Jedro

Vlaganja posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v skupno nepremično premoženje po razpadu zakonske zveze na višino deležev ne morejo vplivati. Ker pa se v primeru kasnejših vlaganj poveča vrednost nepremičnine, lahko morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino s parc. št. 502/6, vpisano v vložno številko 666 k.o. P. in da je delež tožnika na tem premoženju 3/5, delež toženke pa 2/5, ter višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku 15.070,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa v tem delu zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možna vknjižba solastninske pravice na nepremičnini, predmetu postopka, v korist tožnika do ¼, skupno do ¾, sicer bo listino nadomestila sodba. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju 3/5, ker je imel v času izgradnje hiše približno 15% višje letne dohodke in je v hišo vlagal dodatni zaslužek, ki ga je ustvaril z delom v prostem času, ko je opravljal gradbena dela za razne naročnike, v obliki dela pa je vračal tudi pomoč prijateljem, ki so pri izgradnji hiše pomagali. Ugotovilo je, da sta za vrt in živali skrbeli obe pravdni stranki in da pomoč toženkinih sorodnikov ni bila bistvena, se pa tudi sicer takšna pomoč praviloma šteje v korist obeh zakoncev. Ocenilo je, da toženkin dodatni zaslužek ni bil bistven za nastanek skupnega premoženja. Ker je tožnik po razvezi zakonske zveze v skupno premoženje vlagal, je s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo višino teh vlaganj in razsodilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku sorazmerni del vlaganj, kar znese 15.070,32 EUR.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo denarnega zneska in ugotovi, da sta pravdni stranki solastnici skupnega premoženja vsaka do ½. Le podrejeno naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik v obdobju od leta 2000 do 2006 povprečno 15% višjo plačo in zato menilo, da je zaradi tega njegov finančni prispevek k nastanku skupnega premoženja oz. gradnji hiše opazno višji od toženkinega. Sodišče bi moralo upoštevati celotno obdobje trajanja zakonske zveze, in ne zgolj krajše vmesno obdobje. Takšen pristop sodišča je zgolj matematičen. Po oceni sodišča je tožnik dokazal, da je z dodatnim delom dodatno zaslužil in da je hišo fizično gradil s pomočjo določenih prijateljev. Poleg rednega dela toženke je njen dodatni zaslužek zreduciralo na trimesečno delo čistilke. Sodišče je prezrlo, da je priča T. izpovedala, da je tudi toženka fizično pomagala, poleg tega pa tudi kuhala in opravljala ostala ženska dela. Sodišče je izpoved te priče ocenilo kot neverodostojno, ker gre za brata toženke. Takšna ocena ne more biti pravilna. Priča R. je izpovedala, da toženke sicer ni videla, da bi opravljala kakšna gradbena dela, da pa je delala svoje delo kot je kuhanje, prinašanje pijače, pripravljanje toplega obroka na dan in ipd. Priča H. je izpovedala, da sta stranki hišo gradili enakopravno, priča B. pa da je toženka kuhala za delavce, ki so delali pri hiši. Bila je zelo pridna in vestna delavka, ki si je s seboj vedno prinašala v službo pripravljeno malico. Da je bila pridna in da je veliko delala je izpovedala tudi priča V. in priča S.. Iz izpovedi vseh navedenih prič je razbrati, da se je po svojih najboljših močeh trudila kar se da prispevati k gradnji hiše. Ne drži, da je bil tožnikov prispevek v zvezi s skrbjo za domače živali enakovreden njenemu prispevku. Za živino je v pretežni meri skrbela toženka sama, tožnikovo delo pa je bilo bolj sezonske narave, in sicer košnja sena in priprava krme. Toženka je dnevno skrbela za živali, jih večkrat na dan hranila, čuvala ovce, da ne pobegnejo iz ograde, jih hranila, molzla krave, čistila hlev, itd. Prodajala je mleko, jajca, med, sir, skuto, maslo in kajmak. Pridela je tudi veliko povrtnine, tožnik pa ji je pomagal zgolj pri okopavanju krompirja. Ker je pri svojih močeh sodelovala pri izpolnjevanju zakonskih in delovnih obveznosti, večji zaslužek enega zakonca ni podlaga za uveljavljanje njegovega večjega deleža. Vsa gospodinjska opravila, kot je kuhanje, pranje, likanje in pospravljanje je opravljala izključno sama. Sodišče je tudi napačno presodilo, da je na račun vlaganja toženka iz tega naslova dolžna tožniku plačati 15.070,32 EUR. Tožnik je vedel, da teh vlaganj ni dolžan izvesti, zato bi moralo sodišče izločiti stroške, ki so nujni. Toženka se namreč s temi deli ni strinjala. Tožnik ne uživa posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ki je domnevno ½ in s tem krši toženkino pravico do uporabe te nepremičnine. Tožnikova takšna uporaba pomeni poseg v pravico toženke. Morebitni potrebni in koristni stroški bi lahko bili predmet samostojnega povračilnega zahtevka zgolj ob vrnitvi stvari oz. ustreznega solastniškega deleža toženke njej v uporabo. Vsa dela, ki jih je tožnik opravil so olepševalne narave in zato bi moralo sodišče njegov zahtevek iz tega naslova v celoti zavrniti. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je opravil tuj posel in nima pravice do povrnitve nobenih stroškov, saj se je poslov lotil kljub izrecni prepovedi tistega, čigar posla se je lotil. Njegov položaj je treba presojati v okviru zakonskih določb, ki urejajo poslovodstvo brez naročila. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni presojalo ali so bila dela potrebna in koristna. Tudi višina zneska, ki ga je sodišče toženki naložilo v plačilo, je sporna. Tožnik je uspel dokazati kvečjemu, da so izdatki znašali 5.156,52 EUR. Za preostanek denarja, ki naj bi ga porabil za gradbena dela po razvezi zakonske zveze, ni uspel dokazati, da ga je dejansko porabil v ta namen. Poudarja še, da so v skupni nepremičnini ostali najemniki, od katerih je tožnik prejemal najemnino. Ostalo mu je tudi nekaj gradbenega materiala še od gradnje hiše, ki ga je po vsej verjetnosti uporabil za dela po razvezi. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Opozarja, da je tožnik v pravdi prepričljivo dokazal svoje prihodke, sodišče pa je v izpodbijani sodbi upoštevalo vse kriterije, naštete v drugem odstavku 59. člena ZZZDR. Navedbe v zvezi s poslovodstvom brez naročila so pritožbena novota. Toženka je dela opravljala le v kuhinji, skrb za živali pa ni bila samo njena. Tudi glede najemnine je le izpovedala. Glede zneska 15.070,32 EUR je sodišče pojasnilo, zakaj je uporabilo določbe o neupravičeni obogatitvi. Ne držijo trditve, da ji tožnik krši pravico do uporabe nepremičnine. Tudi te trditve so pritožbena novota. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Uradoma upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni zasledilo. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena niti v delu, kjer sodišču prve stopnje očita zmotno oz. pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava.

6. Za ugotavljanje velikosti deležev na skupnem premoženju so pomembne vse tiste okoliščine, ki so pomembne za pridobitev tega premoženja. V drugem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je namreč določeno, da se v sporu o višini deleža posameznega zakonca na skupnem premoženju upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tožnikovo trditveno in dokazno breme je bilo, da dokaže, da je njegov delež, ki ga uveljavlja na skupni stanovanjski hiši, višji od toženkinega. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da mu je to v sporu uspelo. Ne drži namreč pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo samo njegov večji finančni prispevek (iz naslova plač), ampak je zlasti (poleg) upoštevalo tožnikov večji prispevek v delu in z drugimi dohodki, ki jih je ustvaril ob plači. Tudi pritožba konkretizirano ne pove, kakšna so bila sicer razmerja med plačama v celotnem obdobju trajanja zakonske skupnosti med pravdnima strankama in zakaj je odločitev sodišča prve stopnje iz tega razloga napačna. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta k nakupu zemljišča stranki enakopravno prispevali, nato pa vrednotilo še njun prispevek pri izgradnji hiše. Da je toženka opravljala gospodinjska dela, je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, prav tako tudi, da je kuhala za delavce. Pritožba pa ne uspe omajati zaključka, da je bil tožnikov fizični in denarni prispevek pri gradnji hiše večji. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da je tožnik, ki si je vsa opravljena dela evidentiral v rokovniku, ki ga je sodišče vpogledalo, pomagal prijateljem, ki so pomagali pri gradnji hiše tako, da je sam delal na njihovih hišah ali objektih. Poleg tega je tožnik v prostem času opravljal gradbena dela za razne naročnike in v času, ko se je hiša gradila zaslužil približno 31.000,00 EUR, ki jih je vložil v izgradnjo hiše. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki z rednimi dohodki od plač pokrivali življenjske stroške in da sta se tudi enakovredno ukvarjali z delom na vrtu in z živino. Ne drži, da bi priče izpovedale drugače, saj priči V. in S. nista vedeli, kdo je skrbel za živino, medtem ko so ostale priče (B., R., H.) vedele povedati, da je za živino in vrt skrbel tudi tožnik. Ni upravičena niti pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje dodatni toženkin zaslužek zreduciralo na trimesečno delo čistilke. Sodišče je le ocenilo, da ta dokazani dodatni zaslužek toženke ne pomeni takšnega prihodka, ki bi ga lahko enačili s prihodki tožnika (poleg plače). Zakaj ni poklonilo vere pričam T., Z. in S.H., je sodišče prve stopnje pojasnilo. Ni res, da je svojo odločitev utemeljilo zgolj s sorodstvenim razmerjem prič, ampak jih je dokazno ocenilo, upoštevajoč da so druge, nezainteresirane priče izpovedale, da „pri zidarijah“ toženke niso videle.

7. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena niti v delu, kjer graja odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve zneska 15.070,32 EUR iz naslova tožnikovih vlaganj po razpadu zakonske skupnosti. Toženka je v zvezi s tem tožbenim zahtevkom v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da tožnik za ta dela ni imel njenega soglasja. To so bile edine trditve v zvezi s tem tožnikovim zahtevkom, zato so ostale pritožbene navedbe (da ji tožnik krši pravico do uporabe nepremične, da bi bil upravičen zgolj do povrnitve potrebnih in koristnih stroškov, da bi bilo potrebno uporabiti pravila o poslovodstvu brez naročila, da oddaja hišo v najem …) nedopustna pritožbena novota in na te navedbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, saj toženka v pritožbi niti ne pojasni zakaj teh navedb ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP). Po ustaljeni sodni praksi vlaganja posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v skupno nepremično premoženje po razpadu zakonske zveze na višino deležev ne morejo vplivati. Ker pa se v primeru kasnejših vlaganj poveča vrednost nepremičnine, lahko morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskim zahtevkom (primerjaj sodbo II Ips 80/2008). V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo višino tožnikovih vlaganj, in ne drži, da bi ta lahko znašala zgolj 5.156,52 EUR, saj iz sodbenih razlogov jasno izhaja, da ta znesek predstavlja le znesek gradbenega materiala po dveh računih, ki jih je tožnik predložil. Višino vlaganj pa je sodišče ugotovilo s pomočjo sodnega cenilca gradbene stroke in tej ugotovitvi pritožba konkretizirano ne oporeka.

8. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v dejanskem in pravnem pogledu pravilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena in 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.