sprememb. To je v izvedenskem mnenju potrdil tudi sodni izvedenec dr. B. B. Tožnik je utrpel tri lahke in šest zelo lahkih telesnih poškodb. Za isti del telesa se diagnoze tudi podvajajo. Oba izvedenca sta približno enako ocenila trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Skladno z načelom objektivne pogojenosti in individualizacije je odškodnina v znesku 4.000 EUR primerna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz primerljive sodne prakse (VSRS II Ips 208/2009) izhaja, da je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 3,5 povprečnih neto plač, ob tem, da je poleg zvinov in udarcev utrpel tudi zlom prsnice, trpel primerljive telesne bolečine in bil poleg tega še 3 dni hospitaliziran. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik v izpovedbi ni potrdil strahu za življenje. Tožnik je videl, da je voznica avtomobila začela upočasnjevati in se je skušal z manevriranjem izogniti trku. Pri takšnem poteku nesreče je logično, da je tožnica vozila z manjšo hitrostjo, zaradi česar smrtnega strahu tožnik ni trpel. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je ustrezna odškodnina 1.000 EUR. V sodni praksi (sodba VSC Cp 358/2018) je bila dosojena odškodnina za strah v višini 400 EUR ob trčenju kolesa s kombijem ob poškodbah primerljive stopnje. Tožniku so ostale le posledice poškodbe palca desne roke, z zmanjšanjem moči prijema in omejeno gibljivostjo. Izvedenca sta ocenila zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 2 – 3 %. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 1.500 EUR. Zaradi poškodbe ni opustil dejavnosti, omejitvam se je prilagodil. Primerljiva je sodba VSM I Cp 126/2022, kjer je bila oškodovancu za poškodbo prsta, ki ga moti tudi pri izvajanju poklicne dejavnosti, z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti 1 do 1,5 %, dosojena odškodnina 700 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo stroške za sestavo odškodninskega zahtevka in pritožbe, saj v tem primeru ne gre za pravdne stroške. Skladno s sodno prakso VSL II Cp 1004/2014 strošek sestave predpravdnega zahtevka, ki ni pogoj za vložitev tožbe, ni pravdni strošek.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

7. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo nastalo v prometni nesreči dne 24. 12. 2017. Prometno nesrečo je povzročila zavarovanka toženke. Med pravdnima strankama temelj odgovornosti ni bil sporen, zato je bil predmet presoje obseg nastale škode oziroma njena višina.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel tri lahke telesne poškodbe (zvin vratne vretence, delno raztrganje stranske vezi sklepa med I. dlančnico in členka palca desne roke, nateg notranje stranske vezi prve stopnje) ter šest zelo lahkih telesnih poškodb (razpočno rano uhlja, udarnino in odrgnino levega ramena in nadlahti, udarnino desnega palca, udarnino levega kolka, udarnino in podplutbo desne goleni in kolena ter odrgnino in udarnino v predelu levega gležnja). Navedene poškodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo dveh sodnih izvedencev medicinske stroke, ki sta poškodbe razvrstila v skupino lahkih telesnih poškodb po I. in II. stopnji Fischerjeve lestvice.1 Glede na pritožbene trditve toženke vrsta navedenih poškodb in obseg škode, ki so jih te poškodbe pogojevale, zanjo ni sporen. Sporna je zgolj odmera denarne odškodnine za ugotovljeno škodo. Po mnenju tožnika pa je sporen tudi obseg škode, saj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi težave z vratno hrbtenico, ki po njegovih trditvah izvirajo iz škodnega dogodka oziroma da je bil škodni dogodek, ki ga je povzročila zavarovanka toženke, sprožilec do tedaj nemih degenerativnih sprememb v vratni hrbtenici.

10. Sodišče prve stopnje je navedeno vprašanje razčiščevalo z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke. Kot je bilo navedeno, je postavilo dva sodna izvedenca. Prvi izvedenec, dr. A. A., je v svojem prvem izvedenskem mnenju izključil, da so tožnikove težave z vratno hrbtenico posledica poškodovanja v škodnem dogodku, ampak so posledica bolezenskega stanja. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je navedel, da so s preiskavami pri tožniku ugotovljene zgolj in samo bolezenske spremembe vratne hrbtenice, ob podajanju ustnega mnenja na naroku za glavno obravnavo pa, da dopušča možnost, da je bil škodni dogodek z zvinom vratu zelo kasni sprožilni dejavnik za pričetek resnejših težav z vratno hrbtenico zaradi bolezenskih sprememb. Hkrati je na vprašanje, katere so tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti, navedel (zgolj) zmanjšano moč prijema z desno roko in omejeno gibljivost v dlančno-členčnem sklepu. Izrecno je tudi navedel, da se o zmanjšanju življenjske aktivnosti zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice ni izrekel, ker je ta posledica bolezenskih sprememb vratne hrbtenice in ne pretega vratu, kar je bila poškodba v obravnavanem škodnem dogodku. Tožnik je v takšnih izvedenčevih ugotovitvah videl nasprotje zato je predlagal izvedbo dokaza z drugim izvedencem. Drugi sodni izvedenec ortoped dr. B. B. je jasno zanikal možnost, da bi bile tožnikove težave z vratno hrbtenico po končanem zdravljenju v zvezi s škodnim dogodkom. V izvedenskem mnenju je povzel ugotovitve MR preiskave, navedel, da gre za opis razvitih kroničnih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, ki nastajajo leta in se začnejo z degenerativnimi spremembami na medvretenčni ploščici, nato posledično z degenerativnimi spremembami malih sklepov in naplastitvami (spondiloza) ter zožitvijo medvretenčnih kanalov, da gre pri tem za kontinuiran degenerativen proces, ki poteka tekom življenja, katerega jakost je odvisna od različnih aktivnosti, načina življenja, različnih navad in genetike posameznika. Tudi navedeni izvedenec je na zahtevo po opredelitvi tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti navedel (zgolj) slabši prijem desnega palca ter blago omejeno gibljivost tega dela sklepa. Potrditev tožnikovih trditev, da bi bil lahko škodni dogodek sprožilec degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici,2 iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Tožnikove pripombe na izvedensko mnenje so bile usmerjene zgolj v kritiko izvedenčeve nepristranskosti in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Prav tako tožnik ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja. Dokazno breme, da je tožnikova poškodba, ki jo je povzročila zavarovanka toženke, vplivala na manifestacijo njegovih kasnejših težav z vratno hrbtenico, je bilo na tožniku, vendar ga ni zmogel, zato so neutemeljeni njegovi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo teh težav pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik tudi ni navedel kako naj bi bila njegova življenjska aktivnost zmanjšana, če bi bile navedene težave z vratno hrbtenico res posledica škodnega dogodka.

11. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. V prvostopenjskem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da ima tožnik trajno poškodbo palca desne roke, ki se kaže v zmanjšani moči prijema z desno roko in omejeni gibljivosti dlančno-členčnega sklepa. Zaradi poškodbe ima 2-3% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Neutemeljena je pritožbena graja toženke, da tožnik ni opustil nobene dejavnosti in se je vsem omejitvam prilagodil. Tožnik je navajal težave z omejeno gibljivostjo, težjim opravljanjem domačih opravil, dvigovanjem bremen, težave pri opravljanju težjih del in opustitev športnih aktivnosti. Izpovedal je, da je njegova glavna roka desnica ter ima težave pri dvigovanju bremen, slab ima oprijem, pri ponavljajočih gibih čuti bolečine v predelu dlani oziroma palca desne roke. Nedvomno so torej poškodbe pri tožniku pustile trajne posledice, ki ga ovirajo pri vsakodnevnih opravilih. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se prisodi v primeru, če so življenjske aktivnosti trajno zmanjšanje. Tožnik mora zaradi protipravnega ravnanja toženke trpeti vsakodnevne omejitve pri običajnih opravilih in zato nedvomno tudi duševno trpi. Po presoji pritožbenega sodišča zato dosojena odškodnina, ki je satisfakcija za povzročene duševne bolečine, v višini 3000 EUR (2,3 neto plače na zaposlenega v RS3), vsekakor ni previsoka. Višina odškodnine tudi ne odstopa od sodne prakse. V zadevi I Cp 126/2022, citirani v toženkini pritožbi je bila res nižja, vendar je bila tudi življenjska omejitev za polovico nižja. V primerljivi zadevi II DoR 370/2010 je bil tožnik oviran v osnovni življenjski funkciji za 3 odstotke, dosojena pa mu je bila skoraj enaka višina odškodnine (2 neto plači).

12. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo 7.000 EUR, kar predstavlja 5,3 neto plač Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik trpel 3-4 dni hude bolečine, 9-10 dni srednje hude bolečine in 41-42 dni lažje telesne bolečine ter vrsto nevšečnosti med zdravljenjem; zdravniški pregled, toaleto rane in odrgnin, cepljenje proti tetanusu, 10 x RTG, 7 dnevno nošenje opornice, 7 pregledov pri specialistih in 5 pri osebnem zdravniku, MR preiskavo, 10 fizioterapij z bolečinami pri razgibavanju ter je 14 dni jemal analgetike. Navedene okoliščine opravičujejo dosojeno odškodnino v višini 5,3 neto plače. Višina odškodnine tudi ne odstopa od sodne prakse. Ob upoštevanju primerljive dolžine in stopnje bolečin ter obsega nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem oškodovancu primerljive starosti v zadevi II Ips 253/2013 prisodilo 5 neto plač, oškodovanki v zadevi II Ips 822/2009 4,5 neto plače in v zadevi II Ips 680/2009 4,3 neto plače. Prisojena odškodnina je skladna s sodno prakso in bistveno ne odstopa od v pritožbi citiranega primer II Ips 208/2009. Znižanje odškodnine tudi ne utemeljuje izpovedba tožnika, da ima visok prag bolečine. Subjektivni občutek ne spreminja trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, bistveno pa tudi ne stopnjo bolečine.

13. Utemeljena pa je toženkina pritožbena navedba, da je bila tožniku previsoko odmerjena odškodnina za pretrpljeni strah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel intenziven oziroma hud primaren strah za izgubo življenja. Tožnik je izpovedal, da je toženka začela upočasnjevati vozilo zaradi zavijanja in ne iz razloga, ker je opazila tožnika. Zavarovanka toženke tako ni upočasnjevala vozila zaradi vidnosti tožnika, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnik kot voznik cestnega kolesa je ob trku v motorno vozilo nedvomno utrpel hud primaren strah, saj je bil kot kolesar v podrejenem položaju in izpostavljen morebitnim hujšim poškodbam. Da hitrost ni bila velika, je zgolj toženkino ugibanje. Tožnik je z izpovedbo potrdil hud primaren strah, da se je ustrašil za življenje in se še vedno ustraši ob srečanju z vozili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel tudi zmeren in blag sekundarni strah, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča, ni bil takšne intenzitete, da bi upravičeval odškodnino oziroma vplival na višino odškodnine za to obliko škode.

14. Ob primerljivih okoliščinah so bile v sodni praksi oškodovancem dosojene nižje odškodnine za prestani strah v znesku približno 1 neto plača (II Ips 80/2009, II Ips 223/2018, II DoR 432/2019). Pritožbeno sodišče je zato dosojeno odškodnino za strah znižalo na 1.300 EUR, kar končno predstavlja eno povprečno (neto) plačo v času izdaje prvostopenjske sodbe. V sodni praksi je moč najti tudi nižje dosojene odškodnine za strah, kot primeroma navaja toženka v pritožbi. Vendar je glede na konkretne okoliščine (hud primaren strah) odškodnina v višini 1.300 EUR primerna.

15. Pritožbeno sodišče je tožniku skupaj priznalo 11.300 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Višina odškodnine predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine in je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnika. Ker je toženka tožniku že izplačala (revaloriziran) znesek 7.585,50 EUR, mora tožniku plačati še 3.714,50 EUR.

16. Toženka se končno neutemeljeno zavzema tudi za znižanje priznanih stroškov. Po večinski sodni praksi je predpravdni zahtevek (in pritožba v zvezi z zahtevkom) del pravdnih stroškov (VSL opr. št. II Cp 2585/2013, I Cp 2052/2011, II Cp 3318/2010, II Cp 1846/2014, III Cp 2419/2015). Skladno s prvim odstavkom 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja naslovljen predpravdni zahtevek na zavarovalnica strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom in potreben strošek za pravdo (155. člen ZPP). Z vložitvijo zahtevka je zavarovalnica seznanjena z nastalo škodo in samo zahtevo stranke, da uveljavlja povračilo škode. Če stranki sporazumno rešita nastali spor, pravdni postopek ni potreben. Gre torej za strošek, ki je kljub temu, da vložitev predpravdnega zahtevka ni procesna predpostavka za vložitev tožbe (argument v pritožbi citirane sodne odločbe VSL II Cp 1004/2014), strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba toženke v preostalem delu, pritožba tožnika pa v celoti ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, mu mora toženka skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 18.192,57 EUR. Po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča je uspel skupno v znesku 5.160,76 EUR, kar pomeni 28% uspeh. Uspeh toženke je na drugi strani 72 %. Tožnikovi stroški znašajo 5.491,05 EUR, kar ob 28 % uspehu znaša 1.537,49 EUR. Toženkini stroški znašajo 20 EUR, kar ob 72 % uspehu znaša 14,40 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 1.523,09 EUR pravdnih stroškov.

19. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Dolžan pa je toženki, ki je s pritožbo delno uspela, povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je znašala 5.860,76 EUR. Toženka je uspela v višini 700 EUR (12% pritožbeni uspeh). Toženka je priglasila strošek plačila sodne takse v znesku 285 EUR. Ob upoštevanju 12 % uspeha, ji je tožnik dolžan povrniti 34,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1 Fischerjev sistem razvrstitve telesnih poškodb označuje težo poškodbe z uvrstitvijo v skupine od I. (najlažje poškodbe) do VI. (najtežje poškodbe). 2 Za ugotovitev tega dejstva je bil postavljen drugi izvedenec. 3 Povprečna neto plača za mesec avgust 2022 je znašala 1.312,06 EUR, vir: Statistični urad RS.